Exodus TV

Novice

18.10.2019

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik sv. Luka, evangelista

18.10.2019

Sinoda. Gualberti Calandrina: Potrebna je bolj skupnostna in evangeljska Cerkev

18.10.2019

18. oktober - Evropski dan boja proti trgovini z ljudmi

17.10.2019

Dvanajsta generalna kongregacija: Cerkev, zaveznica ljudstev v Amazoniji

16.10.2019

Na Poljskem obhajali 19. papežev dan

Več novic

Devica Marija Angelska v Porciunkuli, praznik (kapucini, minoriti, frančiškani, klarise, svetni red, tretji redovi, frančiškanke Marijine misijonarke)

porciuncolPorcijunkula se je imenovala prav majhna cerkvica sv. Marije Angelske, od srednjeitalskega mesta Assisija oddaljena za pol ure hoda proti jugozahodu. Bila je na tem, da razpade, a jo je sv. Frančišek Asiški (gl. 4. oktober) popravil in tam spoznal svoj poklic: popraviti Cerkev iz ljudi, Cerkev, v katero se je tedaj močno zajedla gniloba, predvsem pohlep po bogastvu in razkošju, po lagodnem življenju brez čuta za telesno in duhovno revščino drugih; in Frančišek je vedel, da bo to nalogo mogel izpolniti le tedaj, če bo z vso temeljitostjo reformiral najprej sebe in zbral okoli sebe enako misleče, ki bodo predvsem s sijočim zgledom, čeprav tudi z besedo, oznanjali evangelij).

Cerkvica je bila last benediktincev samostana na Monte Subasio. Frančišek si jo je od njih izprosil kot »delček«, kot »dédino« svoje ustanove, od česar je dobila ime »porcijunkula« (od latinsko-italijanske besede »portiuncula« = delček). Tam je bilo izhodišče za nastanek vélikega frančiškanskega reda. Tam je svetnik zlasti rad prebival; in hiša poleg to cerkvice je postala prvi frančiškanski samostan. Tam je sveti ustanovitelj leta 1212 izročil sv. Klari (gl. 11. avgust) redovno obleko in tam je leta 1226 tudi umrl. Sedanja troladijska bazilika je bila (v letih 1569 – 1678) tako sezidana, da se njena kupola boči ravno nad porcijunkulsko cerkvico, ki je ostala ohranjena v prvotni obliki. Znana je postala najbolj po »porcijunkulskem odpustku«.

Do Frančiškovih časov Cerkev niti od daleč ni tako na široko in v tolikšnem obilju podeljevala odpustkov, kakor je to delala pozneje. Predvsem je popolni odpustek podeljevala pravzaprav samo tistim, ki so se iz verskih nagibov odločili, da gredo na križarsko vojno, in hkrati skesano opravili zakrament sv. pokore. To vidimo npr. iz določb 4. lateranskega koncila leta 1215. – Frančišek Asiški pa je bil poln usmiljenja in ljubezni do ljudi, najbolj do grešnikov. Kadar koli se je z brati vrnil z misijonskega potovanja, je vselej šel v »porcijunkulo« in tam priporočal v molitvi vse poslušalce in spovedance misijona. Izročilo, ki pa je z gotovostjo izpričano šele leta 1277, pripoveduje:

Ko je sv. Frančišek dokončal predelavo »porcijunkule« in mislil na to, kako bi jo dal posvetiti, je pred začetkom avgusta 1216 imel videnje, v katerem se mu je – tako pravi izročilo – prikazal Kristus in mu naročil, naj gre v Perugio, kjer se je mudil novi papež Honorij III.; prosi naj papeža za naklonitev popolnega odpustka vsem obiskovalcem cerkvice na dan njenega posvečenja, to je 2. avgusta, pa tudi na vse obletnice posvečenja v prihodnosti. – Isto izročilo tudi pripoveduje, da je bilo pri posvečenju navzočih sedem škofov; sv. Frančišek sam, ki je bil kljub začetnemu papeževemu upiranju za porcijunkulo vendarle izprosil omenjeno predpravico, je imel pridigo na prostem in pri njej razglasil popolni odpustek, ki so ga odslej od opoldne dne 1. avgusta do sončnega zahoda 2. avgusta mogli dobiti vsi, ki so se skesano spovedali in molili v porcijunkulski kapeli.

O zgodovinski pristnosti tega izročila je bilo že mnogo razpravljanja (predvsem v letih 1900-1910), a vprašanje še ni bilo dokončno razvozlano. Gotovo pa je, da je bil »porcijunkulski odpustek« v navadi vsaj že v 2. polovici 13. stoletja, a najprej le v porcijunkulskem svetišču samem. To je – seveda tudi v zvezi z izrednim pojavom sv. Frančiška bilo vzrok, da je v očeh zahodnih kristjanov cerkev sv. Marije Angelske, tj. »porcijunkula«, poleg Svete dežele, Rima in Kompostele kmalu veljala za najsvetejši kraj na zemlji.

Od konca 14. stoletja naprej so papeži predpravico porcijunkulskega odpustka začeli podeljevati tudi drugim frančiškanskim cerkvam. Sikst IV. je leta 1480 to predpravico dal vsem cerkvam prvega frančiškanskega reda, dve leti zatem pa sploh vsem cerkvam Frančiškovih redov, vendar pa le v prid Frančiškovim duhovnim sinovom in hčeram (le v sami »porcijunkuli« so mogli biti popolnega odpustka deležni tudi vsi drugi kristjani). Od 17. stoletja dalje pa so porcijunkulske odpustke mogli dobiti sploh vsi obiskovalci frančiškanskih cerkva. Od 14. stoletja naprej je bilo dovoljeno porcijunkulski odpustek nakloniti tudi vernim dušam v vicah, kar je nato leta 1687 papež Inocenc XI. še posebej potrdil. Prvotno je bilo porcijunkuliski odpustek mogoče dobiti samo enkrat v letu. Da bi obiskovalec cerkve, ki ji je bila dana to predpravica, mogel prejeti popolni odpustek tolikokrat, kolikorkrat (»toties-quoties« odpustki) je 1. ali 2. avgusta prišel v cerkev in molil določene molitve (vedno je bilo seveda potrebno stanje posvečujoče milosti), se je uveljavilo šele mnogo pozneje, z gotovostjo po letu 1847. – Začenši z letom 1856 pa je bilo mogoče dobiti porcijunkulske odpustke tudi v nefrančiškanskih cerkvah in oratorijih (kapelah); po letu 1952 so po splošnih cerkvenopravnih določbah dobile to predpravico vse stolnice in vse župnijske cerkve, s posebnim dovoljenjem pa tudi druge.

Po naročilu 2. vatikanskega koncila je bila 1. januarja 1967 z apostolsko konstitucijo Indulgentiarum doctrina izdana nova ureditev glede odpustkov. V njej je o porcijunkulskem odpustku določeno, da ga je mogoče dobiti poleg v frančiškanskih svetiščih tudi v vseh župnijskih cerkvah, in sicer 2. avgusta ali pa na kakšen drug primernejši dan, ki ga določi škof ali njegov namestnik. Seveda pa, kakor za vsak drug popolni odpustek, velja tudi za porcijunkulskega določba omenjene konstitucije:
»Za dosego popolnega odpustka moramo opraviti delo, ki je obdarovano z odpustkom, in izpolniti tri pogoje: opraviti zakramentalno spoved, prejeti sv. obhajilo in moliti v papežev namen. Zahteva se poleg tega tudi, da nismo navezani na kateri koli, niti mali greh. – Kadar nimamo takega popolnega razpoloženja ali ne izpolnimo zapovedanih treh pogojev, je odpustek samo delen … Oviranim (npr. bolnikom) morejo spovedniki zamenjati predpisano dobro delo (pri porcijunkulskih odpustkih pobožen obisk cerkve, pri katerem se moli očenaš in vera) ali pogoje.«

Seveda je v veliki zmoti, kdor misli, da se z odpustki odpuščajo grehi sami ali da so odpustki celo nekakšno nadomestilo resničnega notranjega spreobrnjenja in resnega prizadevanja za dejansko hojo za Kristusom, hojo, pri kateri človek more biti pripravljen na odpoved samemu sebi in na pogumen sprejem križa, brez katerega redno sploh ni mogoče krščansko živeti; čeprav seveda križ kot tak ni sam sebi namen, marveč je sredstvo in dokaz ljubezni ter obenem pot k poveličanju s Kristusom (prim. Rim 8,17.29; 1 Kor 1,18-24).

Pri tako veliki človeški slabosti, ki ostane tudi še v človeku s stanjem posvečujoče milosti, kaj šele v kristjanu, ki je to stanje izgubil in se ne potrudi, da bi ga spet pridobil, je razumljivo, da so se v uporabljanje odpustkov včasih vtihotapile zlorabe. Cerkev spet in spet popravlja in odpravlja takšne zlorabe in tudi nevarnosti zanje. Obenem pa tudi še danes uči, da je »uporabljanje odpustkov krščanskemu ljudstvu nadvse zveličavno« (konst. Induig. doctr. 8,6). Kajti »ko verniki prejemajo odpustke, prihajajo do spoznanja, da ne morejo s svojimi lastnimi močmi popraviti zla, ki so ga z grehi prizadejali sebi in tudi vsej družbi. Tako dobijo spodbudo za zveličavno ponižnost. – Prejemanje odpustkov nadalje uči, kako tesno smo v Kristusu med seboj povezani in koliko lahko nadnaravno življenje vsakega posameznika pomaga drugim, da bi se tudi ti mogli lažje in tesneje združiti z Očetom.

Prejemanje odpustkov nas torej učinkovito vnema k ljubezni in na odličen način jo izvršujemo s tem, ko pomagamo bratom, ki počivajo v Kristusu.« (Prav tam, št. 9.) Zlasti moramo pomisliti, da »odpustkov ni mogoče dobiti brez resničnega spreobrnjenja in brez zveze z Bogom, k čemur pa dodajamo še izvrševanje predpisanih del. Ohranjen je torej red ljubezni, v katerega se vključi odpuščanje kazni, podeljeno iz zaklada Cerkve« (Prav tam, št. 11).

Če odpustek jemljemo tako, kakor ga je treba jemati po verskem nauku Cerkve, je prejemanje odpustkov, tudi »porcijunkulskega, zelo dragocen pomoček pri uresničevanju zares v najglobljem (in najboljšem) smislu »revolucionarnega« Jezusovega naročila: »Bodite popolni, kakor je vaš nebeški Oče popoln!« Lepo je izrazil smisel odpustkov papež Pavel VI. v pismu Sacros. Portiunculae (AAS 1966, 632):
»Po storjenem grehu kristjani težijo za tisto svetostjo, s katero so bili v Kristusu oblečeni prvikrat pri krstu; pri tem jim prihaja naproti Cerkev, ki tudi z naklanjanjem odpustkov kakor z materinskim objemom in pomočjo podpira slabotne in bolehne otroke. Odpustek torej ni lažja pot, s katero se moremo izogniti nujno potrebni skesanosti nad grehi. Odpustek je namreč opora, katero posamezni verniki (ki jim v njihovi ponižnosti lastna slabost nikakor ni neznana) najdejo v Kristusovem skrivnostnem telesu, ki se v svoji celoti z ljubeznijo, zgledom in molitvami trudi za njihovo spreobrnjenje.«

Strle

VIR: Leto svetnikov, 3, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 297-300.

vir: http://www.marija.si

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter