Exodus TV

Novice

14.10.2019

Papežev poziv za iskreno, s poštenostjo in transparentno iskanje rešitev za Sirijo

14.10.2019

Na Ponikvi 16. romarski shod slovenskih kmetov. Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

9.10.2019

Slovenska karitas nadaljuje z zbiranjem sredstev in s pomočjo Slovencem v Venezueli

9.10.2019

Sinoda o Amazoniji: Tretja generalna kongregacija o človekovih pravicah in o formaciji za pastoralo

8.10.2019

Posebno zasedanje škofovske sinode o Pamamazoniji na temo Amazonija, nove poti za Cerkev in za celostno ekologijo

Več novic

Lekcija ljubezni s križa

 

križev pot v kolosejuki je dozorelo na križu,“ je ob sklepu križevega pota v rimskem Koloseju povedal papež Benedikt XVI, ki je postaje Jezusovega trpljenja spremljal kleče in v zbrani molitvi. Križevega pota se je udeležilo nekaj tisoč vernikov, neposredni prenos iz Rima pa je omogočilo veliko televizij, med njimi tudi slovenska.

Tako so besede kardinala Camilla Ruinia, ki je pripravil letošnja razmišljanja slišali milijoni po vsem svetu. Kardinal je sicer ob izidu knjižice v kateri so zbrane njegove meditacije povedal, da je osrednje sporočilo njegovih besed, da v križanem Kristusu vidimo resnični obraz človeka in tudi resnični obraz Boga. „V skrivnosti učlovečene Besede se v polnosti razkrije skrivnost človeka, razkrije se ravno v luči skrivnosti Boga in Božje ljubezni. Smisel učlovečene Besede se v polnosti razodene v križu in vstajenju, in tako se človek razodene človeku in mu razkrije njegovo najvišjo poklicanost.“

Želimo spremljati svojega učitelja in deliti Njegovo trpljenje v našem življenju

Papež Benedikt XVI. je ob sklepu križevega pota povedal, da smo se v molitvi povzpeli z Jezusom na Kalvarijo ter premišljevali o njegovem trpljenju, ob tem pa odkrili, kako močna je Njegova ljubezen do nas. „V tem trenutku pa se ne želimo omejiti samo na sočutje, samo na to svoje ubogo čustvo. Hočemo se čutiti, da smo združeni s trpljenjem Jezusa, želimo spremljati svojega učitelja in deliti Njegovo trpljenje v našem življenju, v življenju Cerkve, v življenju sveta. Kajti vemo, da prav v Gospodovem križu, v Njegovi presveti ljubezni, ki se vsa daje, je vir milosti, osvoboditve, miru in odrešenja,“ je povedal sveti oče.

V grobu se ne konča zgodovina

„Besedila, razmišljanja, molitve tega križevega pota, so nam pomagali pogledati na skrivnost trpljenja, da bi se naučili veliko lekcijo ljubezni, ki nam jo je Bog dal na križu,“ meni papež in dodaja, da naj bi ta „lekcija ljubezni“ v nas porodila obnovljeno hrepenenje, „da spreobrnemo svoje srce, da bi vsak dan živeli tudi mi v tej ljubezni, ki je edina sposobna spremeniti ta svet.“

Na veliki petek zremo v Jezusovo obličje, ki je polno bolečine, zasmehovanja, izmaličenosti zaradi greha, je dejal papež, ki vidi v veliki soboti popolno nasprotje. „Jutri zvečer bomo to obličje zrli v sijaju. Potem, ko je zapustil grob, ko je premagal smrt v grobu, je to za nas upanje. V grobu se ne konča zgodovina,“ je bil jasen rimski škof, ki poudarja, da je veliki petek dan največjega upanja, ki je dozorelo na križu. „Med tem ko Jezus umira, ko izdihne, ko zakriči na ves glas: „Oče v tvoje roke izročam svojega duha,“ ko izroča svoje življenje v Očetove roke, postaja Njegova smrt vir življenja,“ je povedal papež in to primerjal s semenom, ki mora v zemlji umreti, da lahko zraste rastlina. „Jezus je zrno, ki pade v zemljo, se zdrobi, se zmelje, umre in zato lahko obrodi sad. Od dneva, ko je bil Kristus povzdignjen na križ je bil videti kot znamenje zapuščenosti, samote,

propada, potem pa je to znamenje postalo nov začetek. Iz globine zemlje se rojeva obljuba večnega življenja.“

Iz izdaje lahko nastane prijateljstvo

„Na križu že sije zmaga velikonočnega dne,“ je poudaril papež, ki vidi v tihoti velikega petka in velike sobote že zarjo Božje zmage, ki vsemu trpljenju, mnogim neuspehom in obupom kaže upanje. „Iz izdaje lahko nastane prijateljstvo, iz zanikanja lahko nastane odpuščanje, iz sovraštva ljubezen. Daj nam Gospod, da bomo z ljubeznijo nosili vsakdanje križe z gotovostjo, da so že razsvetljeni od sijaja tvoje velike noči,“ je svoj nagovor v rimskem Koloseju sklenil papež Benedikt XVI.

Kardinal Ruini o križevem potu

Sicer pa se je kardinal Ruini v meditacijah, v katere je vključil premišljevanja o človeški slabotnosti in grehu, predvsem pa o Božjem usmiljenju in ljubezni, spomnil tudi na 2. aprila leta 2005 preminulega papeža Janeza Pavla II.. Križev pot v Koloseju je po prepričanju kardinala zelo pomemben, ne le zato, ker se ga udeležijo mnogi verniki in ga mediji prenašajo po vsem svetu, temveč zato, ker pomaga približati se središču velikonočne skrivnosti. „Koliko bolj se približujemo bistvenemu, toliko bolj lahko odgovorimo s pravim pričakovanjem,“ je povedal kardinal.

KRIŽEV POT

ki ga vodi sveti oče Benedikt XVI. na veliki petek  2010 PREMIŠLJEVANJA IN MOLITVE Nj. Em. kard. CAMILLA RUINIJA zaslužnega generalnega vikarja za rimsko škofijo

Križev pot v Koloseju,
ki ga vodi sveti oče
Benedikt XVI.
na veliki petek 2010

PREMIŠLJEVANJA IN MOLITVE
Nj. Em. kard. CAMILLA RUINIJA
zaslužnega generalnega vikarja za rimsko škofijo

UVOD

Pesem

R. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi.
Quia per crucem tuam redemisti mundum.
Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Ker si s svojim križem svet odrešil.

  1. Per lignum servi facti sumus, et per sanctam Crucem liberati sumus. R.
    Po lesu smo postali sužnji in po svetem križu smo bili osvobojeni. R.
  2. Fructus arboris seduxit nos, Filius Dei redemit nos. R.
    Sad drevesa naj je zapeljal, Božji Sin nas je odrešil. R.

PREMIŠLJEVANJE

Ko je apostol Filip prosil Jezusa: “Gospod, pokaži nam Očeta,” mu je ta odgovoril: “Tako dolgo sem že med vami in me nisi spoznal … ? Kdor je videl mene, je videl Očeta” (Jn 14,8-9). Ko nocoj v srcu spremljamo Jezusa, ki hodi pod križem, ne pozabimo teh besed. Tudi ko nosi križ, tudi ko umira na križu, je Jezus Sin, ki je eno z Bogom Očetom. Ko gledamo njegovo obličje izmaličeno od udarcev, od utrujenosti, od notranjega trpljenja, vidimo obličje Očeta. Še več, prav v tem trenutku postaja božja slava – njegova za vsako človeško oko premočna luč – še bolj vidna na Jezusovem obličju. Tukaj, v tem ubogem bitju, ki ga je Pilat pokazal Judom v upanju, da v njih zbudi sočutje z besedami: “Glejte, človek!” (Jn 19,5), se razodeva prava veličina Boga, tista skrivnostna veličina, ki si je noben človek ne more zamisliti.
V križanem Jezusu pa se razkriva še ena veličina, naša veličina, veličina, ki pripada vsakemu človeku že zgolj zato, ker ima človeško obličje in srce. Sveti Anton Padovanski piše: “Kristus, ki je tvoje življenje, je pribit pred teboj, da bi ti gledal na križ kakor v ogledalo … Če ga boš gledal, se boš lahko zavedel, kako velika sta tvoje dostojanstvo … in tvoja veljava … Nikjer drugje se človek ne more bolje zavedati, koliko velja, kakor tedaj, ko se pogleda v ogledalo križa” (Sermones Dominicales et Festivi III, str. 213-214). Da, Jezus, Božji Sin, je umrl zate, zame, za vsakega od nas in nam tako oprijemljivo dokazal, kako veliki in dragoceni smo v božjih očeh, edinih očeh, ki premagujejo vsak videz in vidijo vse do globine resničnosti stvari. Ko stopamo po križevem potu, prosimo Boga, naj tudi nam da ta svoj pogled resnice in ljubezni, da bi združeni z njim postali svobodni in dobri.

Sveti oče:
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Vsi: Amen.

MOLITEV

Sveti oče:
Molimo.
kratka tihota
Gospod, Bog Oče vsemogočni,
ti vse veš,
ti vidiš, kako se v našem srcu skriva
neizmerna potreba po tebi.
Daj vsakemu od nas ponižnosti,
da prizna to potrebo.
Osvobodi naš razum
zmotne in rahlo smešne utvare,
češ da lahko obvladamo skrivnost,
ki nas obdaja z vseh strani.
Osvobodi našo voljo
prav tako neslane in neutemeljene prevzetnosti,
češ da lahko sami gradimo svojo srečo
in smisel svojega življenja.
Naredi naše notranje oko prodorno in iskreno,
tako da bo brez hinavščine prepoznavalo
zlo, ki je v nas.
Daj nam pa tudi
v luči križa in vstajenja tvojega edinega Sina
gotovost, da združeni z njim in z njegovo podporo
lahko tudi mi zlo premagamo z dobrim.
Gospod Jezus,
pomagaj nam, da bomo v tem duhu
hodili za tvojim križem.
Vsi: Amen.

PRVA POSTAJA
Jezusa obsodijo na smrt

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Janezu. 19,6-7.12.16.
Ko so véliki duhovniki in služabniki videli Jezusa, so zavpili in rekli: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vzemite ga vi in ga križajte, kajti jaz ne najdem krivde na njem.« Judje so mu odgovorili: »Mi imamo postavo in po postavi mora umreti, ker se je delal Božjega Sina.«
Odtlej si je Pilat prizadeval, da bi ga oprostil. Judje pa so zavpili in rekli: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, kdor se dela kralja, nasprotuje cesarju.« Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan.

PREMIŠLJEVANJE
Zakaj je bil Jezus obsojen na smrt, on, ki “je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela” (Apd 10,38)? To vprašanje nas spremlja po križevem potu, kakor nas spremlja vse življenje. V evangelijih najdemo pravi odgovor: judovski voditelji so hoteli njegovo smrt, ker so razumeli, da se je Jezus imel za Božjega Sina. Najdemo pa tudi odgovor, ki so ga Judje uporabili kot izgovor, da bi pri Pilatu dosegli njegovo obsodbo: Jezus naj bi se delal, da je kralj na tem svetu, da je judovski kralj.
Za temi odgovori pa se razpira brezno, v katero nam odpirajo pogled sami evangeliji in vse Sveto pismo: Jezus je umrl za naše grehe. In še globlje: umrl je za nas, umrl je, ker nas Bog ljubi in nas ljubi tako močno, da nam daje svojega edinorojenega Sina, da bi mi imeli po njem življenje (prim. Jn 3,16-17).
Na nas same moramo pogledati, na zlo in greh, ki bivata v naši notranjosti, mi pa se vse prepogosto delamo, da ne vemo zanj. Še bolj moramo obrniti pogled k Bogu, bogatemu v usmiljenju, ki nas je imenoval svoje prijatelje (prim. Jn 15,15). Tako hoja po križevem potu in vsa naša življenjska pot postajata popotovanje spokornosti, kesanja in spreobrnjenja, pa tudi hvaležnosti, vere in veselja.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis:
sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra,
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

(Stabat Mater je himna iz 13. stoletja, avtor naj bi bil Jakopone da Todi. Je ena najsilnejših srednjeveških pesniških stvaritev in premišljuje Marijino trpljenje pod križem. V brevirju je del molitev na god Žalostne Matere Božje. Poleg znanega koralnega napeva so jo uglasbili mnogi znani skladatelji kot Palestrina, Pergolesi, Haydn, Rossini in Dvořák. V celoti ima 20 kitic, pri križevem potu jih običajno slišimo le 14. Slovenski prevod natančno sledi latinski metrični shemi in strukturi rim.)

Stabat mater dolorosa
iuxta crucem lacrimosa,
dum pendebat Filius.

Mati žalostna je stala
zraven križa se jokala,
ko na njem je visel sin.

DRUGA POSTAJA
Jezusu naložijo križ

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Mateju. 27,27-31
Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa v pretorij in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trs v njegovo desnico. Poklekovali so pred njim, ga zasmehovali in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« In pljuvali so vanj, mu vzeli trs in ga z njim tepli po glavi. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč, ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali.
Iz evangelija po Janezu. 19,17
Jezus je nesel križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, ki se po hebrejsko imenuje Golgota.

PREMIŠLJEVANJE
Obsodbi sledi ponižanje. Početje vojakov se nam zdi nečloveško. Še več, nedvomno je nečloveško: gre za zasmeh in prezir, v katerih se izraža temačna podivjanost, ki ji ni mar za trpljenje, tudi telesno, ki ga povzroča brez razloga človeku, ki je že obsojen na strašno kazen na križu. In vendar je to vedenje vojakov tudi – nesrečno – še vse preveč človeško. Tisoči strani zgodovine človeštva in vsakdanjih novic potrjujejo, da takšna dejanja sploh niso tuja človeku. Apostol Pavel je dobro osvetlil to protislovje: “Vem …, da v meni, ... v mojem mesu, ni nič dobrega; … ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem” (Rim 7,18-19).
Točno tako je: v naši vesti je prižgana svetilka dobrega, luč, ki v mnogo primerih postane očitna in ki se ji na srečo pustimo voditi pri svojih izbirah. Pogosto pa se zgodi nasprotno: to luč zatemnijo zamere, nepriznane želje, sprevrženost srca. In tedaj postanemo kruti, sposobni najhujšega, celo neverjetnega.
Gospod Jezus, tudi jaz sem med tistimi, ki so se ti posmehovali in te tepli. Ti si namreč rekel: “Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt 25,40). Gospod Jezus, odpusti mi.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis: sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum; fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra, sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem; sed libera nos a malo.

Cuius animam gementem,
contristatam et dolentem
pertransivit gladius.

V grenko žalost zatopljena
je nje duša prebodena
z mečem silnih bolečin.

TRETJA POSTAJA
Jezus prvič pade pod križem

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige preroka Izaija. Iz 53,4-6
V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za kaznovanega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, Gospod pa je nalóžil nanj krivdo nas vseh.

PREMIŠLJEVANJE
Evangeliji nam ne govorijo o Jezusovih padcih pod križem, vendar je to starodavno izročilo zelo verjetno. Spomnimo se samo, da je bil Jezus, preden so mu naložili križ, po Pilatovem naročilu bičan. Po vsem tem, kar se mu je zgodilo od noči pod Oljsko goro, so morale biti njegove moči praktično izčrpane.
Preden se ustavimo pri globljih in bolj notranjih vidikih Jezusovega trpljenja, upoštevajmo zgolj telesno bolečino, ki jo je moral prenašati. Neizmerno in strašno bolečino do zadnjega diha na križu, bolečino, za katero je nemogoče, da nas ne bi prestrašila.
Telesno bolečino je najlažje premagati ali vsaj olajšati z našo sodobno tehniko in metodo, z anastezijo ali drugimi protibolečinskimi terapijami, čeprav iz mnogih razlogov, naravnih ali povezanih s človeškim ravnanjem, velikanska količina telesnih bolečin ostaja navzoča na svetu.
Vsekakor pa Jezus ni zavrnil telesne bolečine in se je tako izkazal solidarnega z vso človeško družino, zlasti s tistim njenim velikim delom, kjer je življenje še danes zaznamovano s tovrstno bolečino. Ko ga vidimo pasti pod križem, ga ponižno prosimo za pogum, da bi s solidarnostjo, ki ni samo v besedah, razširili preozke prostore svojega srca.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis: sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum; fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra, sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

O quam tristis et afflicta
fuit illa benedicta
mater Unigeniti!

O, kaj žalosti prestati
morala je sveta Mati,
k’tere Sin je rešil svet.

ČETRTA POSTAJA
Jezus sreča svojo mater

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Janezu. 19,25-27
Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

PREMIŠLJEVANJE
V evangelijih ni neposrednega poročila o srečanju Jezusa z njegovo materjo na križevem potu, ampak samo o Marijini navzočnosti pod križem. In tam se Jezus obrne nanjo in na ljubljenega učenca, evangelista Janeza. Njegove besede imajo razviden pomen: Marijo izroča Janezu, da bo skrbel zanjo. Poleg tega pa je tu še širši in globlji pomen: Marija je pod križem poklicana, da izreče še en “da” po onem “da” pri oznanjenju, s katerim je postala Jezusova mati in tako odprla vrata našemu odrešenju.
S tem drugim “da” Marija postaja mati vseh nas, vsakega človeka, za katerega je Jezus prelil svojo kri. To materinstvo je živo znamenje božje ljubezni in usmiljenja do nas. Zato so tako globoke in vztrajne vezi naklonjenosti in zaupanja, ki povezujejo krščansko ljudstvo z Marijo. Zato se kar sami od sebe zatekamo k njej še posebej v najtežjih življenjskih okoliščinah.
Marija pa je drago plačala to svoje vesoljno materinstvo. Kakor je o njej prerokoval Simeon v jeruzalemskem templju: “Tvojo dušo bo presunil meč” (Lk 2,35).
Marija, Jezusova mati in naša mati, pomagaj nam, da bomo v svojih dušah izkusili nocoj in vselej tisto trpljenje, polno ljubezni, ki te je združilo s križem tvojega Sina.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis:
sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra,
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

Quae marebat et dolebat
pia mater, cum videbat
Nati poenas incliti.

V žalosti zdihuje bleda,
ko v trepetu Sina gleda,
kaj trpi na les razpet.
PETA POSTAJA
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku. 23,26
Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Ciréne, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom.

PREMIŠLJEVANJE
Jezus je moral biti res pri koncu z močmi in tako posežejo vmes vojaki in pograbijo prvega nesrečnika, ki jim pride pod roke, in mu naložijo križ. Tudi v vsakdanjem življenju križ v najrazličnejših oblikah – od bolezni do hude nesreče, do izgube drage osebe ali dela – često iznenada pade na nas. Mi pa vidimo v njem samo nevoljo ali v hujšem primeru nesrečo.
Toda Jezus je rekel svojim učencem: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj” (Mt 16,24). To niso lahke besede; še več, v resničnem življenju so to najtežje evangeljske besede. Vse naše bitje, vse, kar je v naši notranjosti, se upira takšnim besedam.
Jezus pa nadaljuje in pravi: “Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel” (Mt 16,25). Ustavimo se pri besedah “zaradi mene”: tukaj je vsa Jezusova zahtevnost, zavest, ki jo je imel o sebi, in zahteva, s katero se obrača na nas. On je v središču vsega, on je Božji Sin, ki je eno z Očetom (prim. Jn 10,30), on je naš edini Odrešenik (prim. Apd 4,12).
Dejansko se to, kar je spočetka bilo videti kot nevolja ali nesreča, neredko pokaže kot vrata, ki se odpirajo v našem življenju in nam prinašajo še večjo dobrino. Ni pa vedno tako: tolikokrat ostanejo nesreče na tem svetu samo boleče izgube. Tukaj nam ima Jezus znova kaj povedati. Ali bolje, njemu se je nekaj zgodilo: po križu je vstal od mrtvih in je vstal kot prvorojenec mnogih bratov (prim. Rim 8,29; 1 Kor 15,20). Da, njegovega križa ne moremo ločiti od njegovega vstajenja. Samo z vero v vstajenje lahko po pameti prehodimo križev pot.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis: sanctificetur nomen tuum; adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra, sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem; sed libera nos a malo.

Quis est homo qui non fleret,
matrem Christi si videret
in tanto supplicio?

Komu potok solz ne lije,
ko bridkosti zre Marije,
grenke nad morja bridkost?
ŠESTA POSTAJA
Veronika obriše Jezusovo obličje

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige preroka Izaija. 53,2-3
Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin, preizkušan v bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili.

PREMIŠLJEVANJE
Ko je Veronika obrisala Jezusov obraz z robcem, to obličje gotovo ni bilo privlačno: bil je izmaličen obraz. In vendar to obličje ni puščalo ob sebi brezbrižnih, to obličje je vznemirjalo. Lahko je zbujalo prezir in zaničevanje, pa tudi sočutje in celo ljubezen, željo po tem, da bi ponudili pomoč. Veronika je simbol teh čutenj.
Naj bo še tako izmaličeno, Jezusovo obličje je še vedno obličje Božjega Sina. To obličje smo izmaličili mi, neizmerna kopica človeške zlobe. To obličje pa je tudi izmaličeno za nas, saj izraža Jezusovo ljubezen in darovanje in je ogledalo neskončnega usmiljenja Boga Očeta.
V trpečem Jezusovem obličju vidimo poleg tega še eno velikansko kopico, kopico človeškega trpljenja. In tako postaja Veronikina sočutna poteza za nas izziv, nujna spodbuda; postaja zahteva, prijetna, ukazujoča, da se ne obrnemo stran, da tudi mi pogledamo tiste, ki trpijo, bližnje in oddaljene. In ne le, da jih gledamo, ampak da jim pomagamo. Nocojšnji križev pot ne bo potekal zaman, če nas bo nagnil h konkretnim dejanjem ljubezni in učinkovite solidarnosti.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis:
sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra,
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

Quis non posset contristari,
piam matrem contemplari
dolentem cum Filio?

Kdo prisrčno ne žaluje,
ko to Mater premišljuje,
njenih boli velikost?

SEDMA POSTAJA
Jezus pade drugič

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige Psalmov. 41,6-10
Moji sovražniki govorijo hudobno o meni: “Kdaj bo umrl, da njegovo ime izgine?” Če me kdo pride pogledat, govori prazne besede, v njegovem srcu se kopiči zloba; ko odide me obrekuje. Zoper mene šušljajo med seboj vsi moji sovražniki, zoper mene snujejo nesrečo: “Peklenska kuga ga je zadela, zdaj ne bo več vstal, ko je legel.” Tudi moj zaupni prijatelj, s katerim sva si kruh delila, se mi je zahrbtno izneveril.

PREMIŠLJEVANJE
Jezus znova pade pod križem. Gotovo je bil telesno povsem izmučen, bil pa je tudi smrtno ranjen v svojem srcu. Težila ga je zavrnitev tistih, ki so se od začetka trmasto upirali njegovemu poslanstvu. Težila ga je zavrnitev, ki mu jo je ob koncu navrglo tisto ljudstvo, ki je izgledalo polno navdušenja in celo vzhičenosti do njega. Zato je Jezus ob pogledu na sveto mesto, ki ga je tako ljubil, vzkliknil: “Jeruzalem, Jeruzalem, … kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli” (Mt 23,37). Strašno ga je težilo Judovo izdajstvo, zapuščenost od učencev v trenutku poslednje preizkušnje, še posebej ga je težila Petrova trikratna zatajitev.
Dobro vemo, da ga je težila tudi nepreštevna gmota naših grehov, krivd, ki v tisočletjih spremljajo vse človeško dogajanje.
Zato ponižno pa tudi zaupno prosimo Boga: Oče, bogat v usmiljenju, pomagaj nam, da ne bomo Jezusovega križa delali še težjega. Kakor je zapisal Janez Pavel II. - nocoj je peta obletnica njegove smrti: “Meja, naložena zlu, katerega tvorec in žrtev je človek, je nedvomno božje usmiljenje” (Spomin in istovetnost, str. 70).

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis:
sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra,
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

Pro peccatis sua gentis
vidit Iesum in tormentis
et flagellis subditum.

Vidi Jezusa trpeti,
grehe ljudstva nase vzeti,
šibam vdati se voljno.
OSMA POSTAJA
Jezus sreča jeruzalemske žene, ki ga objokujejo

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku. 23,27-29.31
Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo dnevi, ko porečejo: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‹ Kajti če z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?«

PREMIŠLJEVANJE
Jezus sam ima torej sočutje z jeruzalemskimi ženami in z nami vsemi. Tudi ko nosi križ, ostaja Jezus človek, ki je sočuten z množicami (Mr 8,2), ki se razjoka pred Lazarjevim grobom (prim. Jn 11,35), ki razglaša blagor tistim, ki jokajo, ker bodo potolaženi (prim. Mt 5,4).
Prav tako se Jezus izkaže kot edini, ki zares pozna srce Boga Očeta in ga lahko predstavi tudi nam: “Nihče ne pozna Očeta razen Sina in komur hoče Sin razodeti” (Mt 11,27). Že od najstarejših časov se je človeštvo spraševalo, in to pogosto s tesnobo, kakšen je v resnici Bog do nas: ali gre za previdnostno skrb ali za vzvišeno brezbrižnost ali celo za ogorčenost in sovraštvo? Na takšno vprašanje ne moremo odgovoriti zgolj na osnovi svojega razuma, izkustva, niti ne na osnovi svojega srca.
Zato je Jezus – njegovo življenje in njegova beseda, njegov križ in njegovo vstajenje – daleč najpomembnejša resničnost vsega človeškega dogajanja, luč, ki sije na našo usodo.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis:
sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra,
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

Eia, mater, fons amoris,
me sentire vim doloris
fac, ut tecum lugeam.

Mati, vir ljubezni prave,
naj okusim te težave
in s teboj žalujem zdaj.

DEVETA POSTAJA
Jezus pade tretjič

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz drugega pisma apostola Pavla Korinčanom. 5,19-21
Bog je bil … tisti, ki je svet spravil s seboj v Kristusu in ni zaračunal ljudem njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. ... zaradi Kristusa vas prósimo: spravite se z Bogom. Njega, ki ni poznal greha, je zaradi nas napravil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.

PREMIŠLJEVANJE
To je torej najgloblji razlog za vedno nove Jezusove padce: ne le telesno trpljenje, ne le človeško izdajstvo, ampak Očetova volja. Tista skrivnostna in po človeško nerazumljiva volja, ki pa je neskončno dobra in velikodušna, po kateri je Jezus postal “greh za nas” in so se nanj prenesle vse krivde človeštva in se v njem dopolnjuje tista skrivnostna zamenjava, ki nas, grešnike, naredi za “božjo pravičnost”.
Medtem ko se skušamo poistiti z Jezusom, ki hodi in pade pod križem, je čisto pravično, da v sebi preizkusimo občutja skesanosti in kesanja. Še močnejša pa mora biti hvaležnost, ki preveva našo dušo.
Da, Gospod, ti si nas odkupil, ti si nas osvobodil, s svojim križem si nas opravičil pred Bogom. Še več, tako tesno si nas povezal s seboj, da si tudi iz nas naredil v sebi božje otroke, svoje domače in prijatelje. Hvala, Gospod, naj bo hvaležnost do tebe prevladujoča nota našega življenja.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis:
sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra,
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

Fac ut ardeat cor meum
in amando Christum Deum,
ut sibi complaceam.

Daj, da bo srce se vnelo
in za Jezusa gorelo
mi v ljubezni vekomaj.

DESETA POSTAJA
Jezusa slečejo

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Janezu 19,23-24
Vojaki so vzeli Jezusova oblačila in jih razdelili na štiri dele, za vsakega vojaka po en del; in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava naj bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.

PREMIŠLJEVANJE
Jezusu slečejo oblačila; smo pri zadnjem dejanju drame, ki se je začela z aretacijo pod Oljsko goro, v kateri so Jezusu slekli njegovo človeško dostojanstvo, potem pa še dostojanstvo Božjega Sina. Jezus je torej gol pred očmi Jeruzalemčanov in vsega človeštva. V samem bistvu je tako prav; on sam si je povsem slekel samega sebe, da bi se žrtvoval za nas. Zato je slačenje obleke tudi izpolnitev besede Svetega pisma.
Ko gledamo golega Jezusa na križu, opažamo v sebi nujno potrebo: da bi pogledali sami vase brez zagrinjal; da bi se duhovno slekli sami pred seboj, še prej pa pred Bogom in tudi pred svojimi brati v človeškosti. Da bi si slekli utvaro, da izgledamo boljši, kot v resnici smo, in da bi se raje trudili biti iskreni in prosojni.
Obnašanje, ki je bolj kot kaj drugega izzivalo Jezusovo ogorčenje, je bila namreč hinavščina. Kolikokrat je rekel svojim učencem: Ne delajte “kakor delajo hinavci” (Mt 6,2.5.16); ali pa tistim, ki so razkazovali svoja dobra dela: “Gorje vam, hinavci” (Mt 23,13.15.23.25.27.29).
Gospod Jezus, gol na križu, pomagaj mi, da bom tudi jaz gol pred teboj.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis:
sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra,
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

Sancta mater, istud agas,
Crucifixi fige plagas
cordi meo valide.

Sveta Mati, to te prosim,
rane Kristusa naj nosim,
vtisni v moje jih srce.

ENAJSTA POSTAJA
Jezusa pribijejo na križ

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Marku. 15,25-27
Bilà je tretja ura, ko so križali Jezusa. Napis o njegovi krivdi se je glasil: »Judovski kralj.« In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici.

PREMIŠLJEVANJE
Jezus je pribit na križ. Strašno mučenje. In medtem ko je pribit na križ, ga mnogi zasmehujejo in tudi izzivajo: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! ... Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« (Mt 27,42-43). Tako ni zasmehovana le njegova oseba, ampak tudi njegovo poslanstvo, ki ga Jezus prav na križu dovršuje.
V svoji globini pa Jezus pozna neprimerljivo večje trpljenje, ki ga pritira do krika: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!” (Mr 15,34). Seveda gre za začetne besede nekega psalma, ki se konča s ponovno pritrditvijo popolnega zaupanja v Boga. In vendar je treba te besede vzeti povsem zares, saj izražajo največjo preizkušnjo, ki ji je bil podvržen Jezus.
Kolikokrat v preizkušnji pomislimo, da nas je Bog pozabil ali zapustil. Ali pa smo celo skušani, da bi sklepali, da Boga sploh ni. Božji Sin, ki je do dna izpil svoj grenki kelih in potem vstal od mrtvih, pa nam pravi z vsem svojim bitjem, s svojim življenjem in s svojo smrtjo, da moramo zaupati Bogu. Njemu lahko verjamemo.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis:
sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra,
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

Tui Nati vulnerati,
tam dignati pro me pati
poenas mecum divide.

Sinu tvojemu so rane
v odrešenje moje dane,
tudi mene naj bole.

DVANAJSTA POSTAJA
Jezus umre na križu

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Janezu. 19,28-30
Nato je Jezus, ker je vedel, da je že vse dopolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustom. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha.

PREMIŠLJEVANJE
Kadar pride smrt po mučni bolezni, običajno rečemo z olajšanjem: “Pa je konec trpljenja.” V nekem smislu veljajo te besede tudi za Jezusa, vendar so te besede preveč omejene in površne spričo smrti kateregakoli človeka, še toliko bolj spričo smrti tega človeka, ki je Božji Sin. Ko namreč umre Jezus, se tempeljsko zagrinjalo pretrga na dvoje in se zgodi še več drugih znamenj, ki pripravijo rimskega stotnika, da vzklikne: “Resnično, ta je bil Božji Sin!” (prim. Mt 27,51-54).
Zares, nič ni tako temačnega in skrivnostnega kot smrt Božjega Sina, ki je skupaj z Bogom Očetom vir in polnost življenja. Toda nič ni tudi tako svetlega, saj tukaj sije božja slava, slava vsemogočne in usmiljene Ljubezni. Spričo Jezusove smrti je naš odgovor molk češčenja. Tako se mu izročamo, predajamo se v njegove roke in ga prosimo, naj nas nič ne v življenju ne v smrti nikoli ne loči od njega (prim. Rim 8,38-39).

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis:
sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra,
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

Vidit suum dulcem Natum
morientem desolatum,
cum emisit spiritum.

V Sina le pogled upira,
ko ves zapuščen umira,
k smrti nagne že glavo.

TRINAJSTA POSTAJA
Jezusa snamejo s križa in izročijo Materi

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Janezu. 2,1-5
Tretji dan je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo pa so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je rekel: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.«

PREMIŠLJEVANJE
Zdaj je Jezusova ura dopolnjena in Jezusa snamejo s križa. Tam že čakajo roke njegove matere, da ga sprejmejo. Potem ko je do konca okusil samoto smrti, Jezus takoj znova najde – v svojem mrtvem telesu – najmočnejšo in najslajšo od vseh človeških vezi, toplino ljubezni svoje matere. Največji umetniki, pomislimo na Michelangelovo Pieta’, so znali uvideti in izraziti globino in neuničljivo vztrajnost te vezi.
Spomnimo se, da je Marija ob vznožju križa postala tudi mati slehernega od nas, in jo prosimo, naj položi v naše srce tisto ljubezen, ki jo je povezovala z Jezusom. Da bi bili zares kristjani, da bi lahko zares hodili za Jezusom, je potrebno biti povezan z njim z vsem tistim, kar je v nas: z duhom, voljo, srcem, s svojimi malimi in velikimi vsakdanjimi odločitvami. Samo tako bo Bog lahko postavljen v središče našega življenja in ne bo omejen zgolj na neko tolažbo, ki mora biti vedno pri roki, ne da bi posegala v dejanske interese, na osnovi katerih delujemo.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis:
sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra,
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

Fac me tecum pie flere,
Crucifixo condolere,
donec ego vixero.

Naj s teboj sedaj žalujem,
Križanega objokujem,
ko v dolini solz živim.

ŠTIRINAJSTA POSTAJA
Jezusa položijo v grob

D. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. - Molimo te, Kristus, in te hvalimo.
Vsi: Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. - Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Mateju. 27,57-60
Ko pa se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo. Jožef je telo vzel, ga zavil v čisto platno in ga položil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo. Ko je k vhodu v grob zavalil velik kamen, je odšel.

PREMIŠLJEVANJE
S kamnom, ki zapira vhod v grob se navidez vse zares konča. Ali pa je lahko tvorec življenja ostal jetnik smrti? Zato Jezusov grob odtlej pa do danes ni samo predmet najbolj prisrčne pobožnosti, ampak je tudi izzval najglobljo ločitev razumov in src: tukaj se cepijo ceste med verniki v Kristusa in tistimi, ki vanj ne verujejo, čeprav ga imajo pogosto za čudovitega človeka.
Ta grob je namreč hitro ostal prazen in nikoli ni bilo mogoče najti prepričljive razlage, zakaj naj bi bil prazen, razen tiste, ki so jo dale – od Marije Magdalene do Petra in drugih apostolov – priče od mrtvih vstalega Jezusa.
Pred Jezusovim grobom obstanímo v molitvi in prosimo Boga za tiste oči vere, ki nam bodo omogočile, da se združimo s pričami njegovega vstajenja. Tako križev pot postaja tudi za nas vir življenja.

Vsi:
Pater noster, qui es in caelis:
sanctificetur nomen tuum;
adveniat regnum tuum;
fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra.
Panem nostrum cotidianum da nobis hodie;
et dimitte nobis debita nostra,
sicut et nos dimittimus debitoribus nostris;
et ne nos inducas in tentationem;
sed libera nos a malo.

Quando corpus morietur,
fac ut anima donetur
paradisi gloria. Amen.

Ko pa smrt telo mi vzame,
dušo mojo naj objame
večne slave rajski dom. Amen.

GOVOR SVETEGA OČETA IN APOSTOLSKI BLAGOSLOV

Sveti oče nagovori navzoče.
Ob koncu govora sveti oče podeli apostolski blagoslov.

D. Dominus vobiscum. - Gospod z vami.
Vsi: Et cum spiritu tuo. - In s tvojim duhom.
D. Sit nomen Domini benedictum. - Naj bo slavljeno ime Gospodovo.
Vsi: Ex hoc nunc et usque in saeculum. - Zdaj in na veke.
D. Adiutorium nostrum in nomine Domini. - Naša pomoč je v imenu Gospodovem.
Vsi: Qui fecit caelum et terram. - Ki je ustvaril nebo in zemljo.
D. Benedicat vos omnipotens Deus, - Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog,
Pater, et Filius, et + Spiritus Sanctus. - Oče in Sin in + Sveti Duh.
Vsi: Amen.

Pesem

(Pange Lingua Gloriosi Proelium Certaminis je sekvenca, bogoslužna himna iz 6. stoletja, pripisana krščanskemu pesniku sv. Venanciju Fortunatu, škofu iz Poitiersa v Franciji. Opeva Kristusovo trpljenje. V katoliški Cerkvi se prvih pet kitic uporablja pri brevirju za uvodno pesem pri uri bogoslužnega branja v velikem tednu, ostale pa za hvalnice v istem času. Celotno himno se poje pri češčenju križa na veliki petek.
Ta himna je kasneje navdihnila Tomaža Akvinskega, da se napisal himno Pange Lingua Gloriosi Corporis Mysterium za praznik svetega Rešnjega telesa (Jezik moj, skrivnost opevaj; bolj znano po predzadnji kitici: V zakramentu vse svetosti).)

R. Crux fidelis, inter omnes arbor una nobilis,
Nulla talem silva profert, flore, fronde, germine!
Dulce lignum dulci clavo dulce pondus sustinens.
Zvest križ, edino ti si plemenito res drevo,
ni lesa, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako.
Sladki les, na sladkih žebljih nosiš breme presladkó.

  1. Pange, lingua, gloriosi proelium certaminis,
    Et super Crucis trophæo dic triumphum nobilem,
    Qualiter Redemptor orbis immolatus vicerit. Odp.
    Jezik moj, opevaj zmago, slavno in prečudežno,
    zmagoslavno pesem križu, zmage znamenju, zapoj
    in povej, kako Zveličar darovan je zmagal smrt.

  2. De parentis protoplasti fraude factor condolens,
    Quando pomi noxialis morte morsu corruit,
    Ipse lignum tunc notavit, damna ligni ut solveret. Odp.
    Zapeljani prvi človek se je smilil Stvarniku,
    sad usodni je poskusil, s tem usužnjil se peklu.
    Les tedaj Bog sam izbral je, da lesa izmil bi greh.

prevedel br. Miran Špelič OFM

Ekipa Vrnet rkc.si

 

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter