Sv. Albert Veliki, škof in cerkveni učitelj, neobvezni god

Ob imenu današnjega svetnika, cerkvenega učitelja Alberta Velikega, se pogosto pojavlja latinski vzdevek 'doctor universalis', ki po naše pomeni 'vsestranski učitelj'. Čeprav je bil redovnik in kasneje škof in čeprav je živel v srednjem veku, ki ga mnogi še danes hočejo prikazovati kot zaostalega in mračnjaškega, je bil Albert Veliki najbolj znan in sloveč kot naravoslovec. Ko je iz rodne Nemčije šel na šolanje v Italijo, se je bolj kot v učene knjige poglabljal v čudeže narave. Poglobil se je v vsa področja naravoznanstva: botaniko, zoologijo, medicino, fiziko, kemijo, geografijo, geologijo in astronomijo. S posebno vnemo se je posvečal biologiji – znanosti o živih bitjih in življenjskih pojavih. Poznal je rastline in živali kakor nobeden njegovih sodobnikov. Z natančnostjo pravega raziskovalca je prodiral v skrivnosti narave in prihajal do izsledkov, pred katerimi so strmeli sodobniki in jih še danes občudujemo.

Rodil se je okoli leta 1200 v mestecu Launingen ob Donavi v augsburški škofiji. Ko je šel študirat na znamenito univerzo v Padovi, se je seznanil z redovniki dominikanci in vstopil v njihov red. Po nekaj letih redovnega življenja so ga predstojniki poslali na Nemško, da tam v samostanih tega reda uredi študijsko in znanstveno delo. Čez Alpe je prišel najprej v Köln, tedaj največje nemško mesto, in od tam križaril po Nemčiji. Leta 1245 je odšel v Pariz, da si na tamkajšnji prvi zares evropski univerzi pridobi akademski naslov magistra. Nekaj časa je v Parizu tudi predaval, jeseni leta 1248 pa se je vrnil v Köln, kjer je ustanovil visoko šolo svojega reda, iz katere je kasneje zrasla kölnska univerza. Tukaj je bil med njegovimi učenci Tomaž Akvinski, izredno nadarjen mož, utemeljitelj sholastike, uradne filozofije katoliške Cerkve. Ko je bil leta 1254 imenovan za provinciala dominikanske nemške province, je peš prehodil vso deželo in obiskoval samostane svojega reda.

Papež Aleksander IV. ga je leta 1260 postavil za škofa v Regensburgu, da bi uredil škofijo, ki je v tistih letih, ko so razne rodbine potegovale za cesarsko krono, hudo trpela. Ko so nemški volivni knezi leta 1273 izvolili za nemškega kralja Rudolfa Habsburškega, je šel Albert na cerkveni zbor v Lyon in papežu predstavil novega kralja kot bojevnika za pravično stvar, kot moža reda, in papež Gregor X. je izvolitev priznal. Tako bi mogli reči, da je Albert v uri hude krize rešil politično edinost Evrope. V naslednjih letih je Albert poleg škofovskih dolžnosti opravljal še mnoge druge: kot profesor, kot redovni predstojnik. Zadnja leta je zelo trpel, ker mu je naglo pešal spomin, tako da je moral opustiti vse svoje študije. Umrl je 15. novembra leta 1280. Pokopali so ga v prezbiteriju dominikanske cerkve sv. Andreja v Kölnu. Med blažene je bil prištet leta 1622, za svetnika pa ga je razglasil papež Pij XI. leta 1931, ki mu je dal tudi naslov cerkvenega učitelja. Njegov naslednik Pij XII. pa ga je leta 1941 postavil za zavetnika prirodoslovcev. Leta 1980, ob sedemstoletnici njegove smrti, je papež Janez Pavel II. med obiskom v Nemčiji na njegovem grobu molil za to, da bi znali vedno iskati resnico o Bogu in o svetu.

Albert Veliki je krstni zavetnik tistih, ki nosijo ime Albert, Bert, Berto in Alberta, Berta. Pred dvajsetimi leti je bilo teh na Slovenskem nekaj nad 3.000.

vir: https://hozana.si/