Exodus TV

Novice

19.7.2019

Študijski program Duhovno izpopolnjevanje

18.7.2019

Msgr. Camilleri: verska preganjanja so zaskrbljujoča stvarnost

17.7.2019

Msgr. Jose Luis Azuaje Ayala o resni situaciji v Venezueli

17.7.2019

Skupaj čez sedmi zlati most

16.7.2019

Umrl kard. Sardi. Papež: Dober in čuječ služabnik

Več novic

2.postna nedelja

Mz 15,5-12.17-18; Flp 3,17-4,1; Lk 9,28b-36

cantalamessa se začenja takole:

»Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro molit«.

Takrat je vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza; danes pa jemlje s seboj, če seveda to hočemo, vse nas. Velikokrat smo že rekli, ni bil napisan zato, da bi ga preprosto prebirali, ampak, da bi ga vedno znova podoživljali. Danes se nam ponuja enkratna priložnost, da podoživimo izkušnjo teh treh učencev.

Ko so bili na gori, se je vpričo učencev spremenil: »Videz njegovega obličja se je spremenil in njegova oblačila so belo sijala«. Spremenjenje nosi v sebi velik teološki pomen. Je potrditev učlovečenja (izpričuje, da v tistem telesu, ki je v vsem podobno našemu telesu, skrita božanska slava); to je predokus slave vstajenja; je protistrup pohujšanja križa; končno pokaže, da je Jezus izpolnitev postave (Mojzes) in prerokov (Elija).

To spremenjenje ni bilo le to. Bilo je tudi čudovita izkušnja veselja. Jezus je bil tistega dne vesel in se je zamaknil. Svetloba je znamenje vsega tega. Svetloba, ki ga je obdajala, ni bila kakor tista, ki je obdala Mojzesa na Sinaju ali kakšnega drugega »razsvetljenca«; ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj. Jezus se sveti od svoje lastne luči, ni le odsev neke druge. »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec«: veselje trojiškega objema se sedaj izliva v Jezusa tudi kot človeka. Svetel oblak, ki obdaja goro, so vedno razumeli kot simbol Svetega Duha, ki v Sveti Trojici predstavlja prav »uživanje daru«.

Vsi ti teološki in mistični pomeni so čudoviti osvetljeni na klasični ikoni Spremenjenja, ki jo je potrebno imeti vedno pred očmi, ko govorimo o tej skrivnosti.

Tudi spremenjenje, kakor vsi drugi dogodki iz Jezusovega življenja, so »za nas« skrivnost, ki se nas pobližje dotika. Sv. Pavel nam v današnjem drugem berilu ponuja ključ, da bi ta dogodek lahko naobrnili na nas. Pravi:

»Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva«.

Tabor je kakor okno, ki je odprto v našo prihodnost; zagotavlja nam, da se bo tudi senčnost našega telesa nekega dne spremenila v luč: je pa tudi žaromet, ki je usmerjen v našo sedanjost; osvetljuje tisto, kar je že zdaj naše telo, sicer prikrito pod skromnimi zunanjostjo: tempelj Svetega Duha.

Spremenjenje je torej priložnost, da nekoliko razmislimo o »bratu telesu«, kakor ga je imenoval Frančišek Asiški. V svetopisemskem pojmovanju teli ni zanemarljiv privesek človeka ampak je njegov sestavni del. Človek ne le da ima telo, ampak je telo. Telo je neposredno ustvaril Bog, oblikoval in naredil ga je z lastnimi »rokami«; z učlovečenjem si ga je privzela Beseda in pri krstu ga je posvetil Sveti Duh. Svetopisemski človek je očaran zaradi odličnosti človeškega telesa. Eden od psalmistov poje: »Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela« (Ps 139,13-14). Med vsemi Božjimi delu ni lepšega od človeškega telesa.

Telesu je namenjeno, da bo vso večnost užival isto slavo, kakor duša. »Telo in duša bosta kakor dve roki, sklenjeni v večnem čaščenju, ali pa bosta dve vklenjeni zapestji v večnem jetništvu« (Ch. Péguy). Krščanstvo oznanja rešenje telesa, ne pa rešitev od telesa, kot so v davnini učile manihejske in gnostične veroizpovedi in kot še danes počno nekatere vzhodne religije.

Toda zakaj vse naše govorjenje o telesni pokori, o boju med mesom in duhom, zakaj post in sam postni čas? Razlog za to ni samo greh. Vse to ima korenine v sami človeški naravi, ki je sestavljena iz materialnega in nematerialnega dela, tistega, kar jo vodi k raznolikosti in onega, ki teži k edinosti. Vendar je oboje ustvaril Bog in ju združil v globoki, »bistveni« edinosti. To stanje pa ni statično, kar pomeni, da bi človek ostal miren v tem svojem položaju med dvema sinicama, ki se medsebojno uravnovešata ali pa se izničujeta; prav nasprotno: s konkretnim življenjem svoje svobode naj bi se on sam odločil, v katero smer se bo razvijal in uresničil: ali v »višini«, v smer tega, kar je nad njim ali pa navzdol, k temu, kar je pod njim. Ko je Bog ustvaril človeka svobodnega – piše Pico della Mirandola – je kot, da bi mu rekel: »Postavil sem te v sredo sveta, da bi od tam bolje zaznal to, kar je v njem. Nisem te naredil ne nebeškega, ne zemeljskega, ne umrljivega, ne neumrljivega, da bi se , skoraj svoboden in suveren ustvarjalec samega sebe, oblikoval in klesal v podobo, ki bi jo izbral. Ti se boš lahko izrodil v stvari, ki so nižje in grše od tebe; lahko pa se boš – če boš tako hotel – prerodil v nekaj višjega, božanskega«.

To razloži boj med mesom in Duhom in dramatičen značaj, ki zaznamuje kristjanovo življenje v svetu. Če »izbrati pomeni odreči se«, ne moremo živeti po Duhu, ne da bi se odrekli kakšni stvari od tistega, kar je življenje po mesu (prim. Rim 8,5-7). Vendar to ne velja le za življenje iz vere. Kolikim stvarem se odpove, kakšno askezo si izbere atlet, ki hoče pripraviti svoje telo, da bi bilo sposobnejše od povprečja!

Kierkegaard pravi, da je mrtvičenje potrebno, če se hočemo naučiti jezika ljubljene osebe. Predstavljajmo si naslednje: dva mlada sta se zaljubila, a pripadata dvema različnima narodoma in govorita dva različna jezika. Potrebno bo, da se bo eden naučil jezika drugega, če ne, se ne bosta mogla sporazumevati in njuna ljubezen ne bo imela prihodnosti. Bog govori jezik duha, mi pa govorimo jezik mesa. Mrtvičiti se pomeni, naučiti se jezik ljubljenega.

To povabilo je še kako sodobno. Živimo v kulturi češčenja telesa. Toda poglej onstran površinskosti. Ali je vse to, kar vidimo res češčenje telesa? Telo, posebno žensko, je pogosto zoženo na potrošniško blago, na seks in nič več. Tudi sam naravni namen in lepota posameznih telesnih delov je izkrivljena. Ženske prsi, če sodimo po načinu uporabe, se zdi da niti zdaleč ni več namenjeno dojenju otroka, ampak le še razkazovanju in zapeljevanju. Namesto da bi služila spodbujanju življenja, služi spodbujanju prodaje. Če nas vse to niti malo ne gane, to ni znamenje, da smo problem presegli, ampak, da smo tudi mi del problema.

Telo, ki je ločeno od duše, je kakor svetilka s senčnikom abat-jour brez žarnice: brez svetlobe, zamegljeno. Isto velja za spolnost, ki je ločena od človeka.

Tudi ideal lepote, ki iz vsega tega izhaja, je zelo siromašen. Gre za navidezno lepoto, bolj za zunanjost, kot pa da bi izhajala od znotraj, iz čistega in velikodušnega srca. Je le sex appeal in to je vse. Tudi spremenjenje je svojevrstna skrivnost lepote. Pravoslavni teolog P. Evdokimov je napisal knjigo z naslovom Teologija lepote izhajajoč prav iz analize ikone Spremenjenja. Na gori Tabor so učenci vzkliknili: »Učenik, dobro je, da smo tukaj!«. Toda kakšna je bila lepota Kristusovega telesa na gori Tabor? To je bila lepota, ki prihaja od znotraj, ki je našla v telesu svoje sredstvo, preko katerega se je izrazila, ne pa svojega zadnjega izvira.

Spremenjenje ima v tem pomenu posebno sporočilo, ki ga je potrebno nameniti mladim. Sv. Pavel je priporočal prvim kristjanom:

»Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,19).

Boga poveličujemo v svojem telesu, kadar le-to postane dar ljubezni in sredstvo dialoga z drugim v zakonski skupnosti. Boga poveličuje v svojem telesu tudi tisti, ki ga, kakor redovniki in redovnice, podarja brez posrednikov v »živo daritev« Bogu v službi bratom in sestram. Boga lahko poveličujemo v svojem telesu tudi v umetnosti, z delom in vsemi človeškimi dejavnostmi, kjer sodeluje telo.

Za krščanskega fanta in dekle je eden od načinov, kako poveličevati Boga v svojem telesu tudi spoštljiva sramežljivost. Tu seveda mislimo na svobodno in iz lastnega prepričanja izbrano sramežljivost, ne pa tisto, ki so jo nalagala družbena pravila obnašanja, kakor je bilo morda to nekoč. Spoštljiva sramežljivost je znamenje, da naše telo ni le telo, telesnost; povezano je z duhom, s katerim si delita dostojanstvo. Ali se je torej potrebno odpovedati temu, da bi se »olepšali«, da bi bolj cenili lastno podobo? Ni nujno. Vendar je to potrebno storiti s prečiščenim čutenjem srca: da bi razveselili (zaročenca, moža, ženo, otroke), ne pa, da bi zapeljevali.

Morda smo pustili ob strani najpomembnejše vprašanje. In kdo trpi? Tisti, ki so priča propadanju, »iznakaženosti« lastnega telesa ali pa telesa ljubljene osebe. Za vse te je morda zelo tolažeče sporočilo spremenjenja. »On bo preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva«. Telesa, ki so bila »ponižana v bolezni in smrti«, bodo odrešena. Tudi Jezus bo kmalu zatem »iznakažen« v trpljenju, toda vstal bo s poveličanim telesom, s katerim živi vso večnost in v veri sprejemamo, da se mu bomo tudi mi pridružili.

Skrivnost spremenjenja nam spregovori še o neki drugi zelo pomembni stvari. Spremenjenje našega telesa se ne bo zgodilo le »poslednji dan«, ob »vstajenju mesa«; dogaja se lahko vsak dan. Kako? Pri molitvi! Zakaj se je Jezus tisti dan povzpel na goro? Da bi se spremenil? Na to ni niti pomislil; to je bilo presenečenje, ki ga je zanj pripravil nebeški Oče. Na goro se je povzpel, »da bi molil« in

»medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala«.

Vsak človek, ki vstopi v globoko molitev, se spremeni. To sem videl na lastne oči: obrazi ljudi pri molitvi so dobesedno žareli. To, kar pravijo evangeliji o Kristusovem spremenjenju, me sploh ne čudi in mi tega ni težko verjeti. Ne razumem pa tistih, ki dvomijo o zgodovinskosti, češ da je vse to preveč izven normalnega in čudežnega. Ali naj se ne bi to, kar se je tolikokrat zgodilo v življenju svetnikov, moglo zgoditi tudi Kristusu?

Še en kraj je, kjer se Jezus še vedno spreminja, še en Tabor je, kamor se lahko vsako jutro vsi povzpnemo, če le hočemo: to je evharistija. Bela hostija, ki jo duhovnik povzdigne po posvečenju, je on – Spremenjeni. Tam je še vedno slišati Očetov glas, ki govori: »Poslušajte ga!«. Tam lahko naredimo nekaj več, kot postaviti »tri šotore«. Naše srce lahko postane šotor, v katerem sprejmemo Jezusa in z njim Očeta ter Svetega Duha.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 79-84. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter