Exodus TV

Novice

18.10.2019

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik sv. Luka, evangelista

18.10.2019

Sinoda. Gualberti Calandrina: Potrebna je bolj skupnostna in evangeljska Cerkev

18.10.2019

18. oktober - Evropski dan boja proti trgovini z ljudmi

17.10.2019

Dvanajsta generalna kongregacija: Cerkev, zaveznica ljudstev v Amazoniji

16.10.2019

Na Poljskem obhajali 19. papežev dan

Več novic

Nagovori slovenskih škofov ob prazniku Marijinega vnebovzetja

Nagovor nadškofa Antona Stresa na praznik Marijinega vnebovzetja na Brezjah

Dragi romarji, zbrani na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja pri narodnem svetišču na Brezjah, dragi sobratje v duhovniški službi, drage sestre in dragi bratje!

nadškof StresMarijina hvalnica, ki smo ji pravkar prisluhnili, je izraz njene globoke hvaležnosti za dar, ki ga je ravno tedaj nosila pod srcem. Za dar Jezusa, učlovečenega Božjega Sina, za dar odrešenja, za dar Božje ljubezni, za dar, pri katerem je smela tako odločilno sodelovati. Po njej je Božji Sin stopil v človeško zgodovino kot naš brat, po njej je postal človek, iz nje si je privzel človeško telo, v njej, pod njenim srcem, je kot človek našel prvo zatočišče, prvo prebivališče na našem svetu. Zato si res zasluži naziv »evharistična žena«, kakor smo jo še posebej radi imenovali na slovenskem evharističnem kongresu v Celju. Njena milostna podoba z Brezij se nam je pridružila na evharističnem kongresu, mi pa smo danes prišli k njej, saj verujemo v Marijino ljubezen do vsakega od nas.

Globoko doživetje evharističnega kongresa v nas še vedno odmeva in tudi mora odmevati, saj to ni bil dogodek za en dan, osamljeno doživetje, ampak je bil le vrhunec leta evharistične prenove, v katerem smo poglabljali vero in prepričanje, da brez zvestega tedenskega obhajanja svete evharistije kot kristjani v tem svetu ne moremo preživeti. Od vsake svete maše se vračamo v življenje še bolj usposobljeni in nagovorjeni za dejavno pričevanje in sodelovanje pri poslanstvu Cerkve. Med različnimi oblikami tega poslanstva posebno mesto zaslužijo dobrodelnost in dejavna krščanska ljubezen, solidarnost in zavzemanje za družbeno pravičnost, čemur želimo še posebej posvetiti pastoralno leto, ki je pred nami.

V zadnjem času smo priča hudim krivicam, ki se množično dogajajo delavcem v nekaterih slovenskih podjetjih. Pravičnost je bila grobo in brezvestno poteptana. To je nedopustno in sramotno. Brez učinkovitega zatiranja samovolje ni mogoče zagotavljati osnovne pravičnosti v družbi. Odgovorni v državi, ki imajo prvi nalogo in ustrezna sredstva za preprečevanje takšnih krivic, imajo dolžnost, da to čim prej tudi v praksi zagotovijo. Pri tem moramo enako zaščititi osnovne pravice domačih in tujih delavcev, saj ima vsak delavec pravico do dostojnega prebivališča, potrebnega počitka, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter do pravičnega plačila za opravljeno delo. Kar se dogaja, trka na našo vest. Morda tudi v Cerkvi nismo dovolj hitro in jasno opozorili na krivice in stiske, v katerih so se znašli številni delavci kljub temu, da so jim karitativne organizacije pomagale po svojih močeh. Vsem duhovnikom in laikom, ki velikodušno pomagajo ljudem v stiski, velja še posebna zahvala za njihovo prizadevnost.

Naša naloga pa ni samo pomagati in blažiti stisko, ampak tudi opozarjati na krivice, ki se dogajajo zaradi neučinkovite zaščite temeljnih pravic delavcev. Ne samo za dobrodelnost, še prej je treba poskrbeti za pravičnost. »Najprej je treba zadostiti zahtevam pravičnosti, da ne bomo kot dar ljubezni delili to, kar je naša dolžnost dati iz pravičnosti,« so že pred leti poudarili na koncilu (prim. Odlok o laiškem apostolatu 8). Leto dobrodelnosti in solidarnosti, ki ga začenjamo v letu po evharističnem kongresu, smo zato namenoma in izrecno opredelili tudi kot leto družbene pravičnosti, se pravi prizadevanja za dejansko pravične odnose med nami.

Spodbuja nas Marijin zgled. Današnji evangeljski odlomek nam prikazuje Marijo, ki pod srcem nosi učlovečenega Božjega Sina in hiti na pomoč ostareli teti Elizabeti. Tudi znani dogodek v Kani Galilejski nam kaže Marijo, ki je pozorna do stiske bližnjih. Tako jo je doživljal tudi slovenski človek, ko se je zatekal k njej v svojih težavah. Samo Bog ve, koliko solz je bilo izjokanih tu pred Marijo Pomagaj, koliko je bilo izpovedanega trpljenja in koliko izrečenih prošenj. Vse to v veri, da ima Marija posluh za naše stiske in nam naklanja moč za dejavno krščansko življenje.

V svetu, v katerem živimo, je veliko stisk, kakor jih je vedno bilo in jih vedno bo. Naj se danes ustavim samo še pri eni, pri stiski družin in še posebej otrok. Ko govorimo o družini, imamo kristjani pred očmi vedno tudi sveto družino. Njenega sporočila ni mogoče prezreti in preslišati. Ko je Božji Sin postal človek in se rodil kot človeški otrok, se je hotel roditi v družini in ob sebi imeti očeta in mater. Četudi je bil sv. Jožef samo Jezusov krušni oče, je očetovsko vlogo izpolnil na zavidljiv način. Velikokrat se sicer zgodi, da otrokom umanjka oče ali mati. Tisti od staršev, ki ostane, se mora s podvojeno močjo truditi za ustrezno vzgojo in takim skrbnim staršem v enostarševskih družinah gre vse naše priznanje, pa tudi naša podpora in pomoč. Vendar vse te izjeme samo potrjujejo pravilo, da ni vseeno, v kakšnem družinskem okolju odraščajo otroci, ampak je za otroke najbolje, najbolj zaželeno in najbolj obetavno, če lahko doživljajo skrbno in odgovorno očetovsko avtoriteto ter brezpogojno materinsko ljubezen in nežnost. To ni samo ideal, to otrokom dolgujemo. Res je, da marsikdaj tega ni mogoče v polnosti uresničiti. Iz tega pa ne sledi, da smemo vlogo, pomen in vrednoto družine, zgrajene na zakonski zvezi moža in žene, še dodatno slabiti in reči, da je vseeno, v kakšni družinski skupnosti odraščajo otroci. Ni in nikoli ne bo vseeno! Zato je treba storiti vse, da bo lahko čim več otrok odraščalo ob očetu in materi. Tudi to je naša krščanska dolžnost. In ne samo to. Izkušnja jasno uči, da so urejene družine bolj kos težavam, ki jih prinaša sodoben način življenja. Taka družina se lažje in bolje sooča s preizkušnjami in pomaga, da njeni člani lažje prenesejo življenjske udarce. Če si prizadevamo za čim bolj trdno družinsko življenje v polnem pomenu besede, ki smo ga poznali doslej, ustvarjamo najboljše pogoje, da bodo ljudje srečnejše in polnejše živeli.

Drage sestre in dragi bratje! Ko smo danes na praznik Marijinega vnebovzetja priromali v naše osrednje narodno svetišče, smo – tako kot vedno – pravzaprav prihiteli k Mariji v šolo. Marija nas vedno uči, kako naj poslušamo in posnemamo njenega Sina. Uči nas vere in zvestobe v veri, zvestobe, ki je ne morejo zamajati nobene preizkušnje. »Blagor ji, ki je verovala,« ji je zaklicala teta Elizabeta. Tudi nam kliče danes: blagor nam, ker verujemo. Vera je vrednota, vrednote pa spoštujemo, varujemo in branimo. Mater Božjo bomo danes prosili, da bi mogli tudi mi ostati trdni v veri, kakor je bila Ona. Vera je milost, je dar, je blagor, saj naše življenje in življenje naših bližnjih osvetljuje in usmerja k Bogu, nas napolnjuje z veseljem, zaupanjem in tolažbo. V teh negotovih časih nam vera v Boga tako kakor Mariji sami, pomaga, da smo lahko kljub vsem težavam iskreno vedri ter polni zaupanja, naravnani in usmerjeni v jutrišnji dan, v dneve pred nami, saj nam Marijino vnebovzetje in njena večna sreča kažeta tudi našo prihodnost. Amen.

 

msgr. dr. Anton Stres

ljubljanski nadškof metropolit

 

Nagovor nadškofa Franca Krambergerja na praznik Marijinega vnebovzetja na Ptujski Gori

nadškof KrambergerDragi častilci Gorske Matere Božje, dragi romarji od blizu in daleč, bratje in sestre! – »Danes slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje Matere, ki je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu. Bog ni hotel, da bi v grobu trohnelo telo Žene, ki je nosilo Začetnika življenja in svetu rodila učlovečenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Te besede, ki jih bomo slišali v hvalospevu, izražajo vsebino današnjega praznika, – resnico, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa, hkrati pa upanje, da se bo to uresničilo tudi za nas.

Marijino življenje zaznamujeta dva mejnika, dva dogodka, dva Božja posega v njeno življenje. Prvi je brezmadežno spočetje na začetku v prvem trenutku njenega življenja, drugi pa ob koncu njene zemeljske poti – vnebovzetje.

Z brezmadežnim spočetjem jo je Bog na poseben način po zasluženju njenega in Božjega Sina vnaprej obvaroval izvirnega greha, jo posvetil in pripravil, da bo Božja Mati. Z vnebovzetjem pa je Bog zaradi smrti in vstajenja Jezusa Kristusa tudi njeno telo obvaroval pred trohnenjem ali razpadanjem v grobu, jo prvo dokončno poveličal in tako kronal njeno materinstvo.

O njej ni mogoče reči kaj večjega, važnejšega in svetejšega, kakor da je Jezusova mati. Če ne bi ničesar drugega vedeli o njej, kakor samo to, da je mati našega Odrešenika, Božja Mati, bi o njej vedeli vse.

Toda evangeljska poročila nam pokažejo njeno celotno in popolno podobo: Božjega Sina je spočela v moči Svetega Duha ob angelovem oznanjenju v Nazaretu. V Betlehemu ga je rodila. Z begom v Egipt ga je obvarovala pred Herodom in mu rešila življenje. Po vrnitvi iz Egipta ga je vzgajala v Nazaretu. In ko ga je vzgojila, se je umaknila v ozadje. Osvobodila ga je od sebe, da ga ne bi ovirala pri njegovem odrešenjskemu poslanstvu. To je za vsako mater najbolj boleči trenutek, ko mora otroka osvoboditi od sebe, mu zaupati, ga pustiti v samostojno življenje. Marija je to znala storiti.

V Kani Galilejski se je še enkrat oglasila, da je pomagala ljudem iz zadrege in da je vsem razodela, kdo je njen Sin. Tam pričujoči učenec, poznejši evangelist Janez, je zapisal, da je Jezus v Kani Galilejski na materino priprošnjo storil prvi čudež (vodo je spremenil v vino) in s tem razodel svoje veličastvo, da so vsi učenci verovali vanj (Jn 2,11). Po tem dogodku se je Marija umaknila iz Jezusovega življenja. Evangeliji o njej molčijo, kakor da je ni bilo več. Bila je, toda kot žena med drugimi ženami, kot mati med drugimi materami. Iz ozadja je spremljala Sinovo delo, njegovo oznanjevanje evangelija, njegove čudeže.

Ko se je Jezus bližal svojemu cilju, dogodku, za katerega se je rodil, to je trpljenju in smrti na križu, je Marija zopet v ospredju, pod križem. Tam ga ni mogla več motiti, saj je svoje poslanstvo že opravil. Tam je svojo daritev pridružila Sinovi daritvi in mu pomagala pri odrešenju sveta. Skupaj z učencem Janezom in peščico pogumnih žena je bila priča Jezusove drame – smrti na križu. In tik pred smrtjo je bil tisti enkratni in sklepni dialog, kratek in za nas blagoslovljen dialog med Sinom na križu in materjo pod križem. »Žena, glej, tvoj Sin! Sin, glej, tvoja Mati!« (Jn 19,26–27). Kot Sin je mislil na svojo mater, zato jo je izročil Janezu, svojemu učencu; kot Odrešenik pa je mislil na nas in nas izročil svoji Materi. Od takrat Marija ni več samo njegova Mati, Mati Odrešenika, marveč Mati vseh odrešenih, Mati vseh nas.

Po Jezusovem vstajenju je Marija zopet v ospredju, med apostoli in prvimi kristjani, v molitvi in pričakovanju Svetega Duha, kot žena vere med verniki. To je Marijina podoba, kakor jo slikajo evangelisti – Jezusova Mati, Mati nas vseh, Mati Cerkve.

Kakor je bila povezana s svojim Sinom v času zemeljskega življenja, tako je z Njim združena tudi po smrti, v slavi, v poveličanju. To skrivnost obhajamo danes, ko z vero izpovedujemo, da telo Božje Matere po smrti ni trohnelo v grobu, marveč ga je Kristus kot zmagovalec smrti in groba poveličal, to pomeni, da ga je naredil takšnega, kakršno je bilo njegovo telo po vstajenju. In táko, poveličano telo svoje matere, je skupaj z njeno dušo vzel v nebesa, v Božjo slavo. Z vnebovzetjem je kronal njeno materinstvo.

Najbližja je bila Sinu v življenju, trpljenju in smrti, zato mu je najbližja tudi v vstajenju in poveličanju. – Z brezmadežnim spočetjem jo je prvo in vnaprej odrešil, z vnebovzetjem pa jo je prvo izmed nas poveličal. Ni bila pod oblastjo greha, zato tudi ne pod oblastjo smrti. Najtesneje je sodelovala pri odrešenju sveta, zato je tudi najtesneje s Sinom v popolnem in dokončnem odrešenju v nebeški slavi.

Vnebovzetje ni le Marijin praznik, je tudi naš praznik, saj je Marijino vnebovzetje glas iz onstranstva za nas. Je resničen odgovor na vprašanja, ki si jih človek postavlja iz sive davnine: Zakaj živimo? Čemu smo na svetu? Ali je s smrtjo vsega konec? Ali je življenje po smrti, ali ga ni? Marijino vnebovzetje je za nas, ki smo romarji ali potujoče Božje ljudstvo, trdno upanje in tolažba, še več: zagotovilo in dokaz, da smo tudi mi na poti poveličanja. – Poveličanje ali večno življenje ni samo obljuba ali hrepenenje, ki ga nosimo v svojem srcu, še manj samo lepe sanje ali utvara, s katero bi Cerkev tolažila trpeče človeštvo, marveč od Kristusa zagotovljena prihodnost, naš cilj. To sta novo nebo in nova zemlja, ki ju pričakujemo in zanju tudi živimo. Zato smo v drugem berilu slišali odlomek iz Pavlovega pisma Korinčanom: Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali. Po človeku Adamu je prišla smrt, po človeku Kristusu pa vstajenje mrtvih. Kot Adamovi potomci vsi umiramo in bomo umrli, a kot Kristusovi bratje bomo vsi oživeli, vstali, potem ko bo izničil vsako poglavarstvo in sleherno oblast in moč, nazadnje bo izničil smrt (prim. 1 Kor 15,20–26). On nam je to zmago razodel in zagotovil s svojim vstajenjem na velíko noč in na svoji materi, ki jo je z dušo in telesom vzel v nebesa. Res je Kristusovo vstajenje dovolj trdno zagotovilo za vero v naše vstajenje, vendar nam je z Marijinim vnebovzetjem dal še eno obljubo, še eno zagotovilo našega vstajenja in večnega življenja. Ne samo On, ki je Bog in človek, marveč tudi Ona – Marija, ki je samo človek, je prva izmed nas prišla do cilja, v katerega verujemo in za katerega živimo.

Praznik Marijinega vnebovzetja je vsako leto dan, ko obnovimo posvetitev ali izročitev slovenskega naroda Mariji. Prvič smo to opravili pred osemnajstimi leti (l. 1992), eno leto po naši državni samostojnosti, ko smo kot suveren narod zaživeli v lastni državi. Vsakoletna obnovitev posvetitve naj bi bila potrditev zvestobe, ki so jo naši predniki od karantanskih dni dalje stoletja potrjevali s svojim življenjem.

V posvetilni molitvi, ki jo bomo ponovili ob koncu današnjega slavja, se ponovno izročamo Mariji, »da bi v molitvi in pokori spreminjali svoja srca«. Gre za našo osebno spreobrnjenje. Med nami ne bo več poštenosti, če si vsak izmed nas ne bo prizadeval biti bolj pošten. Med nami ne bo več ljubezni, če si vsak izmed nas ne bo prizadeval za resnično ljubezen do drugih. Med nami ne bo več solidarnosti in čuta za sočloveka, če se bo vsak zapiral vase in gledal zgolj na svoje koristi. Med nami ne bo več prave žive vere, če si zanjo ne bo prizadeval vsak izmed nas. Kdor hoče spremeniti svet, mora najprej spremeniti sebe!

V posvetilni molitvi bomo tudi ponovili: »Tebi izročamo naše družine, da bi bile odprte za življenje in bi mladim odkrivale duhovne vrednote«. Danes je za družino težko obdobje. Vsi spoznavamo, da je družina ogrožena, koliko je razdrtih in razpadlih družin, koliko ločitev in nezvestobe, in prav v zadnjem času je na obzorju razglasitev in uzakonitev za »družine« tiste skupnosti, ki si tega imena ne zaslužijo in do tega imena po naravi nimajo pravice. In vse to je predstavljeno kot znamenje svobode, pravice in demokracije. Na nikogar ne želim s prstom pokazati, marveč ponoviti besede papežev Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. »Družina, postani in ostani to, kar si!« v očeh Stvarnika kot temeljno občestvo moža, žene in otrok. Kadar koli je kak narod stopil na drugačno pot družinskega življenja, je stopil na pot lastnega propada. To potrjuje zgodovina.

V isti molitvi bomo Mariji izročili »Cerkev na Slovenskem, da bi v zvestobi evangeliju gradila edinost« v slovenskem narodu. Nekaj nas mora združevati. Ne ideologija ne materializem ali kak drug »izem« ne strankarstvo ne politika ne sekte. Skozi stoletja nas je združevala Cerkev in med nami ustvarjala globoko duhovno enotnost. To poslanstvo ima Cerkev še danes, saj to spada k njeni naravi v popolnem spoštovanju človekove svobode in njegove odločitve za drugačen svetovni nazor.

V molitvi, ki jo bomo ob koncu slovesne maše zmolili, je tudi rečeno, da izročamo Mariji slovensko domovino, »da bi napredovala v luči vere in krščanskega izročila«. Danes je mnogo ljudi Boga izrinilo na rob življenja. Nanj se morda spomnijo le v skrajnih primerih trpljenja in smrti. Bog življenja je za mnoge postal Bog stiske, Bog za zadnjo uro. Nemški teolog Bonhöffer piše: »Jaz pa bi rad govoril o Bogu – ne na robu, ampak v središču; ne v slabosti, ampak v moči; ne v smrti in grehu, ampak v človekovem življenju in dobroti.« To pomeni Boga v središču našega življenja, na prvem mestu. Bl. škof A. M. Slomšek je večkrat ponovil znani rek: »Če je Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu!«

Ob koncu posvetilne molitve izročamo Mariji Slovence po svetu, v zamejstvu, ali v izseljenstvu, da bi ostali zvesti Bogu in domovini. Naj čutijo, da jih domovina ohranja v ljubečem spominu, da domača Cerkev moli zanje, saj smo z njimi povezani v eno občestvo vernih Slovencev in Slovenk, ki jih niti čas niti razdalje ne morejo ločiti.

Bratje in sestre, vsakoletna obnova naše posvetitve ni le izrečena molitev, marveč je dejanje, ki nas obvezuje, da to, kar obnavljamo, tudi uresničujemo Bogu v slavo, našemu narodu pa v blagor ali duhovno korist. Amen.


msgr. dr. Franc Kramberger, mariborski nadškof metropolit

 

Nagovor nadškofa pomočnika Marjana Turnška na praznik Marijinega vnebovzetja na Homcu pri Slovenj Gradcu

Dragi bratje in sestre, dragi Marijini častilci!

nadškof pomočnik Marijan TurnšekZakaj ste spet tukaj pri Mariji na Homcu? Samo zato, ker je leto naokoli, pač ne. Skupaj z vsemi, ki so se ob prazniku Marijinega vnebovzetja zbrali v Marijinih svetiščih doma in po vsem svetu, smo v stilu tete Elizabete stekli naproti Božji Materi, gnani od notranje potrebe, in jo pozdravljamo: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42). In s tem smo že odprli svoja srca, napolnjena z vsem, kar v skrbi ali veselju nosimo v njih, njenemu navdihnjenemu odgovoru: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle« (Lk 1,46–48). Naj trenutno doživljamo bolečino ali srečo, oboje je v svoji duši nosila tudi Marija, lahko za svoje sprejmemo verze španskega pesnika Mariji:

»Prva Božja beseda je bila zate sporočilo,

spodbuda k veselju in najlepša melodija;

nebo je nate vse slapove vriskanja sprožilo,

da si v njih potonila in zaslišala Gabrijelovo oznanilo:

'Veseli se, Marija!' …

Veseli se! Veseli se! Veseli se, Marija,

saj je vse premalo radosti za ta svet,

ki čaka, Devica, na tvoj smeh, v žalost razpet.

Veseli se, veseli, ker te simpatija

vleče med neštete trpeče sinove Cerkve,

ki te čakajo in te pozdravljajo:

'Vzrok našega veselja, Marija.'

Zato ti v stvarstvu ponavljajo

angelovo oznanilo:

Veseli se, veseli se, Marija!« (Ramón Cué)

In Marija želi to veselje, ki ga po oznanilu današnjega praznika že uživa v polnosti v nebesih, a ga je v srcu čutila tudi na zemlji, preliti tudi v nas. Ona je »vzrok« našega veselja, ker je Bogu izrekla svoj brezpogojni »da« in On je nanj zgradil zgodbo svoje odrešilne ljubezni do vsega človeštva, tudi do vsakega izmed nas. Zato isti pesnik nadaljuje:

»In naša odrešitev že teče.

Bog tudi stori, kar reče.

Beseda je dana, Marija izbrana! …

Bistvo je njena sreča.

Ni meča, ki ji ubije veselje.

Tudi če jo Simeon skoz in skoz prebada,

le sliši želje,

ki jih šepeče srce krvaveče:

Veseli se, Marija!

Ne Sinovi žeblji. Ne križ. Ne Kalvarija.

Nič je ne stre. Niti triurna smrtna agonija.

Ljubezen ji Kalvarijo še podvaja.

In tudi studenec iz oči traja in traja,

ampak naj solze še tako tečejo in tečejo,

je vsaka posebej klic

njenih bledih, z rdečico navdahnjenih lic:

'Veseli se, veseli se, Marija!'

In Božji čudež je, da je še na Kalvariji,

v senci drevesa življenja in smrti,

mati Cerkve, Marija, čutila teči

svoj neusahljivi vir veselja

med bolečinami, samoto in meči.«

Zato smo danes spet po njej povabljeni, da tudi mi izrazimo Bogu vsak svoj brezpogojni »da«: izročimo Bogu vse svoje negotovosti, skrbi, a tudi veselja in radosti; povabimo ga, naj On vstopi v vse to, kot je vstopil v Marijino življenje in ga preoblikoval v pot svetosti.

Z Marijo se danes katoličani na Slovenskem zahvaljujemo za »velike stvari«, ki nam jih je storil Bog v preteklem letu. Predvsem naša duša »poveličuje Gospoda« za poglobljeno preživeto pastoralno leto, posvečeno evharistiji z vrhuncem v evharističnem kongresu in z razglasitvijo za blaženega prvega slovenskega mučenca Alojzija Grozdeta, ki je postal še posebej vzornik mladim, ko postavljajo v mladostni dobi temelje svojega bodočega življenja; naj jim pomaga, da jih ne bi gradili na »pesku« samoljubja, ampak na podarjanju samega sebe drugim in odprtosti Bogu. Z zahvalo združujemo prošnjo, naj v duhovnem življenju po župnijah, družinah in v posameznikih preživi čim več pristnih navdihov za bolj dejavno obhajanje nedeljske svete maše, za pomnoženo češčenje Najsvetejšega, ki naj spremlja vsako drugo pastoralno dejavnost od zamisli do uresničitve. Brez adoracije Kristusove resnične navzočnostjo pod podobo kruha, ne more biti rodovitno nobeno pastoralno prizadevanje.

Z enako živo vero kot Marija se oklenimo njenih besed: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1,52–53). Kajti novo pastoralno leto bo poudarilo dobrodelnost in solidarnost ter boj proti revščini. Tako bo logično nadaljevanje iztekajočega, saj smo od vsake svete maše poslani, da to, kar smo doživeli, ponesemo v vsakdanje življenje. In prejeli smo izlitje Božje ljubezni »do konca« na križu in v vstajenju. Po obhajanju evharistije pa smo na vrsti mi, da uresničimo dejavno ljubezen s konkretnimi deli telesnega in duhovnega usmiljenja. Prav tukaj na Homcu smo v središču trenutno najbolj perečih razmer ob stečaju Preventa in nepremostljivih težavah v Vegradu, ki pa nista osamljen primer in nič ne kaže, da zadnji. Zato je nujnost našega skupnega poslanstva na tem področju še bolj očitna; a se ne sme izčrpati pri kratkotrajni neposredni pomoči »lačnim«, ampak mora vključevati tudi skupni napor za ustvarjanje dolgotrajnih rešitev. Bodimo ljudem v potrebi bolj organizirano na razpolago: tudi z novimi možnostmi osebnih pogovorov in z obiski prizadetih družin. Morda bi bila potrebna kakšna posebna skupina, namenjena prav njim, da bi se lahko tudi kot verniki o svojem položaju pogovorili med seboj, skupaj molili in ne nazadnje skupaj iskali izhode; v tem času bi bila nedvomno potrebna tudi predavanja o temah, ki so zanje trenutno najbolj aktualne ... Nedvomno, da morajo država in druge ustanove marsikaj postoriti, a tudi kristjani in posamezniki imamo pri reševanju nastalih stisk svoje mesto. Ne morem se znebiti občutka, da Bog po nastalih kriznih situacijah kliče tudi h kakšni novi obliki sindikalnega povezovanja delavcev, ki bi v duhu krščanskega socialnega nauka vplivala na razvoj odnosa med delavci in delodajalci; na drugi strani pa je tudi klic h krepitvi povezav gospodarstvenikov in poslovnežev na isti osnovi krščanskega socialnega nauka, ki ga lepo aktualizira papež Benedikt XVI. v okrožnici Ljubezen v resnici. Treba se je boriti proti revščini, ki v Evropski uniji ogroža že 85 milijonov ljudi, brezposelnost pa se še povečuje. Seveda se revščina ne konča samo pri pomanjkanju materialnih dobrin, saj imajo ljudje potrebo tudi po čistem zraku in vodi, zdravem naravnem okolju, primernem stanovanju, pa tudi po pristnih človeških odnosih in po neizrinjenosti na družbeni rob … Vse bolj jasno postaja, da za zadovoljitev teh potreb ne zadoščajo zgolj veliki brezosebni sistemi socialne oskrbe, ki dandanes vse slabše delujejo, ampak je nujna tudi povsem osebna bližina, ki prepozna potrebe bližnjega. Zgolj tehnične in administrativne poteze ne zadoščajo za učinkovit boj proti revščini, saj jemljejo revne kot »predmete« svojega obravnavanja. Solidarnost pa zahteva povsem osebno angažiran pristop k njim in jih upošteva v njihovi zgodovinski danosti s preteklostjo in prihodnostjo. Skupni boj proti skrajni revščini, lakoti, nepismenosti in raznim boleznim ni samo dejanje prijaznosti ali altruizma, ampak je osnovni pogoj za boljšo prihodnost in jutrišnji boljši svet za vse. To je cilj, ki ga moremo Cerkve, religije in politične sredine uresničiti le skupaj.

Marija »poveličuje« Boga: to pomeni, da je Bog v njenih očeh velik, največji! S tem je uravnala stranpot človeštva, ki se je pričela z Adamom; v njegovih očeh je Bog namreč postal majhen, slaboten, nevoščljiv in celo hudoben (prim. 1 Mz 3,1 sl.); ostarela Sara se mu je smejala kot nesposobnemu ustvariti čudež življenja v njej (prim. 1 Mz 18,10–15); za Izraelsko ljudstvo je imel »prekratko roko«, da bi mu v puščavi lahko pomagal (4 Mz 11,23). Marija pa povsem in v vsem zaupa njegovemu načrtu. Zato nam danes usmerja pogled k Božjemu načrtu tudi glede še ene, za našo prihodnost pomembne danosti: družine kot jo razodeva judovsko-krščansko razodetje. Zakon med moškim in žensko ter iz njega izvirajoča družina za kristjana nista človeškega izvora ali ne samo plod nekega kulturnega okolja. Zato jima človek ne more brez dolgoročnih posledic spreminjati namena in pomena. Bog ju je postavil z namenom, da se uresniči njegov načrt o svetu in človeku. Za nas je zveza enega moškega in ene ženske v medsebojni trajni ljubezni in doživljenjskem vzajemnem služenju Božjega izvora in je nobena človeška zakonodaja ne more ovreči. Spočetje, rast, oblikovanje in vzgoja otrok je eno samo dogajanje, ki po krščanskem prepričanju sodi v takšno družino. Naravnih in Božjih zakonov nihče ne more svojevoljno spreminjati. To je del naše vere in nikogar, ki drugače misli, ne ogroža. Legitimno prepričanje, ki nasprotuje izenačenju vseh oblik sobivanja odraslih in otrok s tradicionalno družino, ni napad na nikogar, kakor velja tudi obratno, ampak je naš povsem legitimen prispevek laični in demokratični državi in družbi. Hkrati je pravica in dolžnost kristjanov, da sodelujemo pri javnem oblikovanju vesti in javnega mnenja z vsemi, ki odprto iščejo resnico in so pripravljeni neobremenjeno poslušati različna utemeljevanja, tudi tista, ki temeljijo na razodeti svetopisemski veri.

Dragi Marijini častilci, srčno vam želim, da bi vas danes napolnilo podobno veselje, kot je prevevalo Marijo, zato v tem duhu premišljevanje tudi sklenimo s pesnikovimi besedami:

»Marija je bila Cerkev.

In Cerkev je Marija.

To sta najstarejši od besed.

In na tem Božjem naročilu sloni svet:

Veseli se, veseli se, veseli se, Marija!«

Amen!


msgr. dr. Marjan Turnšek, mariborski nadškof pomočnik



Nagovor škofa Metoda Piriha na praznik Marijinega vnebovzetja na Sveti Gori

škof Metod PirihMesec avgust je lep in prijazen mesec. Pa ne samo zaradi lepih sončnih in počitniških dni, ampak tudi zato, ker v sredini meseca in letos še na nedeljo praznujemo najlepši praznik naše nebeške Matere, obsijane s soncem nebeške slave, Kraljice, v nebesa vzete. Praznik Marijinega vnebovzetja nam razodeva najprej veličino Marijinega zemeljskega življenja. Izpolnila je Božji načrt in zato jo je Bog po Jezusovi človeški naravi pridružil svoji Božji naravi. Mati in Sin sta bila skupaj na zemlji, zdaj pa sta skupaj v nebesih. Njeni otroci, ki smo še na zemlji, si Marijo predstavljamo po različnih podobah, ki imajo svoj specifičen izraz: v Lurdu, Fatimi, na Sv. Višarjah, Barbani, Stari Gori, na Brezjah, pa tudi drugod po Sloveniji in po svetu. Zelo izvirna je podoba naše svetogorske Matere Božje. V ozadju za Marijo je nakazan križ s svojim pokončnim tramom, sonce vzhaja, osvetljene so gore in nebo. Marija gleda Jezusa z razprostrtimi rokami. Na desni strani je sv. Janez Krstnik, ki kaže na Jagnje Božje, na levi strani pa prerok Izaija s knjigo v roki in prerokbami o Zveličarju sveta. Ta upodobitev je umetniška, svetopisemska, slavna, spoštovana in zlasti nam Primorcem zelo priljubljena. Romarje in ljudi drugih narodnosti in kultur, ki prihajajo na Sveto Goro, Svetogorska Kraljica sprejema, posluša, navdihuje in tolaži. Opogumlja nas, povezuje med seboj, ustvarja edinost in druži v isto družino Božjih otrok.

Med našimi verniki se je oblikoval lep in za naše duhovno življenje koristen običaj, da na romanju opravimo spoved in prejmemo zakrament sprave. Tudi danes naj bo tako. S tem priznavamo, da življenja ni mogoče razlagati zgolj s človeškimi zmožnostmi, z organizacijskim talentom in sanacijskimi ukrepi. Na življenje je treba gledati tudi v Božji luči in ga z Božjo milostjo negovati, uresničevati in pravilno načrtovati. Ko ga z velikim grehom izgubimo, si ga z zakramentom spovedi pridobimo nazaj. Bog nas nikoli ne obsoja in obmetava z goro ponižujočih ali celo neresničnih besed, temveč nas vabi, naj mu povemo in pokažemo svoje rane, da nas bo lahko ozdravil, obdaril z odpuščanjem in nam naklonil milost novega duhovnega rojstva.

Izgubljeni sin tega še ni zmogel sprejeti (prim. Lk 15,11–32). Očeta ni poslušal. Odšel je proč od doma v daljno deželo in zapravil bistvo svojega življenja – svoje dostojanstvo. V zapuščenosti je spoznal, da je iz svobodnega človeka postal suženj. Spoznal je, da samo v primeru, da se vrne v Očetovo hišo, lahko spet postane svoboden v vsej lepoti življenja.

Tovrstnih izgubljenih sinov, ki tako mislijo in delajo, tudi danes ne manjka. Kdor misli, da z odstranitvijo Boga postane svoboden in lahko dela, kar hoče, se zelo moti. Tam, kjer izgine Bog, človek ne postane večji, ampak izgubi Božje dostojanstvo in Božji sijaj s svojega obličja. Božja mati Marija nam kaže, da človek, ki pusti, da Bog deluje v njegovem življenju, tudi sam odseva Boga. To, da človek Bogu pusti delovati, mu ne uniči njegove človečnosti, ampak jo oplemeniti. V Mariji je bilo zato poveličano oziroma je postalo Božje prav tisto, kar je bilo v njej najgloblje človeško, o čemer nam govori današnji praznik.

Samo če Boga upoštevamo v svojem življenju, v življenju Cerkve in naroda, ima naše življenje smisel, lepoto in prihodnost. Za nobeno ceno se ne smemo oddaljiti od Boga, ampak smo povabljeni, da mu odpremo vrata v svoje življenje in se z Njim tesno povežemo. Tako bomo postajali vedno bolj Božji in sijaj Božjega dostojanstva bo odseval iz nas. Kako pomembno je, da Boga upoštevamo v zasebnem in javnem življenju, da upoštevamo Božje in naravne zakone glede dostojanstva vsake človeške osebe, glede zakona in družine, glede vzgoje in enakosti, kot tudi glede resnične in odgovorne svobode.

Marija je bila z dušo in telesom vzeta v nebesa. Z Bogom in v Bogu je kraljica nebes in zemlje. Je morda oddaljena od nas? – Nikakor ne. Prav zato, ker je tako blizu Bogu, je blizu tudi vsakemu človeku, vsakemu od nas.

Sedaj bomo zopet obnovili izročitev Božji Materi Mariji. Izročili ji bomo sami sebe, svoje družine, svoje župnije in vso škofijo. Marijo prosimo za vse tiste darove in milosti, za katere ve, da so nam najbolj potrebni za zemeljsko in večno življenje.


msgr. Metod Pirih, koprski škof



Nagovor škofa Andreja Glavana na praznik Marijinega vnebovzetja na Zaplazu

Uvod

škov Andrej GlavanDragi bratje in sestre; vsi, ki ste danes na največji Marijin praznik, praznik Marijinega vnebovzetja poromali v naše škofijsko romarsko svetišče na Zaplazu. Hvala Bogu, da nam ga je letos uspelo tudi od zunaj obnoviti, da sredi dolenjskih gričev sije v novi obleki.

Danes Cerkev v Mariji obhaja dovršitev velikonočne skrivnosti odrešilnega trpljenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. Marija je bila prva odrešena z dušo in telesom, za njo pa bomo na vrsti tudi vsi drugi ljudje, če odrešenje z vero in dobrimi deli tudi sprejemamo. Pred sveto daritvijo najprej poglejmo v zrcalo Marijine vere, čistosti in ponižnosti ter obžalujmo svoje grehe.


Homilija

Sveto pismo o življenju Jezusove matere Marije od binkoštnega praznika dalje več ne poroča. Tudi o njeni smeti ni nobenega zapisa. Zadnje poročilo lahko beremo v Apostolskih delih. Po vnebohodu njenega sina jo namreč srečamo med apostoli in učenci, skupaj z njihovimi ženami, ko so enodušno vztrajali v molitvi v pričakovanju prihoda Svetega Duha, kakor jim je Jezus obljubil. Vendar Cerkev – vzhodna vsaj od 5. stoletja dalje, zahodna (rimska) pa od 7. stoletja dalje – izpovedujeta in praznujeta praznik vnebovzetja na podlagi trdnega prepričanja in izročila od začetkov Cerkve, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa.

Teologija uči, da je Marijino vnebovzetje krona njenega Božjega materinstva, večnega devištva in brezmadežnega spočetja. Že ime praznika pove, da je Bog tisti, ki je tu glavni akter, da jo je on vzel v svojo slavo.

Ta verska resnica je lahko za nekoga tuja in manj razumljiva, zlasti njen drugi del, da je Marija v nebesih z dušo in telesom. Kako naj si to predstavljamo? Gotovo pod izrazom telo ne mislimo na telo v materialnem smislu. Ne gre za telo, ki je podvrženo staranju in propadanju, ampak za poveličano telo, osvobojeno vseh naravnih zakonov prostora in časa, vsake omejenosti in krhkosti. Prav tako nebo ni mesto in prostor z nekimi mejami, ampak gre za stanje popolnega in osrečujočega občestva z Bogom. To pomeni, da je bila Marija od trenutka svoje smrti popolnoma nebeška in zanjo že veljajo Pavlove besede: »Naša domovina je v nebesih« (2 Kor 5,1). Ona je že dosegla veličastno nebeško slavo, ki jo je nebeški Oče po Kristusu obljubil vsem, ki ga ljubijo. Apostol Janez je bistvo te sreče opisal takole: Kar človeško oko ni videlo in kar človekovo srce še ni občutilo. Med zemeljsko Marijo, ki je svoje življenje izročila v službo Boga, in nebeško Marijo, katere življenje je Bog dovršil in poveličal, je kontinuiteta in duhovna, nematerialna istovetnost. To pomeni, da Marija ni bitje v nebeškem mavzoleju, ampak zgodovinska žena, Jezusova mati, ki nam jo je Jezus na križu izročil za našo mater. Iz nebes spremlja vsakega izmed nas na našem zemeljskem romanju proti nebesom, saj tudi mi v veri izpovedujemo, da pričakujemo življenje v prihodnjem veku. To bomo dosegli, če jo bomo posnemali.

Ne pozabimo, ob kateri priložnosti je Marija zapela spev Moja duša (prim. Lk 1,46–56). Marija je potem, ko je spočela Jezusa po delovanju Svetega Duha, kot prvi živi tabernakelj prišla na pomoč k teti Elizabeti, za katero je izvedela, da je noseča. Predvidevala je, da potrebuje njeno pomoč.

Dragi bratje in sestre: letos smo doživeli veličasten dogodek slovenskega evharističnega kongresa. Še dolgo se ga bomo spominjali. Mnogi so bili do solz ganjeni in presrečni, da so doživeli nebeško lepo slavje. Navdušenje pa ne zadostuje. Besede papeževega odposlanca, ki je dejal: »Zato vas dragi prijatelji spodbujam, da bi še bolj okrepili svoje prizadevanje za dobrodelno dejavnost po zgledu mnogih bratov, ki so v preteklih stoletjih na tej slovenski zemlji svojo vero v vstalega Gospoda izpričali z darovanjem samih sebe v službi Cerkve in z dejavno podporo tistim, ki so bili njihove pomoči potrebni,« moramo razumeti kot naš program. Skušajmo to uresničevati iz moči, ki nam jo daje povezanost s Kristusom v evharistiji. Marija, ki je živela le za Boga, nam je pri tem vzornica. Božjo voljo je v vsakem trenutku izpolnila do potankosti.

Ob njej so se navdihovali vsi svetniki, tudi naš blaženi Alojzij Grozde. Kot voditelj Marijine kongregacije v Marijanišču je v svojem zadnjem nagovoru za praznik Brezmadežne mladim dijakom, ki so vstopali v Marijino družbo, takole spregovoril: »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sebe. Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov. Današnji čas, naša mati Marija, sveti oče in naša domovina pričakujejo od nas nenavadno veliko. Ali bomo odrekli svojo pripravljenost, bratje? Slabi smo, a mogočno mater imamo, zato hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne iz usmiljena do ubogih, ki nimajo kruha, in še bolj ubogih, ki nimajo Boga, iz usmiljena do obojih, dajmo svoje moči na razpolago Cerkvi, da te uboge rešimo in jih pripeljemo h Kristusu in v novo lepšo prihodnost.«

Dragi Bratje in sestre, zato se bomo danes obrnili na Marijo, se ji izročili ter jo prosili, naj nas podpira, da bomo kot kristjani bolj uspešni in učinkoviti pri gradnji lepšega, boljšega in bolj pravičnega sveta. Amen.


msgr. Andrej Glavan, novomeški škof



Nagovor škofa Stanislava Lipovška na praznik Marijinega vnebovzetja v Petrovčah

Uvod v bogoslužje

škof Stanislav LipovšekSestre in bratje v Kristusu, drage častilke dragi častilci Božje Matere Marije! Lepo pozdravljeni v škofijskem romarskem svetišču petrovške Matere Božje, danes, na slovesni praznik, na največji praznik Marijinega vnebovzetja, ki nas vse nagovarja in v nas budi nebeško veselje in vliva novo upanje. To je Marija, Jezusova in naša nebeška Mati, ki je bila, kakor uči verska resnica, po končanem teku zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo; kajti ni bilo mogoče, da bi v zemlji trohnelo telo, ki je nosilo Jezusa Kristusa, začetnika življenja.

Danes bomo znova izpovedali hvaležnost, ljubezen in zaupanje do naše nebeške Matere Marije, ko bomo obnovili posvetitev in izročitev njenemu materinskemu varstvu z željo, da bi poslej bolj zvesto hodili po njeni poti.

In da bomo pri tej sv. maši s pripravljenimi srci in v svatovskem oblačilu, iskreno obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti … Vsemogočnemu Bogu …

Homilija

Sestre in bratje, drage častilke, dragi častilci Božje Matere Marije!

Naj Božji mir in globoko veselje napolnjuje naša srca, ko smo zbrani pri slovesnem bogoslužju, danes, na slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije, ki je praznik naše vere, tolažbe, miru in upanja, ki ga prinaša Marija vnebovzeta, ki je kot Jezusova Mati »začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba božjemu ljudstvu«, kakor njeno vlogo izraža vera Cerkve v hvalospevu današnjega prazničnega bogoslužja. Trdno upanje in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu; to se pravi nam, ki smo na poti življenja proti nebeški domovini. Marija vnebovzeta (prim. Raz 12,1), smo slišali v prvem berilu iz knjige Razodetja, je ne samo na nebu, ampak tudi sredi mojega in tvojega življenja.

O tem so veliko razmišljali škofje na drugem vatikanskem koncilu, ko so v znamenitem sedmem poglavju Konstitucije o Cerkvi spregovorili o tako imenovanem eshatološkem, to se pravi, v večno domovino zazrtem in potujočem značaju Cerkve, kar po domače pomeni, da smo vsi na poti proti večni domovini, ki jo bomo dosegli po tem, ko bomo na tem svetu dobro opravili vsak svojo nalogo in svoje poslanstvo, ki nam ga je namenila Božja Previdnost. Toda tu nismo sami. Marija nam kaže pot.

V današnjem evangeliju smo srečali Marijo, ki obišče sorodnico Elizabeto. Obe sta imeli imenitno vlogo in poslanstvo v zgodovini odrešenja. Elizabeta, ki pričakuje Janeza Krstnika, radostno pozdravi in blagruje Marijo: »Blagor ti, ki si verovala in sprejela Božjo ponudbo, da boš Odrešenikova mati.« Marija v vsej svoji skromnosti nič ne zanika, ampak potrjuje to blagrovanje, ko pravi: »Da, velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto«(Lk 1,49). Danes, na praznik Marijinega vnebovzetja, ko se pred nami razodeva veličastni Božji načrt odrešenja, naj se tudi iz naših src dviga hvalnica Gospodu, ko skupaj z Marijo tudi jaz, tudi ti in mi vsi skupaj lahko rečemo: Velike reči mi je storil Gospod, on , ki je mogočen!

Kaj nam je dal? – To, da sploh živimo, da smo kristjani, da smo v Jezusu Kristusu vsi ljubljeni otroci nebeškega Očeta, da je naša domovina v nebesih, da pa imamo prej še vsi lepo nalogo in poslanstvo na tem svetu, ki ga bomo tem lepše in tem boljše izpolnili, čim bolj zvesto bomo hodili po Marijini poti, ki je pot odprtosti, sprejemljivosti za Boga in za bližnjega.

Da bi to v kar najboljši meri uresničili, danes obnavljamo in utrjujemo našo posvetitev, našo izročitev Božji Materi Mariji, ki je in želi biti izraz naše hvaležnosti in našega zaupanja do Božje Matere Marije, ki je Jezusova Mati, ki ga je pod srcem nosila, ga rodila in z njim trpela pod križem. Marija pa je tudi naša Mati, saj nas je njena materinska roka spremljala skozi vso zgodovino. Vsepovsod srečujemo močne sledove njenega varstva, od začetkov naše narodne in verske zgodovine, od časov, ko so salzburški misijonarji skupaj s škofom Modestom Gosposvetskim oznanjali evangelij našim dedom in jih povabili v Božje kraljestvo, tam pri Gospe Sveti in pozneje drugod, po drugih krajih naše domovine, kjer so zrasla mogočna Marijina božjepotna središča in svetišča kot npr. na Ptujski Gori, na Svetih gorah, tu v Petrovčah, v Nazarjah, na Sladki Gori, v Olimju, na Brezjah in mnogih drugih krajih. To je opazil tudi pokojni papež, sedaj že Božji služabnik Janez Pavel II., ki je ob svojem prvem pastoralnem obisku v Sloveniji, ob prihodu na Brnik 17. maja 1996 vzkliknil: »Bog blagoslovi predrago Slovenijo, to deželo pokrito s cerkvami, cerkvicami, znamenji in križi. To pomeni, da tod bivajo dobri in verni ljudje.« Pohvali je sledilo očetovsko svarilo: »Pazite, da vam to dragoceno krščansko izročilo ne bo umiralo pred vašimi očmi.« To se ne sme zgoditi, zato v posvetilni molitvi in prošnji božji Materi Mariji vnebovzeti molimo: Tebi priporočamo našo domovino, naše domove in družine, da bi bile odprte za krščanske vrednote in bi v njih vel duh Kristusovega evangelija.

Kaj se dogaja z našo domovino, z našimi družinami? Povsod srečujemo močne posledice ne samo ekonomsko-socialne, ampak splošne duhovne in verske krize, ki s svojimi lovkami prodira na vsa področja življenja. Marija je v Kani Galilejski rekla: »Vina nimajo«(prim. Jn 2,3). V naših domovih in družinah so druge težave. Časa nimajo; ne za molitev, ne za nedeljsko mašo, pa tudi ne drug za drugega. Duhovna in verska, pa tudi socialna kriza se kažejo tudi v rastočem številu izvenzakonskih skupnosti, zmanjkuje pa tudi moči in poguma za zvesto in trajno zakonsko skupnost, ki jo navdihuje in ji daje življenjsko moč in duhovni polet zakrament sv. zakona. Mnogim se je tako stemnilo pred očmi, da spregledajo vrednost in pomen naravne zakonske zveze med možem in ženo, ki je utemeljena v človeški naravi in na prvih straneh Svetega pisma, kjer je rečeno, da je Bog človeka ustvaril kot moža in ženo (prim. 1 Mz 1,27–28) in ju po skrivnosti ljubezni povezal v nedeljivo skupnost, ki naj ustvarja pogoje za rast novih članov človeške družbe. Demografi in ekonomisti že nekaj časa bijejo plat zvona in se sprašujejo, kdo bo delal in zaslužil za pokojnine, če ne bo otrok? Drugod se že postavljajo vprašanja, kaj bo, če nas bodo preplavili biološko in duhovno močnejši azijski narodi in ljudstva? Verska in duhovna kriza močno odmevata tudi v Cerkvi, še posebej ob že zaskrbljujočem pomanjkanju duhovnih poklicev … Kam to vodi?

Morda se bo komu zdelo, da preveč poenostavljamo, če rečemo, da na vsa ta in podobna vprašanja odgovarja skrivnost in vsebina današnjega praznika, ki nam razodeva Božji načrt odrešenja in nas vabi na Marijino pot, ki je pot vesele in zveste hoje za Kristusom, v službi bratom in sestram. Posebej tistim, ki so danes najbolj ogroženi. To so najprej otroci. Tisti še nerojeni, pa tudi otroci iz razbitih in nepopolnih družin. Ogroženi so starejši, onemogli in zapuščeni in še posebej brezposelni in vsi, ki trpijo zaradi stečajev ter neodgovornega in krivičnega poslovanja.

Skrivnost in vsebina današnjega praznika nam tudi odkrivata, da Bog omogoča, da tudi sredi puščave začno izvirati studenci žive vode, ki rojevajo novo življenje (prim. Iz 41,17–20). To modrost in življenjsko bližino so odkrili tisti zakonci in starši, ki se tudi danes odločajo za večje število otrok. In hvala Bogu, število takih družin narašča. V to modrost so vstopili tisti mladi zaročenci, ki so odkrili lepoto in moč čiste ter odgovorne ljubezni, ki v zakramentu sv. zakona doseže polnost in najglobljo utemeljitev. Te modrosti smo se učili na duhovni poti evharističnega leta, ki je doseglo svoj vrhunec na Slovenskem evharističnem kongresu in beatifikaciji bl. Alojzija Grozdeta v Celju. Tudi Marija je bila tam. Mladi so njeno milostno podobo z Brezij slovesno prinesli na stadion, potem ko so ob njej prečuli noč v molitvi. Prepričani smo, da so ti mladi in vsi drugi udeleženci kongresa globoko doživeli temeljno sporočilo tega dogajanja, ki je tudi temeljno sporočilo današnjega praznika in to je oznanilo in vsebina naše vere, da zlo, greh, kriza in vsi podobni pojavi v današnjem svetu nimajo zadnje besede. Odločilno dogajanje je delo odrešenja, je Božji odrešitveni načrt, ki svet in človeštvo zanesljivo vodi proti nebeški domovini, v smeri novega neba in nove zemlje (prim. 2 Pt 3,13). Marija vnebovzeta je ta cilj že dosegla in je zato mogočno znamenje na nebu (prim. Raz 12,1). Naj bo tudi mogočno znamenje na poti našega, na poti mojega in tvojega življenja. Amen.


msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof



Nagovor škofa Petra Štumpfa na praznik Marijinega vnebovzetja v Turnišču

škof  Peter ŠtumpfVnebovzetje Device Marije je praznik trdnega upanja in tolažbe za vse, ki se po Marijinih stopinjah, sredi preizkušenj in bridkosti, bližamo smrti, ne za trohnenje v grobu, temveč za nebesa. V Mariji je življenje zmagalo nad smrtjo. Kot nobeno človeško bitje je bila povezana z Začetnikom življenja, z Jezusom. Ker v njej ni bilo najmanjše kali smrti, Bog ni dopustil, da bi njeno telo trohnelo v grobu, ampak jo je takoj dvignil v neminljivo življenje.

Dokler živimo, lahko upamo. Ne glede na starost, smo v nekem smislu vsi otroci. Vedno potrebujemo nekoga, ki nas zna potolažiti, opogumiti in nasmejati. Tako kot zmore to samo mama, ki jokajočega otroka pomiri in ga spravi v dobro voljo. Ne jokajo samo otroci, jokajo tudi odrasli: Pričneš dopust, po dopustu pa ti sporočijo, da nimaš več službe, ker reorganizirajo podjetje – tisti pa, ki ohranijo službo, ne vedo, ali bodo zaradi strahotnih norm in zahtev ohranili živce, zdravje – zelo daleč je do tistih magičnih 65 let, ko bi naj prejemali borno pokojnino; preseneti te lahko bolezen ali nenadno poškodba, ki je trajna in ti povsem spremeni način življenja; nenadoma se v družino priplazi smrt in zaseka rano v srce, ki ne more preboleti izgube ljubljenega člana; prijatelj, s katerim sta si delila kruh, se ti je zahrbtno izneveril in postal nasprotnik; ljubezen med možem in ženo se lahko hitro spremeni samo še v sobivanje, varanje in obup … In tako izgine tudi poslednje upanje.

Življenje postane samo še mora in breme. Pred tem se ne moremo obraniti ne verni niti neverni, ne mladi niti starejši. Kot da je življenje spleteno iz mnogih zank in v eno se boš prej ali slej ujel in samo lahko še čakaš kot nemočna žrtev, da se te kdo usmili ali pa pusti propasti. To je neusmiljen boj za preživetje!

Slovenski škofje smo določili, da bo novo veroučno in pastoralno leto po naših župnijah in škofijah posvečeno krščanski dobrodelnosti in solidarnosti. Pri tem nismo mislili samo na poživitev karitativne dejavnosti med nami, ampak da bi znali nositi bremena drug drugemu (prim. Gal 6,2).

Nemogoče je nositi bremena drug drugemu, če si med seboj nismo usmiljeni. Usmiljenja med nami je zelo malo! Spori so povsod, v družinah, med sosedi, politiki, tudi v Cerkvi! To slednje med ljudmi še posebej zbuja pohujšanje, žalost in bolečino. Zdi se, da narodna sprava ni mogoča, ne zaradi političnih ali ideoloških razhajanj, temveč zaradi pomanjkanja usmiljenja med nami. Deliti kruh brez usmiljenja je sicer možno, vendar je to dejanje, ki samo pomirja vest, nima pa moči sprave in spreobrnjenja. Je samo zunanje organizacijsko opravilo, ki pomeni manifestacijo in promocijo! Tudi delitev nizkih plač delavcem z nekaj mesečno zamudo, to ni usmiljenje, to je poniževanje!

Usmiljenje zahteva resnico o bližnjem. »Resnica, vas bo osvobodila«, zagotavlja Jezus (prim, Jn 8,32). Ko iščem resnico o drugem, jo moram iskati tudi o sebi. To je pošteno! Resnica opravičuje pri meni in bližnjem vse, kar je dobro! Za to, kar pa je slabo, zahteva odpuščanje, spravo in popravek ter poboljšanje. Resnica mi daje spoznanje, da nisem samo jaz tisti, ki nosim bremena drugim, ampak tudi drugi nosijo moja bremena!

Marija je šla k ostareli teti Elizabeti prav zaradi tega spoznanja. Z njo je hotela deliti bremena starosti in nenavadne, čudežne nosečnosti, ko je pod srcem nosila Janeza Krstnika. Tudi Marija je potrebovala modrost in življenjske izkušnje tete Elizabete. Bila je namreč noseča in je na to pot služenja pod srcem nosila Jezusa, ta sveti, nezasluženi dar – Božjega otroka, ki pa ga ni hranila samo zase, temveč ga je hotela podariti tudi Elizabeti.

Dojenčka Jezus in Janez Krstnik sta bila skrita v materinem telesu. Nosečnost je mogoče opaziti, otroka pa ne. Samo matere poznate bremena nosečnosti. Največkrat jih nihče ne prepozna, včasih celo možje ne. Vendar pa to niso samo bremena telesa, ampak tudi duše: Se bo otrok rodil zdrav? Bo mož sprejel tega otroka? Kaj neki bo iz njega? Kakšna prihodnost ga čaka? Tudi Marija k teti Elizabeti ni nosila samo Jezusa pod srcem, ampak v srcu tudi svoje skrbi: Ji mož Jožef verjame, da je noseča od Svetega Duha? Kako bo z njegovim rojstvom na poti v Betlehem? Kaj ga čaka v življenju? Je že slutila križ, zabit v Kalvarijo?

Pot težo skrbi bi se Marija lahko zaprla sama vase, ostala bi doma. Teta Elizabeta je ne bi čisto nič zanimala! V osami nazareškega doma bi se strla. Jožef in Marija sta kot zakonca morala biti zelo usmiljena drug do drugega. Najprej je Marija sprejela Jezusa v življenje, čeprav je njegovo spočetje nadnaravno. Jožef je bil usmiljen do Marije in jo je vseeno sprejel za svojo ženo ter jo ljubil. Drug drugemu sta nosila bremena in si tako podarjala upanje. Jožefova usmiljena ljubezen je Marijo tako okrepila in opogumila, da se je kljub nosečnosti odpravila k teti Elizabeti, da bi ji pomagala nositi njena bremena.

Dragi romarji! Mati Marija je prisotna v našem življenju, ne zato, ker bi ji mi to dovolili, ampak zato, ker tako hoče njen sin Jezus Kristus. Bog nam jo je podaril, da bi nosila naša bremena. Do nas je neizmerno usmiljena! Kdor jo sprejme, pomeni, da je veren. Kdor je z njo, pomeni, da je zvest. Kdor pa jo ljubi, pa zelo občuti njeno usmiljeno pomoč. Že skoraj dva tisoč let ji Cerkev kliče: »Pozdravljena kraljica, mati usmiljenja, življenje in upanje naše pozdravljena.«

Naše poti se enkrat končajo. Vse mine, skrbi in veselje, revščina in blagostanje. Nekoč se je končala tudi zemeljska pot Matere Marije. Praznik njenega vnebovzetja pa nam razodeva resnico, da ostaja samo Bog. On nikoli ne umrje. Marija je verovala Bogu, zato živi večno v nebesih. Nešteti romarji, ki so v stoletjih prihajal k Mariji pod Logom v Turnišče, živijo pri Bogu, ker so se zaupali Mariji.

Naj nam Marija vnebovzeta danes izprosi milosti trdne vere v naše večno življenje in hkrati okrepi odgovornost, da bomo iz usmiljenja nosili bremena drug drugemu ter si tako podarjali upanje za to življenje na zemlji, in za absolutno prihodnost, ko bodo tudi naša telesa vstala od mrtvih in se v nebesih združila z našo neumrljivo dušo. Amen.


msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof



TU SŠK

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter