Exodus TV

Novice

21.10.2019

Sinoda o Amazoniji: predstavljena poročila dela po jezikovnih skupinah

21.10.2019

Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla pri sveti maši na 7. slovensko-hrvaškem srečanju v Krašiću

18.10.2019

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik sv. Luka, evangelista

18.10.2019

Sinoda. Gualberti Calandrina: Potrebna je bolj skupnostna in evangeljska Cerkev

18.10.2019

18. oktober - Evropski dan boja proti trgovini z ljudmi

Več novic

Sv. Roza iz Lime, redovnica, neobvezni god

Ko je Krištof Kolumb leta 1492 odkril Ameriko, so brž odšli na 'novo celino' mnogi Španci, ki so plenili dežele sedanje Južne Amerike in neusmiljeno zatirali ter iztrebljali indijanska plemena. Najhuje je bilo, da so se razglašali za oznanjevalce Kristusovega evangelija. Njihovo življenje in ravnanje pa je bilo v kričečem nasprotju z oznanilom ljubezni in bratstva.
Roza-LimanskaV tistih žalostnih časih se je 20. aprila 1586 v Limi, prestolnici Peruja, v družini španskih priseljencev rodila današnja godovnjakinja, ki je 'prvi cvet svetosti v Južni Ameriki'. Pri krstu je dobila ime Isabel (Elizabeta) de Flores. Indijanka, ki je delala v hiši njenih staršev, je Elizabetin obraz primerjala roži in jo je klicala Roza (Roža). Deklica se je od najnežnejše mladosti trudila ugajati Bogu in se je na vse mogoče načine pokorila. Ko ji je bilo dvajset let, je dobila redovno obleko sester tretjega reda sv. Dominika, vendar pa je samostanska obleka ni ločila od drugih ljudi, temveč ji je pomagala, da je izpolnjevala svoje apostolsko poslanstvo v Limi.
Njena največja vsakdanja potreba je bila molitev. Vsak dan je do opoldne v svoji kočici na vrtu ob domači hiši premišljevala in molila, potem pa se je ukvarjala z raznimi ročnimi deli. S prodajo teh izdelkov je podpirala svoje domače. Čeprav ni imela šol, je bila zelo razgledana: bila je napolnjena z nadnaravno modrostjo in obdarovana z velikim znanjem, ki si ga sama ni mogla pridobiti.
Naj nam to ponazori odlomek iz njenega pisma zdravniku Castillu: »O da bi vsi ljudje vedeli, česa je vredna božja milost, kako lepa je, kako plemenita in dragocena. Brez dvoma bi se z vso prizadevnostjo trudili, da bi našli in si zagotovili vse mogoče težave in trpljenja. Vsi prebivalci zemlje bi naravnost iskali trpljenje namesto sreče ... Nihče se ne bi več pritoževal nad križem ne nad napori, ki jih je slučajno kje srečal, če bi le vedel, kako dragoceno se vse to plačuje in vrača ljudem.«
Zadnja tri leta je živela v hiši prijateljice plemiškega rodu. Ustanovila je prvi samostan kontemplativnega reda na tleh Južne Amerike in svoji materi je napovedala, da bo postala prva redovnica v tej hiši. Vse življenje je služila ubogim in bolnikom. Njeno tretje pomembno delo je bil misijon.
Hudi napori, ostra pokora, nepretrgana molitev, skrbi in bolezni, zlasti mrzlica, ki jo je pogosto mučila, so použili njene moči, da je legla na bolniško posteljo, s katere ni več vstala. Umrla je 24. avgusta 1617, stara komaj enaintrideset let. Ko so jo ob pogrebu pripeljali v cerkev sv. Dominika, je privrela ogromna množica ljudi, ki so jo častili kot svetnico. Sledeč ljudskemu glasu, jo je papež Klemen IX. leta 1688 razglasil za blaženo, Klemen X. pa tri leta kasneje za svetnico. V Limi so ji postavili največji spomenik, kar jih premore Peru.
Sveto Rozo Limansko upodabljajo kot redovnico s trnovim vencem na glavi, z rožo v roki, včasih tudi s sidrom in z Jezusom na roži. Za svojo zavetnico sta si jo izbrali Južna Amerika in Indija.

Sv. Roza iz Lime, redovnicaKo je Krištof Kolumb leta 1492 odkril Ameriko, so brž odšli na 'novo celino' mnogi Španci, ki so plenili dežele sedanje Južne Amerike in neusmiljeno zatirali ter iztrebljali indijanska plemena. Najhuje je bilo, da so se razglašali za oznanjevalce Kristusovega evangelija. Njihovo življenje in ravnanje pa je bilo v kričečem nasprotju z oznanilom ljubezni in bratstva.

V tistih žalostnih časih se je 20. aprila 1586 v Limi, prestolnici Peruja, v družini španskih priseljencev rodila današnja godovnjakinja, ki je 'prvi cvet svetosti v Južni Ameriki'. Pri krstu je dobila ime Isabel (Elizabeta) de Flores. Indijanka, ki je delala v hiši njenih staršev, je Elizabetin obraz primerjala roži in jo je klicala Roza (Roža). Deklica se je od najnežnejše mladosti trudila ugajati Bogu in se je na vse mogoče načine pokorila. Ko ji je bilo dvajset let, je dobila redovno obleko sester tretjega reda sv. Dominika, vendar pa je samostanska obleka ni ločila od drugih ljudi, temveč ji je pomagala, da je izpolnjevala svoje apostolsko poslanstvo v Limi.

Njena največja vsakdanja potreba je bila molitev. Vsak dan je do opoldne v svoji kočici na vrtu ob domači hiši premišljevala in molila, potem pa se je ukvarjala z raznimi ročnimi deli. S prodajo teh izdelkov je podpirala svoje domače. Čeprav ni imela šol, je bila zelo razgledana: bila je napolnjena z nadnaravno modrostjo in obdarovana z velikim znanjem, ki si ga sama ni mogla pridobiti.

Naj nam to ponazori odlomek iz njenega pisma zdravniku Castillu: »O da bi vsi ljudje vedeli, česa je vredna božja milost, kako lepa je, kako plemenita in dragocena. Brez dvoma bi se z vso prizadevnostjo trudili, da bi našli in si zagotovili vse mogoče težave in trpljenja. Vsi prebivalci zemlje bi naravnost iskali trpljenje namesto sreče ... Nihče se ne bi več pritoževal nad križem ne nad napori, ki jih je slučajno kje srečal, če bi le vedel, kako dragoceno se vse to plačuje in vrača ljudem.«

Zadnja tri leta je živela v hiši prijateljice plemiškega rodu. Ustanovila je prvi samostan kontemplativnega reda na tleh Južne Amerike in svoji materi je napovedala, da bo postala prva redovnica v tej hiši. Vse življenje je služila ubogim in bolnikom. Njeno tretje pomembno delo je bil misijon.

Hudi napori, ostra pokora, nepretrgana molitev, skrbi in bolezni, zlasti mrzlica, ki jo je pogosto mučila, so použili njene moči, da je legla na bolniško posteljo, s katere ni več vstala. Umrla je 24. avgusta 1617, stara komaj enaintrideset let. Ko so jo ob pogrebu pripeljali v cerkev sv. Dominika, je privrela ogromna množica ljudi, ki so jo častili kot svetnico. Sledeč ljudskemu glasu, jo je papež Klemen IX. leta 1688 razglasil za blaženo, Klemen X. pa tri leta kasneje za svetnico. V Limi so ji postavili največji spomenik, kar jih premore Peru.

Sveto Rozo Limansko upodabljajo kot redovnico s trnovim vencem na glavi, z rožo v roki, včasih tudi s sidrom in z Jezusom na roži. Za svojo zavetnico sta si jo izbrali Južna Amerika in Indija.

vir: Svetnik za vsak dan, Silvester Čuk

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter