Exodus TV

Novice

18.10.2019

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik sv. Luka, evangelista

18.10.2019

Sinoda. Gualberti Calandrina: Potrebna je bolj skupnostna in evangeljska Cerkev

18.10.2019

18. oktober - Evropski dan boja proti trgovini z ljudmi

17.10.2019

Dvanajsta generalna kongregacija: Cerkev, zaveznica ljudstev v Amazoniji

16.10.2019

Na Poljskem obhajali 19. papežev dan

Več novic

Nagovor ljubljanskega nadškofa Antona Stresa pri krizmeni maši

drage sestre in dragi bratje!

nadškof StresBožja beseda, ki smo ji prisluhnili, je osredotočena na misel o maziljenju božjih izbrancev za njihovo posebno poslanstvo. Tudi Jezus se je imel za takega maziljenca. V drugem berilu pa knjiga Razodetja poudarja, da smo vsi krščeni Božji maziljenci, določeni za poslanstvo pričevanja za Jezusa Kristusa. Knjiga Razodetja je knjiga tolažbe in opogumljanja za hude čase. Taki hudi časi so za tiste, ki so Jezusovi, vedno, saj je tudi Jezus napovedal: »Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo« (Mt 11,12). Tako bo do konca sveta. Zato je tudi nam dobrodošla spodbuda knjige Razodetja, ki nam daje vedeti, da kljub vsem – na videz premočnim – nasprotnikom na koncu vedno zmaga Jagnje, ki je dalo svoje življenje za nas in ga bomo v teh velikonočnih praznikih še posebno častili.

V teh svetopisemskih besedilih izstopa misel, ki bi jo rad najprej poudaril. Za posebno poslanstvo v Kristusovi Cerkvi nas je izbral Gospod sam. Ta izbira je bila zastonj: nismo si je zaslužili, ampak je nezasluženi Božji dar. To spoznanje ima dve plati. Ena nas razbremenjuje, druga nas zavezuje.

Razbremenjuje nas spoznanje, da Cerkev ni naš podvig, ki bi bil odvisen od naših sposobnosti. V službo nas je vzel in izbral Bog sam. On vodi zgodovino, ne mi, in njen izid je odvisen od njega. On tudi ve, kakšni smo in kaj lahko od nas pričakuje. Naš poklic je nezaslužena milost. Dovolite mi, da vam še enkrat na sam veliki četrtek čestitam, da si je vsakega od vas sam Jezus Kristus izbral za svojega najtesnejšega sodelavca. To je nezasluženi dar, ki se ga smemo danes, na veliki četrtek še posebej veseliti in se zanj zahvaljevati. Po Božji milosti nam je dano, da lahko svoje življenje in svoje moči porabimo pri edinem dogajanju v tem svetu, ki ima kljub vsemu nasprotnemu videzu in lažnivim prerokbam edino obljubo večnosti: »Peklenska vrata je ne bodo premagala …«

A ravno ta milostna in nezaslužena izvolitev nas zavezuje: Gospoda ne bi radi razočarali. Na današnji veliki četrtek si zastavimo vprašanje: kaj smo naredili iz njegovega poklica in zaupanja, ki nam ga je izkazal. Kako smo upravljali s talenti duhovnega poklica, ki nam jih je zaupal? Smo ga zakopali ali pa smo ga pomnožili in naredili rodovitnega za Božje kraljestvo?

Letos skupaj z evharističnim letom obhajamo leto duhovništva. A ravno v tem letu je v javnosti tolikokrat postavljeno pod vprašaj naše duhovniško služenje, naša verodostojnost, naša iskrenost, naše človeško in duhovniško dostojanstvo. Povod za to so dejanja nekaterih posameznikov, ki jih moramo obžalovati in nedvoumno zavrniti. Zato je tudi prav, da se vse razišče in ugotovi. Žrtve imajo pravico do obsodbe dejanj, s katerimi je bilo poteptano njihovo dostojanstvo in so bile povzročene velike duševne in moralne rane. Duhovniki pa imamo tudi pravico do dobrega imena in spoštovanja našega dela. A obrekovanja, sumničenja in krivičnega posploševanja ne bo konec, dokler se vse ne razišče in nepristransko ugotovi. Tudi tukaj velja Jezusova beseda, da nas bo »osvobodila resnica« (prim. Jn 8,28).

Nobena druga poklicna dejavnost ni tako odvisna od dobrega imena in moralnega ugleda, kakor je duhovniško služenje. Zato za nas osebna svetost ni postranskega pomena. Sveti arški župnik nam je v ta namen to leto postavljen za posebnega vzornika in zgled, ki to potrjuje. Jezusova požrtvovalna ljubezen, ki jo vsak dan obhajamo in ponavzočujemo pri evharistični daritvi, je naša norma: norma, ob kateri merimo našo duhovniško požrtvovalnost, našo duhovniško zavest, naše duhovniško srce, našo voljo in naša dejanja.

To krizmeno mašo, pri kateri blagoslavljamo in posvečujemo sveta olja, smem danes prvič obhajati z vami, duhovniki ljubljanske nadškofije in vsi drugi, ki delujete na tem lepem delu naše domovine. Prvič smo skupaj kot duhovniško občestvo naše nadškofije. Zato vas želim še posebej pozdraviti in bi rad vsakemu od vas osebno stisnil roko. V naslednjih letih bomo eno samo moštvo, povezani in solidarni v sreči in nesreči. Gospoda prosim, naj nam pomaga, da bomo eno samo moštvo res postali, da bo veselje in uspeh enega veselje in uspeh nas vseh, da bo žalost in bolečina enega žalost in bolečina nas vseh.

Danes prav gotovo ne morem našteti vsega, kar nas čaka v prihodnjih letih. A rad bi poudaril potrebo po veselem služenju. Obe besedi sta pomembni: veselje in služenje. Naše veselje izhaja iz zavesti, da nas je v službo vzel Gospod. Zaradi tega smemo in moramo biti veseli in polni zaupanja. Naša naloga je služiti: služiti in ne ukazovati. Glede tega je Jezus tako jasen, da bolj ne more biti. »Jaz sem med vami kakor tisti, ki streže.« »Kdor je med vami največji, naj bo vsem služabnik.« Mi moramo biti na voljo ljudem, jim prihajati naproti, jim biti na uslugo. To pomeni služiti. Preden jim povemo, kaj Gospod – Gospod Jezus in ne mi – pričakuje od njih, jim je treba pristopiti tako, kakor je pristopil Gospod svojim učencem, ko jim je šel umivat noge. V odnosih z ljudmi – in naše delo je to – je največ odvisno od načina: od načina našega pristopa k njim. Sv. Frančišek Saleški je rad ponavljal: »Na kapljo medu se ujame več muh kakor na sod kisa«.

Končno pa je naša naloga v teh bornih in težkih časih: smelost, drznost, iznajdljivost, velikodušnost, gorečnost. Sveto pismo pravi, da »Bog svojega Duha ne daje na mero« (Jn 3, 34), Bog je v svoji velikodušnosti razsipen. Ker je z nami On, smemo imeti smele in pogumne zamisli in načrte. Doba in kraj, v katerih živimo, nam zastavlja velike izzive in nanje lahko ustrezno odgovorimo samo s smelimi podvigi in s podvojeno požrtvovalnostjo. Smelih, novih in zahtevnih zamisli in predlogov ne smemo takoj odpraviti, češ, to se pa ne da narediti. Tudi če smo kdaj podobni utrujenim in razočaranim ribičem, ki so se trudili vso noč, a niso nič ujeli, nas Jezus tudi danes vabi, naj izplujemo na odprto morje, naj odrinemo na globoko, kar pomeni, naj se v svoje pastoralne dejavnosti vrnemo z novimi, iznajdljivimi zamislimi in zahtevnimi, četudi ne lahkimi načrti.

Svet in Evropa, v katerih živimo, bolj kot kdaj koli potrebujeta Jezusa Kristusa, četudi se tega ne zavedata in se ga kdaj celo branita. On, ki nas je poklical, želi ravno po nas nadaljevati svoje odrešenjsko delo v našem času in prostoru. Naš čas, čez katerega se mogoče kdaj pritožujemo in to ne čisto brez razloga, je še vedno predmet Božje odrešenjske ljubezni. Tudi naš čas je čas odrešenja, tudi leto 2010 je Gospodovo leto, je leto Gospodove milosti. Zato smo veseli in srečni, da smemo biti sodelavci Vstalega Gospoda Jezusa Kristusa in bomo čez nekaj trenutkov z vsem mladostnim žarom – ne glede na naša dejanska leta – obnovili svojo pripadnost Njemu, ki nas je izvolil in postavil, da gremo in obrodimo sad in da naš sad ostane (prim. Jn 15,16).

Dragi verniki, verjamem, da boste z razumevanjem sprejeli, da sem se danes na naš duhovniški dan posvetil predvsem nam, duhovnikom. Verjamem pa tudi, da boste ravno zaradi tega danes za nas še posebno molili in se vam za to tudi iskreno zahvalim. Amen.


msgr. dr. Anton Stres, ljubljanski nadškof metropolit

video posnetek velikonočne poslanice nadškofa Antona Stresa

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter