Novice 
Sv. Hedvika, redovnica, neobvezni god (splošni koledar)
Rodbina grofov Andeških, iz katere izhaja današnja godovnjakinja sv. Hedvika ali (po poljsko) Jadviga, je igrala pomembno vlogo v slovenski zgodovini 12. in 13. stoletja. Ti grofje so imeli številna posestva na Koroškem, Kranjskem in Spodnjem Štajerskem. Glavni andeški postojanki na slovenskih tleh pa sta bili Kamnik in Slovenj Gradec. Mesti je povezovala živahna trgovska pot. Višek moči je rodbina dosegla za časa Hedvikinega očeta grofa Bertolda IV. Tudi žena Agnes je bila iz plemiške rodbine. Svojih osmero otrok sta skrbno in krščansko vzgajala. Eden izmed sinov, Bertold, je postal oglejski patriarh, drugi, Ekbert, pa bamberški škof. Hči Agnes je postala žena francoskega kralja Filipa Avgusta, druga, Jedrt, pa se je poročila z ogrskim kraljem Andrejem in iz tega zakona se je rodila sveta Elizabeta Ogrska.
Hedviki je bilo pet let, ko sta jo oče in mati z rodnega gradu Andechs na Bavarskem, kjer je zagledala luč sveta okoli leta 1174, pripeljala v samostan benediktink v Kitzirigen, da bi dobila tedanjemu času ustrezno vzgojo in izobrazbo bodoče kneginje. Mala Hedvika je lepo napredovala v znanju, predvsem pa v duhovnem življenju in prav rada bi ostala v samostanu kot redovnica. Toda ko ji je bilo komaj dvanajst let, so jo prišli snubit odposlanci osemnajstletnega šlezijskega vojvode Henrika I. Na željo staršev je Hedvika ponudbo sprejela ter odšla v Šlezijo, ki je bila tedaj naseljena s prebivalci slovanskega rodu.
O njenih prvih letih življenja v zanjo tuji deželi vemo le to, da je svojega soproga "kot krepostnega in ljudstvu koristnega moža v Bogu ljubila" in mu rodila sedem otrok. Trinajstletna je že bila mati, a prvi otroci so ji zgodaj umrli, zadnji trije: hči Jedrt ter sinova Henrik in Konrad so rasli ob njej in ji bili v veliko veselje. Kot kneginja Šlezije in Poljske je Hedvika spoznavala svojo deželo, jo vzljubila, med njenimi prebivalci pa razvila široko dejavnost krščanske ljubezni. Da bi imela z ljudstvom čim boljše stike, se je naučila poljščine.
Vojvodinja Hedvika je že zgodaj spoznala, kako potrebne bi bile njeni deželi ustanove, ki bi pomagale širiti omiko in poglabljati versko življenje: samostani, predvsem ženski. Pridobila je moža, da je ustanovil samostan cistercijank v Trebnici pri Wroclawu, ki je v mnogih pogledih postal njen drugi dom. Vendar pa nikoli ni ostala tam kot redovnica, ker je čutila, da kot vojvodinja lažje izpolnjuje svojo nalogo dobrodelnosti.
Zadnja leta so se nanjo zgrnile hude preskušnje. Najprej ji je po kratki bolezni nepričakovano umrl mož. Posebno jo je prizadela smrt sina Henrika, ki je prevzel očetovo dediščino. Leta 1241 je padel v boju z Mongoli, ki so pridrli na Poljsko in v Šlezijo. Veliko žalostnega se je dogajalo v bližnjem sorodstvu. Hedvika je samo sebe in deželo zaupala le še božjemu varstvu. Umaknila se je v trebniški samostan, vendar ni naredila redovnih zaobljub, da je svobodneje delila miloščino. V samostanu je tudi umrla 15. oktobra leta 1243. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, za svetnico je bila razglašena leta 1267, od leta 1929 se njen god obhaja na današnji dan.
Hedvika je nebeška zavetnica tistih deklet in žena pri nas, ki jim je ime Hedvika, Hedviga, Heda, Hedi, Jadviga ...
