Exodus TV

Novice

12.11.2019

Novinarska konferenca ob predstavitvi knjige Topla babičina dlan

11.11.2019

Nadškof Cvikl daroval sveto mašo ob 730-letnici omembe župnije sv. Magdalene v Mariboru

11.11.2019

Predstavitev restavratorskega postopka in prizorov na freskah v Spodnji Slivnici

11.11.2019

Vatikanski tajnik za odnose z državami na obisku v Armeniji

7.11.2019

V soboto v Granadi beatifikacija Marie Emilie Riquelme y Zayas

Več novic

Pelikanov let ljubezni

Sveti Maksimiljan Kolbe, minorit (1894-1941)

Dramsko-liturgićno uprizoritev "Pelikanov let" si lahko ogledate na Exodus Tv in preko spleta :

v NEDELJO 15.08.2010 ob 8:15 in 20:15

V PONEDELJEK 16.08 ob 14:15

v TOREK 17.08.2010 ob 8:15

sv.Maksimiljan Kolbe 8. januarja 1894 se je v Zdunski Woli na Poljskem rodil deček z imenom Rajmund. Bil je razigran, navihan, samosvoj, podjeten, živahen, pa tudi nagajiv, kar je pri njegovi materi sprožilo nekega dne vprašanje: "Nesrečni otrok, kaj bo iz tebe?" Morda se mati niti ni zavedala, da bo s tem vprašanjem pri Rajmundu povzročila duševno stisko in da bo odgovor na to iskal pri hišnem oltarčku Čenstohovske Matere Božje. Tudi Marija je vzela to stisko zares. Prikazala se mu je in mu ponudila dva venca, belega in rdečega. Sprejel je oba. Takrat še ni vedel, da gre za ponujeno čistost in mučeništvo. Rajko ni bil sanjač. Imel je stvaren značaj. Bil je bister, zato se je ogreval za tehniko in znanost, a revščina v družini mu ni omogočila nadaljnjega šolanja. Po Božji previdnosti so prišli v Pabianice minoriti, ki so nabirali svoje bodoče gojence za malo semenišče. Rajko in njegov brat France sta z obema rokama zgrabila to priložnost. Rajku je bilo trinajst let. Pri šestnajstih se je bilo treba odločiti za noviciat. 4. septembra 1910 je vstopil v samostan in 1911 naredil prve zaobljube ter si izbral ime Maksimiljan.

Njegovi predstojniki, ki so poznali njegove izredne sposobnosti, so ga poslali na študij v Rim, od koder se je leta 1919 vrnil kar z dvema doktoratoma, iz filozofije in teologije. Tam pa ni samo študiral. 1917 je skupaj s sedmimi sobrati zasnoval in ustanovil zvezo "Vojsko Brezmadežne", z namenom, da se bori proti prostozidarjem, obenem pa prenovi minoritski red. Poudarjal je, da je to borba Duha proti duhu časa. Motilo ga je tudi, da so mnogi fantje prav ob vstopu v samostan zaradi mlačnega vzgleda redovnikov izgubljali začetno veselje in ideal svetosti. Vse je izročil Brezmadežni, obenem pa naglašal, da Vitezi Brezmadežne morajo biti junaki in, če je potrebno, mučenci pokorščine. V tej točki je bil oče Maksimiljan neizprosen. Kdor ne uboga, ne zasluži, da bi bil v službi nje, katere največja odlika je v tem, da je vedno "dekla Gospodova"!

V oznanjevanje in apostolat je hotel vključiti vsa razpoložljiva sredstva. Njegova misel je: "Napredku dajmo smer in smisel!" Tisk je bil kar primeren. Odločil se je, da bo izdajal list Vitez Brezmadežne, ki bo vse člane Vojske Brezmadežne povezoval med seboj. Začel je s 5000 izvodi in to v času, ko so propadali veliki listi. Kljub resni bolezni in profesorski službi je članke pisal sam in večkrat tudi do jutra ročno vrtel tiskarski stroj. Vendar pri njem ni bilo v ospredju delo. Njegova zunanja aktivnost je bila razcvet notranje polnosti. Vedno je svaril pred najhujšim krivoverstvom – aktivizmom.

Kmalu je bil premeščen v Grodno, kjer je z delom nadaljeval, obenem pa razmišljal o posebnem kraju in samostanu, kjer bi se lahko povsem posvetil tej dejavnosti. Našel ga je blizu Varšave, kjer mu je knez Drucki-Lubecki podaril zemljišče, na katerem je začel graditi nov samostan, "mesto Brezmadežne" – Niepokalanow, kakor ga je poimenoval. 7. decembra 1927 je bil samostan uradno ustanovljen in tja se je preselil še z devetnajstimi brati. Dva sta bila poštena in se nista pridružila, saj je p. Maksimiljan na predvečer jasno povedal, da bo "Niepokalanow" šola svetnikov, mesto češčenja Brezmadežne, kjer bo vse njena last. V novi hiši bo zahteval popolno redovno življenje, sploh, kar se tiče pokorščine. Tam bodo po Frančiškovem vzoru našli tudi veliko uboštvo. Čaka jih delo, trpljenje in pomanjkanje, saj so preizkušnje šola ljubezni. S svojo svetniško držo je bil Maksimiljan vedno izpraševanje vesti ostalim redovnikom, ki redovništva niso vzeli preveč resno.

Kljub velikemu uboštvu in pomanjkanju ni bilo nikoli vprašanje, koliko bodo stali najmodernejši tiskarski stroji. Za Boga in Brezmadežno najboljše! Niepokalanow se je razvijal skoraj dvajset let. Preseneča dejstvo, da se je vedno prijavljalo mnogo kandidatov - mnoge je navduševal redovniški način življenja ob tiskarskih strojih - toda ostali so le redki, kajti od njih se je mnogo zahtevalo. Kljub temu je poročilo o stanju leta 1939 zanimivo: 13 duhovnikov, 18 klerikov, 523 redovnih bratov, 122 semeniščnikov in 82 kandidatov za redovne brate, kar je skupaj 763 članov samostanske skupnosti. Lahko bi rekli pravi čebelnjak. Ves čas so tiskali mnoge svoje revije, katoliški dnevnik in koledarje. Samo leta 1937 so porabili 1600 ton papirja in 35 ton tiskarske barve. V Niepokalanowu sta se združili tehnika in mistika. Pojoči stroji so molili. Devet dni pred izdajo prve številke "Malega dnevnika" je 327 bratov noč in dan molilo pred Najsvetejšim. Postili so se, delali pokoro in se priporočali zaščitnici podjetja – Brezmadežni.

P. Maksimiljan je šel tudi v misijone na Japonsko, kjer je ustanovil "drugi Niepokalanow". V svojem pavlovskem duhu pa je imel v načrtu "osvojiti" še Indijo, Kitajsko, Rusijo in Bejrut. Toda to je preprečila vojna. Pred vojno se je vrnil na Poljsko.

Leta 1941 so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer se je zgodil tisti znameniti dogodek, po katerem mnogi poznajo p. Maksimiljana. Konec julija 1941 je iz bloka št. 14., kamor je bil nazadnje premeščen, izginil neki jetnik. Vsi sojetniki so vedeli, da jih bo deset za to obsojenih na smrt v bunkerju lakote. Med izbranimi je bil Frančišek Gajowniczek, ki je zajokal: "Uboga moja žena in otroci! Nikdar več vas ne bom videl!" Tedaj pa je stopil iz vrste p. Maksimiljan in se ponudil v zameno. Poveljnik je zamenjavo sprejel. P. Maksimiljan je odhajal, da opravi svojo zadnjo daritev. Še slaba dva tedna je opravljal svoje duhovniško poslanstvo in tolažil svoje sojetnike, jih spovedoval, z njimi molil, ... Nato mu je injekcija fenola skrajšala bolečine, saj so potrebovali celico za nove nesrečnike. To se je zgodilo pred praznikom Marijinega vnebovzetja. Naključje? Težko verjetno. Marija, ki ga je vse življenje spremljala, je prišla ponj, da ga privede tja, kamor je šla pred njim in po čemer je p. Maksimiljan vse življenje hrepenel.

Bog spremlja vsakega in ga vodi. Vsak od nas ima svojo pot. Potrebno je le, da prisluhnemo Njemu, Duhu, ki vedno znova poraja zgodbe, v katerih se zrcalita Božja veličina in lepota večne Ljubezni. Gospod, odpri nam oči, da te spoznamo tudi v težkih trenutkih, kjer se Ljubezen najmočneje razodeva!

RAZMIŠLJANJE O SVETOSTI

»... kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 10,39)

Ko razmišljamo o sv. Maksimiljanu Kolbeju, o njegovi mučeniški smrti v nemškem koncentracijskem taborišču Auschwitz (1941), nam nehote prihajajo v spomin svetnikove besede, da sta »človeški jezik in razum neprimerna za misel o Bogu« ... da je »podoba o Njem vedno pogojena z okoljem, ki človeka obdaja.« Se mu niso prav te misli razodele v najbolj grozljivem okolju peklenske podivjanosti, kjer samo neomajna vera v Boga lahko resnično in dokončno dojame besede evangelista Janeza: »Bog je ljubezen.« Milost, ki iz Očeta preko Sina in Svetega Duha rojeva dejanja Božje ljubezni v naših srcih, v srcih, ki ljubijo tudi v neizrekljivi teži trpljenja, v srcih na poti k svetosti. V našem primeru v trenutku na smrt obsojenih talcev - taboriščnikov, ko nenadoma duhovnik Maksimiljan Kolbe ponudi svoje življenje v zameno za Frančiška Gajowniczeka, očeta osmih otrok, in se v predanosti Bogu z drugimi napoti v bunker smrti. Sprva samo obup za zapahi, nato pa nenadoma nekaj čudežu podobnega ... iz zaprtih prostorov se je zaslišal šibki glas petja, glas pesmi in molitev. Celo krvniki so se čudili, ker kaj takega še niso nikoli videli, ne slišali. Kakor, da bi se na skrivnosten način, tako kot na binkoštni dan nad obsojene razlil Sveti Duh in jim dal izgovarjati besede vere in ljubezni do Boga.

Maria Winowska v knjigi Moč ljubezni piše, da so mnogi pisci skušali prodreti v skrivnost zaprte celice, v kateri je skupaj z drugimi preminil Maksimiljan Kolbe, kasneje razglašen za svetnika. Winowska svojo misel zaključi, da so v življenju »pač ure, ko nam ostane samo, da pademo na kolena in molimo.« Zagotovo je oče Maksimiljan v bunkerju smrti molil za svoje krvnike. Bil je mistik križa, ki je utiral nova pota za rast Božjega kraljestva. Posvetil se je osebnemu odnosu do Boga. Nekaj, kar je bilo značilno za svetega Frančiška, ki je Božjo ljubezen uzrl v stvarstvu in bratstvu, v vsej naravi pa slavilno molitev Bogu Stvarniku, hvalnico stvarstva.

Ko je papež Janez Pavel II. leta 1982 minorita Maksimiljana Kolbeja razglasil za svetnika, so na trgu svetega Petra med prisotno množico opazili sivolasega moža z družino, Frančiška Gajowniczeka. Po obrazu polnem gub so mu polzele solze.

Enkratnost in pomembnost tega dogodka pa je mnogo večja, kakor bi si lahko zamislili v domišljiji. Razumeti svetnika kaže razumeti ljubezen do bližnjega, zasidrano v Božji ljubezni. Obisk papeža Benedikta XVI. na Poljskem je bil povezan tudi z obiskom v nekdanjem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Sveti oče je izjavil, da na tem mestu odpovedo besede, da jih lahko zamenja samo pretresljiv molk in molitev za milost sprave.

V okrožnici Bog je ljubezen je papež Benedikt XVI. zapisal pomembne besede: »Poudarjena je neločljiva vez med ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Obe sta tako tesno povezani med seboj, da postane zatrjevanje ljubezni do Boga laž, če se človek pred bližnjim zapre ali ga celo zasovraži. To Janezovo vrstico moramo razlagati tako, da je ljubezen do bližnjega pot, da srečamo tudi Boga, in da nas zapiranje oči pred bližnjim napravi slepe tudi za Boga.« Za temi besedami za vse čase blesti podoba svetega Maksimiljana Kolbeja.

Vir: mesečnik Prenova, julij/avgust 2006

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter