Exodus TV

Novice

6.12.2019

Sveti oče: Poslušanje in dialog. Analize družbenih pojavov kot razločevanje

6.12.2019

Obvestilo o novem upravnem odboru Celjske Mohorjeve družbe

4.12.2019

90. generalna skupščina Union Académique Internationale (UAI) v Parizu

4.12.2019

Msgr. Jože Marketz imenovan za novega škofa krške škofije

2.12.2019

Adventni čas

Več novic

Življenjska pot blaženega Johna Henryja Newmana

kardinal John Henry NewmanUvod
»Ex umbris et imaginibus in veritatem« - »Od senc in podob v resnico«… Te besede, ki si jih je John Henry Newman zamislil kot napis za svoj nagrobnik, naj nas pred obhajanjem 120- obletnice njegove smrti, ki bo 11. avgusta, vodijo v našem tridnevnem razmišljanju o njegovi življenjski poti. Prehodil jo je v neomajni zvestobi preroškemu sporočilu svoje pesmi »Vodi me, blaga luč«.
V razmišljanjih se naslanjamo na uvodne besede članka, ki ga je newmanolog pater Hermann Geissler, član Duhovne družine Delo, objavil v 15. številki štirimesečnika Luč Cerkve, ki jo izdaja imenovana skupnost v Sloveniji. Ta skupnost se v duhu njene ustanoviteljice Julije Verhaege (= Verhage) v različnih »Newmanovih centrih« po svetu zavzema tudi za širjenje Newmanove aktualne teološke vizije.
Večji del 15. številke revije »Luč Cerkve« je posvečen osebnosti in delu kardinala Newmana, s poudarkom o razširjenosti njegove misli v Sloveniji.

Otroštvo in mladost
John Henry Newman, rojen 21. februarja 1801 v Londonu, je odraščal v povprečnem anglikanskem okolju. Njegova mati ga je že zgodaj seznanila s Svetim pismom, ni pa ga znala privesti do osebne vere. Religija je bila v Newmanovi družini bolj stvar čustva in gole navade. V šoli se je John Henry Newman izkazal s posebno nadarjenostjo, v verskem pogledu pa ni imel nobenega temelja. V svojem dnevniku je glede tega obdobja zapisal: »Spominjam se (mislim, da je bilo to leta 1815), da sem želel biti celo kreposten, a ne pobožen. Da pobožnosti do zadnjega nisem hotel, je nekoliko povezano s predstavo o njej. Tudi nisem spoznal, kakšen smisel ima ljubiti Boga.« Skušnjava mladega Newmana je bila v zavzemanju za etične ideale in v istočasnem zavračanju živega Boga. Sredi teh notranjih skušnjav je prišlo do prvega velikega preobrata v njegovem življenju, ki ga je vedno znova imenoval svoje »prvo spreobrnjenje«.

V »Apologia pro vita sua« (Izpoved mojega življenja) je Newman glede svojega spreobrnjenja zapisal: »Ko sem bil star petnajst let (v jeseni l. 1816), sem se zelo spremenil. Prišel sem pod vpliv neke določene veroizpovedi in v mojega duha so se vtisnile resnice, ki po božjem usmiljenju niso bile nikoli izbrisane ali zatemnjene.« Kako je prišlo do te velike spremembe v mišljenju petnajstletnika? Družina Newman je nepričakovano zabredla v finančno krizo in oboleli John Henry je moral med poletnimi počitnicami l. 1816 ostati v internatu. V tem času je na pobudo nekega učitelja bral knjigo »Moč resnice« Thomasa Scotta. Branje te knjige ga je v temelju spremenilo. Odkril je osebno vero v Boga in spoznal je, kako zelo so zemeljske stvari minljive. »Vera me je ločila od predmetov moje okolice, me potrjevala v mojem nezaupanju do stvarnosti materialnih pojavov in povzročila, da sem se umiril v misli: le dvoje edino najvišjih bitij zares obstaja; in le zanju je čudovito samo po sebi umljivo, da bivata – namreč jaz in moj Stvarnik.«

Newmanov duh je bil tako zelo prevzet od resničnosti Boga, da se je kmalu zatem odločil ostati neporočen. Hotel je biti popolnoma na razpolago za nalogo, ki mu jo bo Bog pokazal. Iz krepostnega študenta, ki se mu je ljubezen do Boga zdela nesmiselna, je postal veren mlad mož in je Boga, kot središče življenja, spoznaval v vesti in je svojo bodočo pot poln zaupanja položil v roke nebeškega Očeta. Na posrečen način pride Newmanova sprememba do izraza v dveh mislih, ki si ju je takrat prisvojil kot vodilo: »Svetost pred mirom« in »Rast je edini dokaz življenja.«

Od tega »prvega spreobrnjenja« dalje je imel Newman v verskem pogledu trden temelj pod nogami. Ta temelj je bila dogma, razodeta resnica. »Od mojega petnajstega leta dalje je bila dogma osnovno načelo moje religije. Drugačne religije nisem poznal, si je kratko in malo nisem mogel predstavljati; religija kot zgolj čustvo je zame sen in slepilo.« Na njegovi religiozni poti je Newmana vodila predvsem vest, ki jo je usmeril na Sveto pismo. Po svojem spreobrnjenju je prepoznal v glasu vesti odmev božjega glasu. Takrat je pisal: »Zelo potrebujem monitor, ki me vodi, in z gotovostjo upam, da mi je moja vest, razsvetljena po Svetem pismu in vodena od Svetega Duha, zvesti in skrbni varuh resničnih religioznih temeljnih povedkov.«


»Odgovornost za duše« - V cerkveni službi
Star šele 16 let je Newman začel univerzitetni študij v Trinity College v Oxfordu. Intenzivno se je posvetil študiju. Živel je bolj odmaknjeno življenje in je poskušal zvesto slediti živemu Bogu, ki ga je nagovarjal v notranjosti duše. Že po treh letih je opravil zaključni izpit. Kmalu zatem je postal profesor na slavnem Oriel College.

V tem času se je odločil svoje življenje popolnoma izročiti v službo Bogu in ljudem. Ko je bil l. 1824 posvečen v anglikanskega diakona, je v dnevnik zapisal značilne besede: »Odgovoren bom za duše vse do dneva moje smrti.« Newmanova temeljna naravnanost po njegovem prvem spreobrnjenju je imela še nekatere individualistične poteze. Sedaj se je v naslednjem koraku pridružila razsežnost odgovornosti za druge. Spoznal je, da zvestoba Bogu zahteva služenje soljudem.

Čut odgovornosti, ki se je prebudil v Newmanu, ga je spodbujal, da se je neprestano zavzemal za dobro ljudi, in prebujal v njih čut za dolžnost do Boga in bližnjega. Pri tem mu je bil posebno pomemben osebni stik, osebno pričevanje. Kot diakon v revni župniji St. Clement v Oxfordu je zato poleg tradicionalne pridigarske dejavnosti začel z obiski na domu. To je bil tedaj nov in nenavaden način dušnega pastirstva. Ko je bil kasneje posvečen v anglikanskega duhovnika in je bil imenovan za župnika slavne univerzitetne župnije St. Mary, se je zavzeto trudil, da bi s pridigami in osebnimi srečanji nagovoril vest zaupanih mu vernikov. Hotel jih je pozvati k spreobrnjenju. V njih je hotel prebuditi in utrditi osebno vero v Boga in v resnice evangelija.

V Oriell Collegeu si je prizadeval, da študente ne bi spremljal samo pri njihovi intelektualni vzgoji. Želel jim je biti tudi prijatelj in spremljevalec (duhovni voditelj). Newman je bil vseskozi vzgojitelj. Vest drugih je imel stalno pred očmi. Zavedal se je svoje odgovornosti za duše. Več kot 20.000 ohranjenih pisem to izrazito izpričuje. Newman je vedno hotel graditi, ne rušiti. »Nadvse odvratno bi mi bilo, če bi sejal dvome in po nepotrebnem povzročal zmedo vesti.« Bil je v polnosti dušni pastir in se je osebno posvečal vsakemu človeku. Ni naključje, da si je za svoj kardinalski grb petdeset let kasneje izbral geslo: »Cor ad cor loquitur (srce govori srcu).«

Od luči k luči
Pod vplivom usmeritve »visoke Cerkve« (high Church) je Newman poleti 1828 začel sistematično prebirati cerkvene očete. To branje je zanj postalo ključ, da je v polnosti odkril razodetje. Sveto pismo je temeljito študiral in se obsežne dele naučil na pamet. Tako se mu je odprl tudi dostop do izročila, katerega izstopajoče priče so cerkveni očetje. Vpliva očetov na Newmanov verski razvoj skoraj ni mogoče dovolj poudariti. Sam je kasneje pričeval: »Očetje so me napravili katoliškega, in lestve, po kateri sem se povzpel v Cerkev, ne bom zavrgel.«

Leta 1832 je Newman izdal svojo prvo veliko študijo »Arijanci četrtega stoletja«. Ko se je poglabljal v polnost resnice in se navdihoval pri očetih, je z veliko skrbjo opazil, da narašča vpliv verskega liberalizma po vsej Angliji. Ta izkušnja ga je spodbudila, da je z nekaterimi prijatelji ustanovil »oxfordsko gibanje« (1833). Temeljno prepričanje tega gibanja je bilo, da je Anglija odpadla od vere prvotne Cerkve in potrebuje »drugo reformo«, da bi se »Church of England« (angleška Cerkev) prenovila v duhu očetov. Vodilne osebe gibanja so delovale z osebnim pričevanjem, zavzetim pridiganjem in objavljanjem tako imenovanih »Tracts« (traktatov, razprav). To so bile propagandne brošure, razdeljene v Oxfordu in kasneje v drugih angleških mestih, in so kot blisk udarile z jasnega neba.

Gibanje so vodila tri načela: dogmatično načelo, usmerjeno zoper verski liberalizem in je izhajalo iz prepričanja, da obstaja ena resnica; cerkveno-zakramentalno načelo, v skladu z dejstvom, da je Kristus ustanovil vidno Cerkev z zakramenti, ki jo vodijo škofje kot nasledniki apostolov; protirimsko načelo, s katerim naj bi se branili zoper očitek »papeštva«, ki se je kmalu pojavil. Newman sam je globoko v sebi čutil ta protirimski afekt. Pozival je vernike, naj se varujejo Rima kot kuge.

Pozneje se je trudil, da bi resnice, ki jih je odkril pri cerkvenih očetih, na novo oživel. Hkrati mu je bilo jasno, da je treba »Church of England« (angleško Cerkev) postaviti na trden teološki temelj. Imel je vrsto predavanj o pomenu cerkvenega učiteljstva v Cerkvi, o nauku o opravičenju, in izhajajoč iz velikih učenjakov anglikanskega izročila, je razvil teorijo »via media« (teorija srednje poti). Po tej teoriji so se reformatorji (protestanti) odpovedali resnicam prvotne vere, katoličani pa so vero prvotne Cerkve popačili z dostavki in zmotami. Anglikanci sestavljajo »via media« in so ostali zvesti Kristusovi Cerkvi in očetom. Pri svojih študijah se Newman ni dal voditi neizkrenim motivom. Povsem preprosto je hotel služiti resnici. »Moja želja je bila imeti resnico za svojo najtesnejšo prijateljico in kot edinega sovražnika zmoto.«

Vendar je imela teorija »via media« neko slabost. Ali je resnica resnično vedno v sredini? Ob proučevanju prvotne Cerkve je Newman prišel do spoznanja, da mora na to vprašanje odgovoriti z ne. Spoznal je, da je npr. že v četrtem stoletju obstajala »via media«: semiarijanci, ki so hoteli biti sredi med arijanci in Rimom. Resnica vendarle ni bila pri semiarijancih, ampak na strani Rima. Tako ali tako samo na papirju obstoječa teorija »via media« se je zrušila.

Leta 1841 je Newman napisal zadnjo razpravo (»Tract 90«), v kateri je temelje anglikanske vere, strnjene v 39 členov, skušal v duhu cerkvenih očetov razložiti katoliško. Reakcija na ta poskus je bila zanj pretresljiva: vodstvo oxfordske univerze je obsodilo »Tract 90«, angleški anglikanski škofje so Newmanovo razlago odločno zavrnili. Tako se je Newman odločil, da se skupaj z nekaterimi najožjimi prijatelji preseli v Littlemore, majhno vas pri Oxfordu, katero je že mnogo let dušnopastirsko oskrboval. V Littlemoru je hotel priti do jasnosti ob molitvi in študiju. Takrat ni vedel, kam ga bo peljala njegova pot. Bil pa je odločen brezpogojno slediti luči resnice. Ljubil je resnico.

Spreobrnjenje v katoliško Cerkev in življenje v njej 1. del
Štiri leta, ki jih je Newman preživel v Littlemoru, si je prizadeval, da bi z veliko zvestobo sledil notranjemu glasu vesti. Prepričan je bil, da mu bo Bog podaril potrebno spoznanje, če bo poslušal božji glas, goreče molil in se ne bo dal voditi niti čustvu niti strasti, niti golemu razumu, ampak dolžnosti. V teh letih se je držal temeljnega načela: »Stori, kar po svojem sedanjem prepričanju spoznaš za svojo dolžnost; naj govorijo dejanja; govori z dejanji!« 1843. leta je preklical vse obtožbe zoper rimskokatoliško Cerkev, ki jo je vse do tega trenutka imel za skupnost, povezano z antikristom. Dalje se je s težkim srcem odpovedal svoji nalogi profesorja in univerzitetnega župnika v Oxfordu. Moral se je na osnovi vesti odpovedati tudi dušnopastirskemu spremljanju mnogih ljudi, ki so se obračali nanj, kajti sedaj je bil on sam tisti, ki išče, in vedel je, da slepi ne more voditi slepega.

Kako zelo je Newmana v vesti vznemirjala njegova prihodnost, se vidi iz pisma, ki ga je napisal več mesecev pred svojim sprejemom v katoliško Cerkev: »Trdno prepričan sem, da lahko preprosti, neposredni klic dolžnosti koga upraviči, da zapusti našo Cerkev; nikakor pa ne posebna nagnjenost do druge Cerkve, nobeno navdušenje nad njenimi obredi, nobeno upanje na večji napredek v njej, nobena nevolja, nič, kar bi nas odbijalo od oseb in reči, med katerimi živimo v anglikanski Cerkvi. Preprosto vprašanje se glasi: 'Ali se morem jaz (ne nekdo drug, ampak prav jaz) zveličati v anglikanski Cerkvi? Ali bi se zveličal, če bi moral to noč umreti? Ali je zame smrtni greh, če ne prestopim v drugo občestvo?'« Vprašanje glede Cerkve za Newmana ni bilo nekaj postranskega. Nasprotno. V vesti je spoznal, da je to vprašanje zanj pomembno zaradi zveličanja.

Vendar je imel še vedno težave z nekaterimi »novejšimi« rimskimi nauki. Spraševal se je, ali ne gre za deformacijo vere prvotne Cerkve. Zato se je odločil, da napiše študijo »Razprava o razvoju nauka« (1845). Izid te študije je bil zanj odločilen. Glede tega poroča: »Med tem, ko je delo napredovalo, so vse moje težave tako izginile, da sem nehal govoriti o 'rimskih katoličanih' in sem jih pogumno imenoval samo katoličane. Preden sem prišel do konca, sem se odločil za sprejem in knjiga je ostala takšna, kakršna je bila takrat: nedokončana.« Tu vidimo Newmanovo doslednost: Ko je nekaj v vesti spoznal, je takoj sledil temu klicu. 9. oktobra 1845 ga je italijanski pasionist Dominicus Barberi sprejel v katoliško Cerkev, ki jo je spoznal kot »eno Kristusovo čredo«.

V starosti 44 let je Newman zapustil sorodnike in prijatelje, poklic in delovno mesto, slavo in kariero. Kakor Abraham je v veri sledil božjemu klicu, ki ga je zaznal v svoji vesti. V katoliški Cerkvi je nemalo trpel, a njegova vest je bila mirna. »Od časa, ko sem postal katoličan, seveda nimam več kaj pripovedovati o zgodovini svojih religioznih nazorov. Ko to pravim, ne mislim, da je moj duh postal nedelaven, ali da sem opustil razmišljanja o teoloških predmetih, ampak da nimam več zaznamovati nikakršnih sprememb in nikakršnih srčnih bridkosti. Od tedaj dalje živim v popolnem miru in zadovoljstvu, nikoli več nisem občutil nikakršnega dvoma ... Bilo mi je, kakor da sem prišel po viharnem morju v pristanišče in moja sreča zaradi tega pristanka ni nikoli prenehala.«

Spreobrnjenje v katoliško Cerkev in življenje v njej 2. del
Februarja leta 1846 je prejel Newman v Rimu mašniško posvečenje in se nato pridružil oratorijancem sv. Filipa Nerija. Po krajših vmesnih postajah je živel do konca svoje duhovne poti – do leta 1890 - v samoti oratorijanske skupnosti v Birminghamu oz. v Edgbastonu.
Bil je ustanovitelj londonske oratorijanske skupnosti in tam tudi imel vrsto predavanj o položaju katoličanov v Angliji. Vmes se je moral braniti proti različnim podlim obtožbam. Kot prvi rektor katoliške univerze v Dublinu je od leta 1854 imel vrsto vizionarskih predavanj o poslanstvu katoliške univerze; izšla so v knjigi Ideja univerze (Idea of a Universitiy).
Leta 1865 je izšla njegova »Apologia pro vita sua« (Zagovor mojega življenja), kjer je - v odgovor na napad o domnevni neiskrenosti pri katoličanih - na odkrit in pretresljiv način opisal svojo pot spreobrnjenja v rimsko-katoliško Cerkev.

Končno je leta 1870 izšlo njegovo najbolj domišljeno delo »Grammar of Assent« (»Pot do gotovosti«) kjer za razliko od tedanjih abstraktnih sholastičnih avtorjev s čutom za konkretnega človeka raziskuje zapleteni proces, ki vodi v versko gotovost. Očitno iz svoje izkušnje (!) odkriva pot do verske gotovosti v konkretnem, kompleksnem življenjskem pristanku, ki vključuje človekovo vest in njeno odpiranje v evangeljsko razodetje in končno v resničnost Cerkve.

Po svojem prestopu v Katoliško Cerkev je bil Newman deležen različnih napadov tako s strani pripadnikov anglikanske Cerkve, zlasti ker so mnogi anglikanci sledili njegovemu zgledu, kakor je bil deležen tudi različnih sumničenj v svoji novi duhovni domovini, med katoličani. Tem sumničenjem je naredil konec papež Leon XIII., ko ga je leta 1878 imenoval za kardinala. Ostal je duhovnik-oratorijanec. Za svoje geslo si je izbral stavek »Cor ad cor loquitur« (Srce govori srcu) in s tem pomenljivo naznačil - na svoj način mistično - držo odpiranja svojega srca Božjemu Srcu in srcem ljudi. To dokazuje njegova ogromna pisna zapuščina, njegove pridige, še posebej njegove župnijske in univerzitetne pridige iz časa njegovega anglikanizma, kakor tudi njegovi številni teološki spisi in knjige, nenazadnje pa tudi njegova neštevilna pisma.

Ob prejemu kardinalskega naslova v Rimu je imel Newman znani govor, v katerem je dejal: »Vesel sem, da lahko rečem: Zoper veliko zlo časa sem se bojeval od vsega začetka. Že trideset, štirideset, petdeset let sem po svojih najboljših močeh zavračal duh liberalizma v verskih rečeh ... Liberalizem na področju vere je stališče, da v veri ni nobene pozitivne resnice, temveč je vsaka veroizpoved enako dobra kot druga. To je nauk, ki pridobiva vsak dan več vsebine in moči. Po tem nauku je izključeno, da bi lahko priznali katero koli vero kot resnično. Liberalizem uči, da je treba tolerirati vse vere, kajti vse so stvar mnenja. Razodeta vera ni resnica, marveč čustvo in zadeva okusa; ni objektivno dejstvo in ni nič čudežnega. Vsak posameznik ima pravico, da od vere sprejme to, kar mu pravkar ugaja ...« Newman nato dodaja: »Nikdar ni bil sovražnikov naklep zasnovan tako zvito in ni obljubljal toliko uspeha.«
Newmanova diagnoza in napoved je danes še bolj aktualna, kot je bila v njegovem času. Nekateri Newmana imenujejo kar cerkvenega učitelja našega časa.

VIR RADIO VATIKAN

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter