Exodus TV

Novice

16.9.2019

Podelitev odličja sv. Cirila in Metoda Kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja

9.9.2019

Papež v Akamasoi: Hvala za vaše preroško pričevanje, ki poraja upanje

5.9.2019

Pridiga škofa Antona Jamnika pri sveti maši med vojno umorjenemu duhovniku Jožetu Geoheliju

5.9.2019

Osrednja slovesnost ob 150. obletnici ustanovitve kongregacije Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v Mariboru

3.9.2019

V pripravi na apostolsko potovanje: Prizorišča na Mavriciju

Več novic

Velikonočna poslanica mariborskega nadškofa Franca Krambergerja

nadškof Krambergeriskren velikonočni pozdrav: Kristus je vstal iz groba! Aleluja! Velika noč je največji in najpomembnejši praznik krščanstva. Iz velikonočne skrivnosti črpa Cerkev moč za svoje delovanje in vso vsebino svojega poslanstva. Vse njeno delo in vsi prazniki v cerkvenem letu so prežeti s Kristusovim vstajenjem od mrtvih, saj je vsaka nedelja »velíka noč v malem« in ko obhajamo sv. evharistijo, oznanjamo Kristusovo smrt in slavimo njegovo vstajenje. Vsaka nedelja in vsak praznik dobiva svoj sijaj od velike noči; tudi božični praznik, adventni venec ali božično drevo sprejema svojo luč od velikonočne sveče, se pravi od vstalega Kristusa. Zato upravičeno pravi apostol Pavel: Če Kristus ni vstal, je prazno naše oznanilo, prazna tudi naša vera, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda takoj za tem zatrdi: Kristus je vstal od mrtvih (prim. 1 Kor 15, 14.17.19-20), kakor da nam hoče reči: Bodite brez skrbi! Vaše življenje ima svoj smisel in vsebino! Vaša vera ni prazna, ima trdne temelje! Vaše upanje ima zagotovilo uresničenja!

Krščanska vera živi in žari iz velikonočne skrivnosti; da je namreč Kristus, Božji Sin za nas trpel, umrl na križu, bil pokopan in tretji dan je vstal od mrtvih, da je bil povišan na desnico Boga Očeta in da je poslal Svetega Duha na vse človeštvo. To je srce naše vere.

2. Velika noč ima svoje korenine v zgodovini judovskega izvoljenega ljudstva. Ves narod se je vsako leto spominjal svoje osvoboditve iz egiptovske sužnosti. Mojzes je po Božjem naročilu izpeljal Božje ljudstvo iz Egipta. Morje se je pred njimi na čudežen način razdelilo na dva dela, da so lahko Izraelci kakor po suhem prešli na drugo stran, medtem ko je bila egipčanska vojska, ki je šla za njimi, pokončana v valovih morja. To čudežno rešitev iz sužnosti v svobodo, ta prehod v novo dobo, so Judje obhajali vsako leto z največjo hvaležnostjo. To je bila zanje velika noč ali pasha. Pri posebni obredni večerji so molili: »Hvalimo, slavimo, častimo in molimo Njega, ki je storil nam in našim očetom te čudovite stvari: izpeljal nas je iz sužnosti v svobodo, iz podložništva v prostost, iz stiske in žalosti v veselje, iz teme v svetlobo. Zato pojemo pred Njim: Aleluja! …« Toda ta judovska velíka noč je bila le podoba in v dejanju izrečena napoved Kristusove velíke noči. On je kakor novi Mojzes izpeljal ne le izraelski narod, marveč vse človeštvo iz sužnosti greha v svobodo Božjih otrok, iz teme v luč, iz smrti v življenje. S svojo smrtjo na križu nas je odrešil vsakega zla, s svojim vstajenjem nas je rešil izpod oblasti smrti v življenje. »Njegova smrt je bila smrt naše smrti, njegovo vstajenje je zagotovilo našega vstajenja; smrt nima zadnje besede« (sv. Avguštin). – Za križem na Golgoti, znamenjem največjega zanikanja Boga, je v jutranjih urah prvega dne v tednu – na velikonočno nedeljo – všlo sonce odrešenja, zmaga ljubezni nad sovraštvom velikega petka, zmaga luči nad temo zla in hudobije, zmaga življenja nad smrtjo, upanja nad obupom. To je tisto, zaradi česa prepevamo: Aleluja!

3. Ko vsako leto obhajamo veliko noč, slišimo po naših cerkvah ali po radiu in TV Händlovo velikonočno alelujo iz njegovega oratorija ali skladbe »Mesija«. Pravijo, da je ta aleluja himna življenja, veselja, zmage Kristusovega vstajenja. Umetnik je 40 let glasbeno ustvarjal, nazadnje je popolnoma onemogel, se iztrošil, pregorel, celo obupal nad seboj. Samega sebe ni več razumel. V takem stanju je nekega dne vzel v roke Sveto pismo. Na slepo je odprl in prebral iz pisma Hebrejcem: »On je namesto veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ s preziranjem sramote in sedel na desnico Božjega prestola (Heb 12, 2 b …); zasramovan, zaničevan, preziran od vseh, a se ni zoperstavljal. Njegovo žrtev, ljubezen, zvestobo je nagradil Oče tako, da ga je tretji dan obudil od mrtvih. Händl je spoznal, da je na tem mestu mišljen Jezus. V podobi trpečega Kristusa je našel sebe. Začel je komponirati. 24 dni ni šel iz hiše, malo, skoraj nič ni jedel ne pil. Ko je končal svoje delo – oratorij Mesija in Alelujo, je bil neskončno srečen. Po enem letu je prvič poslušal, kar je uglasbil, in prvič slišal svojo velikonočno alelujo (13. april 1743). Tedaj je rekel: »Mesija je moja rešitev, moje upanje in veselje«.

Dá, tudi za nas je Mesija ali Odrešenik s svojim vstajenjem naša rešitev, upanje in veselje!

S temi mislimi želim vsem, ki jim velika noč nekaj pomeni, posebej vsem rojakom doma in po svetu, vsem bolnikom po bolnišnicah in domovih, trpečim in kakor koli preizkušanim: Blagoslovljene, vesele in doživete velikonočne praznike!


Mariborski nadškof metropolit msgr. dr. Franc Kramberger


TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter