Exodus TV

Novice

15.11.2019

V pripravi na apostolsko potovanje: Cerkev na Tajskem

15.11.2019

Znanstveni posvet ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom

14.11.2019

Ob obisku ad limina: Cerkev v ZDA

14.11.2019

Novinarska konferenca Nadškofijske karitas Maribor ob začetku zbiranja sredstev za Galovo operacijo rok

12.11.2019

Novinarska konferenca ob predstavitvi knjige Topla babičina dlan

Več novic

Sv. Elizabeta Bichier, redovna ustanoviteljica

Uboge boste imeli vedno med seboj,« je dejal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta. Oni so te njegove besede pravilno razumeli kot naročilo: vaša skrb naj bo namenjena tistim, ki so na tem svetu najbolj slabotni in najbolj zapostavljeni. Tako je Cerkev v svoji dvatisočletni zgodovini ustanavljala bolnišnice, sirotišča pa tudi šole in druge zavode, kjer je vsem potrebnim nudila duhovno in materialno pomoč.
Ivana-Elizabeta-BichierKoncilski odlok o redovnikih naroča, "naj duh apostolata prešinja vse redovniško življenje, redovniški duh pa naj oblikuje vse apostolsko delovanje. Da bodo člani ustrezali svoji poklicanosti, ki je hoja za Kristusom, in da bodo Kristusu samemu služili v njegovih udih, je potrebno, da izvira njihovo apostolsko delovanje iz najtesnejše zveze z njim."
Delom ljubezni do bližnjega so se vedno posvečali predvsem člani redovnih skupnosti, ki so nastajale v vseh časih. Danes se spominjamo Francozinje Elizabete Bichier, ki je bila plemenita po rodu in še bolj po srcu. Ustanovila je redovno družbo za poučevanje revnih otrok in za oskrbo bolnikov. Njeno življenje in delo sta tesno povezana s svetniškim duhovnikom Andrejem Fournetom, ki je bil njen duhovni voditelj in jo je spodbujal, naj uresniči načrte, ki jih ima Bog z njo.
Elizabeta Bichier se je rodila 5. julija 1773 na gradu Les Ages. Imela je tri brate, vzgojena je bila pobožno, vendar v svojem otroštvu ni kazala nič takega, kar bi vzbujalo pozornost. Ko ji je bilo deset let, so jo starši poslali v samostansko šolo v mesto Poitiers, kjer se je naučila najpotrebnejših gospodinjskih veščin. Njena duša se je izčistila in poglobila med viharjem francoske revolucije, ki je divjala tudi zoper Cerkev in njej zveste duhovnike. Eden takih je bil svetniški župnik André Fournet. Udeležila se je maše, ki jo je ta duhovnik daroval naskrivaj, in pri njem opravila spoved. Ta božji duhovnik je odkril, da je Bog Elizabeti dal dušo, sposobno izredne velikodušnosti in popolne vdanosti njegovim navdihom. Pritegnil jo je kot svojo pomočnico pri ustanovitvi nove redovne družbe, ki naj bi se posvečala poučevanju revnih otrok in skrbi za bolnike. Zamisel se je v nekaj letih uresničila in leta 1806 je zaživela redovna družba, ki si je privzela ime Hčere svetega križa ali Sestre svetega Andreja.
Ustanova je rasla počasi, veliko je bilo nasprotovanj in že so iskali kakšno podobno družbo, kateri bi se te sestre lahko pridružile. Ko niso mogli dobiti nobene, je ustanoviteljica Elizabeta prišla do prepričanja, da Bog hoče, naj bo ta kongregacija samostojna ustanova. Predstojnica sestra Elizabeta se je s svojimi sestrami večkrat selila, vendar je želela biti čim bližje svojemu duhovnemu voditelju in svetovalcu župniku Fournetu. Vpliv mogočne markize de Croisy ji je omogočil, da je ustanovila prvo hišo blizu Pariza. Leta 1820 so matično hišo prenesli v mesto Le Puy. Fournet je pustil župnijo, da se je lahko temeljito posvetil sestram, ki jim je dal globoko in trdno versko vzgojo. V naslednjih letih so večino svojih novih ustanov sestre postavile v južni Franciji in pod Pireneji. Zaradi teh novih ustanov je bila prednica Elizabeta nenehno na potovanjih, ki so jo utrujala. Še težja so bila zaradi njenega spokornega življenja. Hud udarec zanjo je bila smrt njenega duhovnega voditelja župnika Fourneta leta 1834 ter številnih znancev, prijateljev in dobrotnikov.
Umrla je 26. avgusta 1838. Za blaženo je bila razglašena maja 1934, za svetnico pa jo je razglasil papež Pij XII. leta 1947.

Sv. Elizabeta Bichier, redovna ustanoviteljicaUboge boste imeli vedno med seboj,« je dejal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta. Oni so te njegove besede pravilno razumeli kot naročilo: vaša skrb naj bo namenjena tistim, ki so na tem svetu najbolj slabotni in najbolj zapostavljeni. Tako je Cerkev v svoji dvatisočletni zgodovini ustanavljala bolnišnice, sirotišča pa tudi šole in druge zavode, kjer je vsem potrebnim nudila duhovno in materialno pomoč.

Koncilski odlok o redovnikih naroča, "naj duh apostolata prešinja vse redovniško življenje, redovniški duh pa naj oblikuje vse apostolsko delovanje. Da bodo člani ustrezali svoji poklicanosti, ki je hoja za Kristusom, in da bodo Kristusu samemu služili v njegovih udih, je potrebno, da izvira njihovo apostolsko delovanje iz najtesnejše zveze z njim."

Delom ljubezni do bližnjega so se vedno posvečali predvsem člani redovnih skupnosti, ki so nastajale v vseh časih. Danes se spominjamo Francozinje Elizabete Bichier, ki je bila plemenita po rodu in še bolj po srcu. Ustanovila je redovno družbo za poučevanje revnih otrok in za oskrbo bolnikov. Njeno življenje in delo sta tesno povezana s svetniškim duhovnikom Andrejem Fournetom, ki je bil njen duhovni voditelj in jo je spodbujal, naj uresniči načrte, ki jih ima Bog z njo.

Elizabeta Bichier se je rodila 5. julija 1773 na gradu Les Ages. Imela je tri brate, vzgojena je bila pobožno, vendar v svojem otroštvu ni kazala nič takega, kar bi vzbujalo pozornost. Ko ji je bilo deset let, so jo starši poslali v samostansko šolo v mesto Poitiers, kjer se je naučila najpotrebnejših gospodinjskih veščin. Njena duša se je izčistila in poglobila med viharjem francoske revolucije, ki je divjala tudi zoper Cerkev in njej zveste duhovnike. Eden takih je bil svetniški župnik André Fournet. Udeležila se je maše, ki jo je ta duhovnik daroval naskrivaj, in pri njem opravila spoved. Ta božji duhovnik je odkril, da je Bog Elizabeti dal dušo, sposobno izredne velikodušnosti in popolne vdanosti njegovim navdihom. Pritegnil jo je kot svojo pomočnico pri ustanovitvi nove redovne družbe, ki naj bi se posvečala poučevanju revnih otrok in skrbi za bolnike. Zamisel se je v nekaj letih uresničila in leta 1806 je zaživela redovna družba, ki si je privzela ime Hčere svetega križa ali Sestre svetega Andreja.

Ustanova je rasla počasi, veliko je bilo nasprotovanj in že so iskali kakšno podobno družbo, kateri bi se te sestre lahko pridružile. Ko niso mogli dobiti nobene, je ustanoviteljica Elizabeta prišla do prepričanja, da Bog hoče, naj bo ta kongregacija samostojna ustanova. Predstojnica sestra Elizabeta se je s svojimi sestrami večkrat selila, vendar je želela biti čim bližje svojemu duhovnemu voditelju in svetovalcu župniku Fournetu. Vpliv mogočne markize de Croisy ji je omogočil, da je ustanovila prvo hišo blizu Pariza. Leta 1820 so matično hišo prenesli v mesto Le Puy. Fournet je pustil župnijo, da se je lahko temeljito posvetil sestram, ki jim je dal globoko in trdno versko vzgojo. V naslednjih letih so večino svojih novih ustanov sestre postavile v južni Franciji in pod Pireneji. Zaradi teh novih ustanov je bila prednica Elizabeta nenehno na potovanjih, ki so jo utrujala. Še težja so bila zaradi njenega spokornega življenja. Hud udarec zanjo je bila smrt njenega duhovnega voditelja župnika Fourneta leta 1834 ter številnih znancev, prijateljev in dobrotnikov.

Umrla je 26. avgusta 1838. Za blaženo je bila razglašena maja 1934, za svetnico pa jo je razglasil papež Pij XII. leta 1947.

vir: Svetnik za vsak dan, Silvester Čuk

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter