Exodus TV

Novice

21.2.2018

Duhovne vaje, sreda popoldne: Piti iz lastne žeje

21.2.2018

Nocoj ob 20.00 Sreda v sredo: Bogdan Gabrovec, predsednik OKS

20.2.2018

Duhovne vaje, torek popoldne: Jezusova žeja

20.2.2018

Duhovno poglabljanje v postu: dr. Maksimiljan Matjaž, danes ob 20.00 na Exodus TV

19.2.2018

Znanstveni posvet o profesorju Francu Grivcu ter profesorju in nadškofu Francu Perku na Teološki fakulteti

Več novic

Jezusovo darovanje v templju ali svečnica

svečnica 2017V Katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. S tem praznikom je povezano tudi redovništvo in Bogu posvečeno življenje v Cerkvi.

Praznovanje dneva posvečenega življenja ima po besedah svetega Janeza Pavla II. tri pomene:

1. Notranja nuja, da slovesneje hvalimo Boga in se mu zahvalimo za veliki dar posvečenega življenja, ki bogati in razveseljuje krščansko skupnost. Tako smo za geslo tega dne izbrali besede iz logotipa leta posvečenega življenja: Evangelij, preroštvo, upanje. Papež Frančišek nam je v svoji spodbudi Prebudite se! ob začetku leta posvečenega življenja nakazal tri prednostne cilje z željo, da bi uresničili svojo poklicanost tako, da bi gledali na preteklost s hvaležnostjo, živeli sedanjost z navdušenjem in sprejemali prihodnost z upanjem.

2. Drugi namen tega dneva je v tem, da bi Božje ljudstvo bolj spoznalo in cenilo posvečeno življenje, zato so tudi tokrat verniki vabljeni, da se nam pridružijo. Spodbudimo vernike v posameznih župni jah, da se nam na praznik pridružijo že pri češčenju ali pri maši v posamezni škofi ji.

3. Tretji namen pa zadeva nas posvečene osebe in nas vabi, da bi skupaj slovesno slavili čudovita dela, ki jih Bog dela po nas.

Jezusovo darovanje, svečnica

Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ni obvezoval, vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi v tem pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila Božjo postavo. Zapis o tem dogodku se v Svetem pismu nahaja v Lukovem evangeliju.

Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je ime dobilo po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval »luč v razsvetljenje poganov«. Na besede starčka Simeona se sklicuje starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča znamenita romarica Silvija v svojem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim poročilo o tem obredu in procesiji iz ene cerkve v drugo obstaja iz časa papeža Sergija I. (687–692).

Po obredu blagoslavljanja sveč »je praznik znan kot svečnica oziroma praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,« piše slovenski etnograf Niko Kuret (1906–1995). Cerkev, ki je na ta dan uvedla blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je »luč« prispodoba Mesija, ki »razsvetljuje človeštvo«, mu razodeva smisel sveta in življenja.[1]

Bogu posvečeno življenje v Cerkvi

Osebe, ki se posvetijo Bogu ali redovniki, se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in zato lahko tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim.

Bogu posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je želel, da bi na praznik Jezusovega darovanja v templju Cerkev praznovala poseben dan posvečenega življenja, ki je bil prvič 2. februarja 1997. Darovanje Božjega Sina, ki ga simbolizira njegova predstavitev v templju, je vzor vsake posvečene osebe, ki svoje življenje posveti Gospodu.

Namen tega dneva je trojen. Predvsem je zahvala Gospodu za dar posvečenega življenja. Na drugem mestu naj bi Božje ljudstvo bolj spoznalo in cenilo posvečeno življenje. Ta dan vabi vse, ki so svoje življenje posvetili evangeliju, da bi slavili čudovita dela, ki jih v njih izvršuje Gospod.

Redovnica, redovnik – duhovnik in redovni brat

Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata).

Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati.

Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.[2]

[1] Besedilo je delno povzeto iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka.
[2] Cerkveni poklici in službe, Ljubljana 2007.

vir: http://katoliska-cerkev.si

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter