Exodus TV

Novice

14.11.2019

Ob obisku ad limina: Cerkev v ZDA

14.11.2019

Novinarska konferenca Nadškofijske karitas Maribor ob začetku zbiranja sredstev za Galovo operacijo rok

12.11.2019

Novinarska konferenca ob predstavitvi knjige Topla babičina dlan

11.11.2019

Nadškof Cvikl daroval sveto mašo ob 730-letnici omembe župnije sv. Magdalene v Mariboru

11.11.2019

Predstavitev restavratorskega postopka in prizorov na freskah v Spodnji Slivnici

Več novic

Sv. Leopold Mandić, obvezni god

leopold-mandicSveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice ... Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali 'spovednik'; znal je samo 'spovedovati'. In prav v tem je njegova veličina!« Tako je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru med slovesnostjo razglasitve hrvaškega kapucina blaženega Leopolda Mandiča za svetnika 16. oktobra 1983 na Trgu sv. Petra v Rimu skušal z nekaj potezami orisati lik tega izrednega spovednika, junaškega služabnika sprave grešnikov z Bogom.

Njegov god obhajamo na njegov rojstni dan. Rodil se je namreč 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carevič. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Doma je ostal do svojega šestnajstega leta. Začutil je živo željo, da postane misijonar in delavec za edinost med verujočimi. To željo je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.

Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo 'misijonsko' delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

V izvrševanju spovedniške službe je dosegel junaško stopnjo popolnosti – svetost. Njegov Vzhod je postala majhna spovedna sobica, ki je ohranjena in se v njej spoštljivo ustavljajo romarji. Leta 1940 je pater Leopold napovedal, da bo ob bombnem napadu na Padovo porušena tudi kapucinska cerkev in del samostana. »Ta celica pa ne bo poškodovana: tukaj je Gospod Bog izkazal toliko usmiljenja dušam, zato mora ostati kot spomenik njegove dobrote.« Patrova napoved se je uresničila 14. maja 1944. V tej sobici je spovedoval vsak dan, poleti in pozimi, po deset do dvanajst ur. Zgodaj zjutraj je maševal, potem pa odhitel v svojo spovedno sobico, pred katero je že čakala vrsta ljudi vseh stanov in starosti. Pazljivo jih je poslušal, včasih je kar sam namesto njih povedal, kaj jih teži. Vedno je našel pravo besedo, ki je bila čisto kratka, a je zadela v živo.

Pater Leopold je bil vse življenje bolehen, vendar je kljub temu dočakal kar lepo starost – 76 let. Zadnja leta se mu je zdravje močno poslabšalo. Marca 1942 so odkrili raka na požiralniku. Vedno bolj se je bližal dan, ko bo Bog svojega zvestega služabnika poklical k sebi. To se je zgodilo 30. julija 1942. Hotel je še maševati, pa se je pred oltarjem nezavesten zgrudil. Odnesli so ga v bolniško sobo, kjer je prišel k sebi. S pojemajočim glasom je ponavljal molitev Pozdravljena, Kraljica in izdihnil.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

vir: http://revija.ognjisce.si

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter