Exodus TV

Novice

11.4.2024

Javna molitev rožnega venca

11.4.2024

Sveta maša ob 4. obletnici smrti nadškofa msgr. Alojza Urana

9.4.2024

Srečanje SŠK in Varuha človekovih pravic

8.4.2024

Teden molitve za nove duhovne poklice 2024

5.4.2024

Odgovor na novinarsko vprašanje glede morebitne spremembe v molitvi Očenaš

Več novic

Sv. Janez Vianney, obvezni god, sobota po prvem petku

jane4. avgusta v Katoliški Cerkvi obhajamo god sv. Janeza Marije Vianneya, zavetnika in vzornika dušnih pastirjev.

Janez Marija Vianney, znan tudi kot arški župnik, se je rodil 8. maja 1786 v vasici Dardilly, blizu Lyona, v Franciji, v premožni kmečki družini. Bil je četrti od šestih otrok. Ko je imel nekoliko več kot tri leta, je leta 1789 v Parizu izbruhnila francoska revolucija. Država je zaplenila vse cerkveno premoženje, uvedena je bila izrazito proticerkveno usmerjena civilna ustava. Preganjanje Cerkve se je nadaljevalo še več kot deset let po francoski revoluciji. Janez je tako na skrivaj obiskoval verouk ter se pripravljal na prvo sveto obhajilo, katerega je prejel pri svojih trinajstih letih.
Kadar je pozneje govoril o prvem svetem obhajilu, so ga vedno oblile solze. Pogosto je ponavljal: “O, kako čudovit je bil dan mojega prvega obhajila! Kako ganljive spodbude nam je dal dobri gospod Groboz! To je najlepši dan mojega življenja. Nikoli ga ne bom pozabil.” Kasneje je pri verouku v Arsu vneto vabil otroke: “Prihajajte torej k obhajilu, otroci, prihajajte k Jezusu z ljubeznijo in zaupanjem! Prihajajte se hranit z njim, da boste živeli zanj! Ne recite, da imate preveč dela. Mar ni Božji Odrešenik rekel: 'Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.' Bi se mogli upirati vabilu, tako polnemu nežnosti in prijateljstva? Ne recite, da ga niste vredni! Res ga niste vredni, a ga potrebujete. Ne recite, da ste grešniki, da ste preveč bedni in da se zato ne upate približati. Prav rad bi vedel, če bi rekli tudi, da ste preveč bolni, da bi si upali poklicati zdravnika!”  

V šolo je začel hoditi šele pri svojih sedemnajstih letih. Obvezni pouk je trajal tri leta, učenci so ga obiskovali le v zimskem času, v drugem času so morali delati na kmetiji. Leto kasneje, leta 1804, se mu je zdelo, da iz globine svoje duše sliši Gospodov glas, ki ga kliče: “Hodi za menoj!” Od tedaj naprej je želel postati duhovnik. Oče je bil sprva proti, saj za študij ni bilo denarja, Janez pa je bil potreben tudi za delo na kmetiji, a po dveh letih je oče končno privolil. Pri župniku Balleyu v Écullyju se je pripravljal na študij teologije, ker pa je bil že nekoliko starejši, nevajen učenja in slabega spomina, se je zelo težko učil. Več mesecev ni imel skoraj nobenega uspeha, začel je obupovati in sklenil je oditi domov. Župnik Balley ga je pomiril in tako je nadaljeval.

Takratni teološki študij je trajal tri leta, eno leto filozofije in dve leti bogoslovja – teologije. Leta 1813 je vstopil v veliko semenišče v Lyonu, kjer je študiral bogoslovje. Pouk je potekal v latinščini. Zaradi slabega znanja jezika je Janez težko študiral. Pri prvem izpitu je padel in svetovali so mu, naj zapusti semenišče. S tem je bil na milejši način odslovljen. Župnik Balley ga je spet potolažil: “Bog te je odločil za službo pri oltarju. Hočem, da nadaljuješ študije.” Tako je nadaljeval študij. Končno besedo o posvetitvi je imel generalni vikar Courbon. Povedali so mu, da Vianney razume samo francosko in da se nikoli ne bo mogel dobro naučiti latinskega jezika. Generalni vikar, ki je bil preprost, a moder mož, je vprašal: “Ali je Vianney pobožen? Ali je častilec Matere božje? Ali zna moliti rožni venec?” Dobil je odgovor: “Vianney je vzor pobožnosti.” Courbon je ponovil: “Vzor pobožnosti? Potem je dobro. Sprejmem ga. Vse drugo bo nadomestila božja milost.” V duhovnika je bil posvečen leta 1815, pri devetindvajsetih letih.

Dve leti je bil kaplan pri župniku Balleyu v Écullyju, po njegovi smrti pa je bil prestavljen v Ars, kjer je kot župnik deloval 41 let. Župan grof des Garets je lepo povzel bistvo Vianneyevega prizadevanja: “Iz gorečnosti za zveličanje duš je sprejel nase za vse svoje dolgo življenje težko službo in jo vršil brez prestanka, brez prizanašanja in brez vsakega olajšanja.” Ko je postal kaplan, je prihajal v cerkev že ob štirih zjutraj, ko je bil župnik v Arsu, pa večkrat že mnogo prej. Z vsem srcem je bil usmerjen na Jezusa v tabernaklju. Vlekla ga je izredna ljubezen do njega. Njegova molitev je bila zrenje Boga. Ko so pozneje v Ars prihajali številni romarji, jim je bil že ob enih ponoči na razpolago za spoved, a vseeno je najprej pokleknil pred Najsvetejše in molil. Nekemu duhovniku je povedal: “Nič več nimam časa, da bi dobro opravil premišljevanje. Pomagam si takole: že od začetka dneva se tesno združim z našim Gospodom in potem delam ves dan v mislih na to združitev.”

Navadno duhovnik po mašniškem posvečenju dobi od škofa tudi pravico za spovedovanje. Janez Marija pa je dobil pravico za spovedovanje šele več mesecev po začetku kaplanske službe, ker so ga na začetku imeli za nesposobnega. Kot župnik v Arsu pa je tri četrtine svojega življenja presedel v spovednici, toliko romarjev se je hotelo pri njem spovedati.

S svojimi pridigami, asketskim načinom življenja in z molitvijo pred tabernakljem je ponovno prebudil vero svojih župljanov. Pridigal je zelo glasno. Nekoč ga je nekdo vprašal: “Gospod župnik, zakaj tako tiho molite in tako glasno pridigate?” Vianney je odgovoril: “Ko pridigam, govorim gluhim in spečim ljudem, ko pa molim, govorim Bogu, ki ni gluh.”

Vianney je z izrednim junaštvom uresničeval štiri kreposti: ponižnost, ljubezen do uboštva, potrpežljivost in samozatajevanje. Vse te kreposti so bile izraz njegove izredne ljubezni do Boga in bližnjega. Najodličnejša med temi krepostmi je bila ljubezen, temeljna pa ponižnost. Brez nje se zgradba še tako čudovite svetosti v hipu zruši. Po besedah sv. Avguština mora tisti, ki hoče zgraditi visoko stavbo svetosti, najprej izkopati globok temelj ponižnosti. V katehezi o ponižnosti in napuhu je povedal tole: “Ponižnemu človeku je vseeno, naj se norčujejo iz njega, naj ga spoštujejo, naj ga hvalijo ali karajo, častijo ali zaničujejo, naj mu izkazujejo pozornost ali ga potiskajo ob stran.”

Pri verouku je takole učil, kako naj potrpežljivo sprejemamo nasprotovanja: “Nasprotovanja nas postavljajo pod vznožje križa, križ pa pred nebeška vrata. Če hočemo priti tja, je treba, da ljudje hodijo po nas, da smo zaničevani, prezirani, strti. Na tem svetu so srečni le tisti, ki imajo dušni mir sredi življenjskih tegob: okušajo veselje božjih otrok. Vse muke so prijetne, če trpiš združen z našim Gospodom. Trpeti! Kaj zato! Saj je to le za hip. Če bi lahko šli za teden dni v nebesa, bi razumeli ceno tega trenutka trpljenja. Ne bi našli dovolj težkega križa, ne dovolj hude preizkušnje. Križ je dar, ki ga je Bog naklonil svojim prijateljem.”

Konec julija 1859 je bil že zelo oslabljen, vendar je kljub veliki vročini vztrajal v spovednici, saj je bil naval romarjev velik. Dejal je: “Ko bi duhovnik umrl zaradi težav in naporov v božjo slavo in zveličanje duš, bi to ne bila nobena nesreča.” Njegov spovednik je pozneje o njem povedal: “Bil je do zadnjega trenutka pri polni zavesti. Doživel je sam, kar je nekoč rekel: 'Kako lahko je umreti tistemu, ki je živel na križu.'” V četrtek, 4. avgusta 1859, je Janez Marija Vianney brez smrtnega boja vrnil svoju dušo Bogu.

Papež Pij X. ga je leta 1905 razglasil za blaženega, papež Pij XI. pa ga je leta 1925 prištel med svetnike. Štiri leta kasneje je bil razglašen za vzornika in zavetnika dušnih pastirjev.

vir: http://www.exodus.si

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter