Exodus TV

Novice

18.10.2019

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik sv. Luka, evangelista

18.10.2019

Sinoda. Gualberti Calandrina: Potrebna je bolj skupnostna in evangeljska Cerkev

18.10.2019

18. oktober - Evropski dan boja proti trgovini z ljudmi

17.10.2019

Dvanajsta generalna kongregacija: Cerkev, zaveznica ljudstev v Amazoniji

16.10.2019

Na Poljskem obhajali 19. papežev dan

Več novic

Sv. Hiacint, neobvezni god

hijacintV božjem vrtu ne poganjajo samo rdeče rože mučencev,« je v nekem svojem govoru dejal sveti Avguštin, "temveč tudi bele lilije devic in zeleni bršljan zvestih zakoncev, dišijo vijolice vdov." V zboru svetnikov, ki jim je Cerkev to čast uradno prisodila, je tudi Poljak, ki je dobil ime po hijacinti, roži z zelo dišečimi raznobarvnimi cvetovi v grozdastem socvetju. v Rodil se je okoli leta 1183 v Šleziji. Njegov oče je bil najbrž iz stare poljske plemiške družine Odrovaž. Šolal se je v Krakovu, v Pragi in Bologni ter v Parizu. Po vrnitvi na Poljsko je bil posvečen v duhovnika in nastavili so ga za kanonika pri stolnici v Krakovu. Leta 1218 je novoizvoljeni krakovski škof Ivo Konsky, Hijacintov stric, potoval v Rim, da bi po papeževih rokah prejel škofovsko posvečenje. S seboj je vzel Hijacinta in še dva druga duhovnika: Česlava, ki je bil najbrž Hijacintov brat, in Nemca Hermana. V Rimu so se srečali z Dominikom, ustanoviteljem dominikanskega reda. Vsi trije škofovi spremljevalci so bili sprejeti v dominikansko družbo. Ko so se s škofom Ivom Konskym vračali na Poljsko, so v Brežah na Koroškem ustanovili dominikanski samostan, v katerem je za predstojnika ostal Herman, Česlav je ostal v Pragi na Češkem, Hijacint pa se je vrnil v Krakov.

Stric škof mu je pomagal zgraditi samostan s cerkvijo, obenem pa ga je postavil za stolnega pridigarja. Kot pridigar je močno vplival na življenje krakovskih meščanov, ki so ga radi hodili poslušat. Tudi njegova spovednica je bila vedno oblegana. Iz Krakova je hodil na misijonska potovanja po vsej Poljski, Ukrajini in po deželah ob Baltiku. Povsod je ustanavljal samostane, ki so bili duhovne trdnjave krščanske vere in žarišča kulture.

Hijacint je deloval v času velikih preseljevanj azijskih narodov. Val teh preseljevanj je pljusknil tudi na evropska tla. Od napornega dela in od pomanjkanja na misijonskih potovanjih ves izčrpan, se je na večer pred praznikom Marijinega vnebovzetja leta 1257 poslovil od svojih duhovnih sinov ter jim dajal še zadnja navodila. Toplo jim je priporočal svete vede, katere je sam do zadnjega marljivo gojil. Na Marijin praznik so ga odnesli v cerkev, kjer je prejel sveto popotnico. Izdihnil je pri besedah psalma: »Gospod, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Pokopali so ga v dominikanski cerkvi sv. Trojice v Krakovu, kjer še sedaj počiva v krasni kapeli. Za svetnika ga je razglasil papež Klemen VIII. leta 1594. Od leta 1913 se njegov god obhaja 17. avgusta.

Svetega Hijacinta upodabljajo v dominikanski obleki, kako drži v eni roki obhajilni kelih, v drugi pa kip Matere božje. Oboje je ob nekem tatarskem napadu skril pred neverniki. Obudil je od mrtvih utopljenca, ki je že dva dni ležal v vodi. Zaradi tega čudeža ga časte tudi kot zavetnika utopljencev. Seveda ga na poseben način častijo Poljaki. Preden je šel slavni poljski kralj Jan Sobieski leta 1683 šel reševat Dunaj pred Turki; je menda naročil mašo na grobu sv. Hijacinta in je stregel pri njej. Ko je Turke premagal, jih pregnal izpred Dunaja in iz Srednje Evrope, je zmago pripisoval sv. Hijacintu.

vir: http://revija.ognjisce.si

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter