Exodus TV

Novice

16.9.2019

Podelitev odličja sv. Cirila in Metoda Kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja

9.9.2019

Papež v Akamasoi: Hvala za vaše preroško pričevanje, ki poraja upanje

5.9.2019

Pridiga škofa Antona Jamnika pri sveti maši med vojno umorjenemu duhovniku Jožetu Geoheliju

5.9.2019

Osrednja slovesnost ob 150. obletnici ustanovitve kongregacije Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v Mariboru

3.9.2019

V pripravi na apostolsko potovanje: Prizorišča na Mavriciju

Več novic

Sv. Nikolaj Toletinski

Sveti Nikolaj, škof v mestu Bari, bolj znan kot sveti Miklavž, je vzornik dobrodelnosti in velik prijatelj otrok, saj jim v noči pred svojim godom (6. decembra) v nastavljenih posodah pušča darove. Za starše pa so največji dar prav otroci. Današnjega godovnjaka je 'prinesel Miklavž' staršem, ki so bili že priletni. Romali so na grob sv. Nikolaja v Bari in iz hvaležnosti, ker jih je svetnik uslišal, so svojemu sinu dali ime Nikolaj. Po mestu Tolentino, kjer je trideset let živel in deloval kot avguštinski redovnik, je dobil vzdevek Tolentinski.
Rodil pa se je leta 1245 v kraju Sant'Angelo južno od Ancone. Kot deček je rad hodil v cerkev in bral nabožne knjige. V domačem kraju ni bilo ne šol ne knjižnice, zato so ga starši poslali v Tolentino. Med misijonom je slišal pridigo avguštinskega meniha o minljivosti posvetnega veselja in pridiga ga je tako prevzela, da je potrkal na samostanska vrata. Kljub mladim letom so ga sprejeli. Bil je kakor rojen za meniha, kar je kazal s pokorščino, ponižnostjo, spokornostjo, postom, z molitveno vnemo in željo po premišljevanju v samoti. Ko mu je bilo osemnajst let, je naredil redovne zaobljube, po končanih bogoslovnih študijih pa je bil posvečen v duhovnika.
Vsa svoja duhovniška leta je posvetil ljudem v mestu Tolentino. Njegova priljubljena kraja sta bili prižnica in spovednica. Ni bil oznanjevalec pokore, ki bi mehčal trda srca poslušalcev z ostrimi besedami, še manj z grožnjami pekla. Njegove pridige so bile polne dobrote, krotkosti, opozarjale so na božjo ljubezen in usmiljenje nebeškega Očeta do največjih grešnikov. Prav zato je spreobrnil veliko ljudi in zlasti v spovednici večkrat doživel čudovita spreobrnjenja. Kadar je šel iz samostana, ga je pot vodila k bolnikom ali pa je šel nabirat miloščino namesto kakšnega redovnega brata. V mestu so ga vsi poznali ter ga ljubili in spoštovali.
Kakor je bil do drugih dober in širokosrčen, je bil do sebe izredno oster. Hranil se je le s kruhom in sočivjem. Spal je le nekaj ur dnevno in še takrat na golih tleh. Zaradi svojega uspešnega dela za duše je bil satanu trn v peti, zato ga je pogosto mučil s svojimi skušnjavami. Ko jih je prestal, mu je Bog poplačal zvestobo z osrečujočimi zamaknjenji. Umrl je 10. septembra 1305, star šestdeset let. Na njegovo priprošnjo so se zgodili številni čudeži in papež Evgen IV. ga je 1446 razglasil za svetnika.
Upodabljajo ga v temni redovni obleki, s knjigo v eni ter s križem, ovitim z lilijo, v drugi roki; z zvezdo na prsih, ker se mu je zvezda prikazala pred oltarjem, pri katerem je maševal, in je svetila večkrat nad njegovim grobom.

Sv. Nikolaj Toletinski, spokornikSveti Nikolaj, škof v mestu Bari, bolj znan kot sveti Miklavž, je vzornik dobrodelnosti in velik prijatelj otrok, saj jim v noči pred svojim godom (6. decembra) v nastavljenih posodah pušča darove. Za starše pa so največji dar prav otroci. Današnjega godovnjaka je 'prinesel Miklavž' staršem, ki so bili že priletni. Romali so na grob sv. Nikolaja v Bari in iz hvaležnosti, ker jih je svetnik uslišal, so svojemu sinu dali ime Nikolaj. Po mestu Tolentino, kjer je trideset let živel in deloval kot avguštinski redovnik, je dobil vzdevek Tolentinski.

Rodil pa se je leta 1245 v kraju Sant'Angelo južno od Ancone. Kot deček je rad hodil v cerkev in bral nabožne knjige. V domačem kraju ni bilo ne šol ne knjižnice, zato so ga starši poslali v Tolentino. Med misijonom je slišal pridigo avguštinskega meniha o minljivosti posvetnega veselja in pridiga ga je tako prevzela, da je potrkal na samostanska vrata. Kljub mladim letom so ga sprejeli. Bil je kakor rojen za meniha, kar je kazal s pokorščino, ponižnostjo, spokornostjo, postom, z molitveno vnemo in željo po premišljevanju v samoti. Ko mu je bilo osemnajst let, je naredil redovne zaobljube, po končanih bogoslovnih študijih pa je bil posvečen v duhovnika.

Vsa svoja duhovniška leta je posvetil ljudem v mestu Tolentino. Njegova priljubljena kraja sta bili prižnica in spovednica. Ni bil oznanjevalec pokore, ki bi mehčal trda srca poslušalcev z ostrimi besedami, še manj z grožnjami pekla. Njegove pridige so bile polne dobrote, krotkosti, opozarjale so na božjo ljubezen in usmiljenje nebeškega Očeta do največjih grešnikov. Prav zato je spreobrnil veliko ljudi in zlasti v spovednici večkrat doživel čudovita spreobrnjenja. Kadar je šel iz samostana, ga je pot vodila k bolnikom ali pa je šel nabirat miloščino namesto kakšnega redovnega brata. V mestu so ga vsi poznali ter ga ljubili in spoštovali.

Kakor je bil do drugih dober in širokosrčen, je bil do sebe izredno oster. Hranil se je le s kruhom in sočivjem. Spal je le nekaj ur dnevno in še takrat na golih tleh. Zaradi svojega uspešnega dela za duše je bil satanu trn v peti, zato ga je pogosto mučil s svojimi skušnjavami. Ko jih je prestal, mu je Bog poplačal zvestobo z osrečujočimi zamaknjenji. Umrl je 10. septembra 1305, star šestdeset let. Na njegovo priprošnjo so se zgodili številni čudeži in papež Evgen IV. ga je 1446 razglasil za svetnika.

Upodabljajo ga v temni redovni obleki, s knjigo v eni ter s križem, ovitim z lilijo, v drugi roki; z zvezdo na prsih, ker se mu je zvezda prikazala pred oltarjem, pri katerem je maševal, in je svetila večkrat nad njegovim grobom.

vir: Svetnik za vsak dan, Silvester Čuk

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter