Exodus TV

Novice

26.3.2024

Bogoslužja slovenskih škofov za velikonočne praznike

25.3.2024

Pet nasvetov za doživet veliki teden

22.3.2024

Srečanje prve dame Poljske z materami in otroki v materinskem domu Zavoda Pelikan Karitas in s sodelavci Karitas

22.3.2024

Gospodovo oznanjenje in materinski dan letos že 23. marca

19.3.2024

Teden družine 2024

Več novic

Sv. Bernard Korleonski, obvezni god (kapucini)

ghfdjgBlaženi Bernard se je rodil v Corleonu na Siciliji v zelo verni družini l. 1605. Pri krstu je dobil ime Filip. Grb njegovega rojstnega mesta je predstavljal leva, ki trga srce. Mesto si je v svoji zgodovini pridobilo sloves “Hrabro mesto”. Življenjepisci pravijo, da je bil Filip v mladostni dobi lep, visok, močan fant; prepirljiv in trmast, vendar je imel pošten, odločen in iskren značaj. Z ubogimi je bil zelo sočuten. Pogosto je prejemal zakramente; sploh je preživel lepo mladost. Oče je izučil sina v svojem poklicu, v čevljarstvu. Ta poklic je Filip opravlajl do svojega vstopa v samostan.


Najboljši mečar
Filip se je bolj ponašal z mečem ko s šilom. Bil je odličen mečar. Res je, nikogar ni izzival, toda če je bil izzvan, je rad nastopil. Ko je neki plemič iz Palerma, znamenit mečar, zvedel, da se na oddaljenosti 50 km nahaja dober tekmec, se je takoj podal na pot, da dokaže, da je on še boljši. Izzval je Filipa, toda pri mečevanju je podlegel Filipu, ki ga je ranil na dveh prstih. Da bi opral to sramoto in se maščeval, je hotel spraviti Filipa s sveta. Zato je najel nekega ubijalca Vita Canina, naj se gre mečevat s Filipom in naj ga ubije. Ta je res šel, oholo vstopil v Filipovo delavnico in z močnim glasom vprašal: “Ali si ti ta in ta?” “Kaj želite”, ga vpraša Filip. Canino odgovori: “Le to: če si tako hraber, kot pravijo, vzemi meč v roke, da vidimo.” Filip: “Pa zakaj neki naj bi se tolkla? Jaz nisem vam nič zlega storil, vi pa ne meni?” Canino: “Pusti to. Hitro vzemi meč, da vidim tvojo spretnost.” Filip: “Za tebe mi je dovolj palica.”

Dvoboj se začne. Filip je tako zadel s palico protivnika v prsi, da je ta padel, ali se je hitro spretno dvignill. Zato je Filip rekel:”Počakaj malo, da vzamem meč in bo boj enakovreden.” - “Dobro.” Zdaj je Canino kmalu dobil rano v bedro, pri nadaljnem boju pa je Filip tako prebil Caninu roko, da je ta moral odstopiti. Filipu je bilo žal; lepo se je opravičil, da je tako ranil nasprotnika in je za vedno pohabil njegovo roko. Canino je spremenil življenje. Tudi ko je Filip postal kapucin, je po dobrotnikih podpiral Canina, s katerim ga je vedno vezalo prijateljstvo.

Odslej Filip ni imel več tekmeca. Vendar ga je ena še bolj močna roka, pred katero je bil Filip preslab, vrgla na tla in ga premagala. Bila je božja roka. Mlademu atletu pa bo prav prišla njegova moč v boju, namreč v boju s samim seboj.

Boj za biti dober kapucin

Filip je na samostan že dalj časa mislil. Če ga je kdo vprašal: “Filip, zakaj pa se ne poročiš?”, je navadno pokazal na Frančiškovo vrv, ki jo je imel vedno v delavnici, in je odgovoril: “Moja zaročenka je vrv sv. Frančiška!” In res na god sv. Lucije l. 1631 je 26-letni Filip res oblekel kapucinski habit v noviciatu v Caltanissetti. Dobil je novo ime brat Bernard iz Corleoneja.

Pred zaključkom noviciata je doživljal hude napade hudega duha. Ta je zahteval od njega, naj takoj zapusti samostan in se vrne v svet. Navalil je nanj celo z grčasto palico in tolkel po njem in vpil: “Ali boš odšel iz samostana ali ne?” Br. Bernard je odgovarjal: “Ne, nikoli!” Magister ga je rešil z blagoslovljeno vodo od tega napadalca. Hudega nasprotnika je imel br. Bernard tudi v starem bratu Bonaventuru. Ta brat je bil strog, kreposten, vendar razdražljiv značaj, kot ustvarjen za to, da gre komu na živce. Premišljeno ali le iz slabe navade, na vsak način je postopal z mladim bratom zelo nevljudno. Mogoče mu je na čuden način hotel pomagati pri pridobivanju kreposti? Bil je torej pravi gnjavež.

Kadarkoli je prišel v kuhinjo in to se je zgodilo pogosto, vedno mu je govoril žaljive besede: lenuh, podlež, umazanec, slepar, hinavec. Zdiral se je nad njim, če ni bila juha pravočasno skupana za uboge. Brat Bernard je težko požiral te žalitve. Nekoč pa je br. Bernard izgubil potrpljenje. Premeril je starega brata od nog do glave in mu je ostro odvrnil: “Pustite me pri miru! Saj niste ne moj magister, ne moj gvardijan. Drugače vas bodo te moje roke - le poglejte jih - zdrobile.” Stari redovnik se je spomnil moči tega brata in je zbežal iz kuhinje, kot bi imel 20 let.

Kakor hitro se je br. Bernard zavedel, kaj je storil, se je vrgel na kolena in zaihtel. Potem je naglo vstal, vzel žareč ogorek iz peči in se z njim tolkel po stnicah, da so bile čisto opečene. Slučajno je prišel gvardijan v kuhinjo in ga vprašal, kaj vendar dela. Povedal mu je vse in dodal: “Vidite, p. gvardijan, da nisem vreden, da živim v samostanu. Moral bi imeti več potrpljenja, a ga hitro zgubim.” Da bi bolj postal gospodar nad samim seboj, je brat Bernard živel zelo spokorno. Spal je poleti le po dve uri, pozimi po tri ure in to na 40 cm široki deski, na kateri se seve niti obračati ni mogel.”Res je ozka, toda tudi pot v nebesa je ozka,” je govoril. Za zglavje je imel cepanico. V sobi ni imel stola.

Letno je opravljal sedem 40-dnevnih postov. Mesa pa sploh nikoli ni jedel. Bičal se je dnevno (včasih do krvi). Kljub temu pa je bil vedno veder in vesel. Tudi kapucini so občudovali njegovo spokornost. Bratom je br. Bernard svetoval: “Pustite meni, da jaz delam pokoro, vi pa le bodite veseli!”


Na poti svetosti

Zelo rad je premišljeval Kristusovo trpljenje. Bratom je svetoval naj radi molijo Bonaventurov oficij petih Kristusovih ran. Najraje je prebival v samostanih, kjer so imeli - kot je rekel -”velik, lep križ”- Po nenehnem premišljevanju je prišel do sklepa, “da je Gospodovo trpljenje morje brez dna, ker obsega mnoštvo skrivnosti, ki prebujajo v duši ljubezen do Boga.” Sv. obhajilo je prejemal dnevno. Takrat se je čutil povsem združenega z Bogom. Stregel je pri mašah, kolikor je največ mogel. Cerkev je bila zanj raj. Cele ure je klečal pred Najsvetejšim, kjer je bil deležen številnih zanosov. Po polnočnem koru je često ostal v molitvi v koru do jutra.

Izredno je častil Marijo. Ob sobotah in pred Marijinimi prazniki je v svoji sobi prižigal lučko; takrat se je počutil bolj nežen, srečen, vesel. Marija se mu je večkrat prikazala, tako v samostanu kot zunaj njega. Navadno je držal ves dan Marijin rožni venec v roki. Rad je govoril: “Če bomo Marijo radi častili, nam bo blizu ob naši smrtni uri.” Pogosto je vstopil v kuhinjo in pozdravil brate z besedami: “Hvaljen bodi Jezus v najsvetejšem zakramentu!” ali pa: “Naj živi Marija, brez madeža spočeta!”

Zadnja leta je mnogokrat v veselju vzklikal: “Nebesa, nebesa!” Včasih je rekel: “Po eni mučni noči bo prišel k nam dan večne sreče. .” Dva meseca pred smrtjo je rekel: “Vsak dan se mi zdi bolj dolg kot sto let, zdaj ko čakam na odhod za učivanje Boga.” Končno je prišla osvoboditev. Po 35 letih redovnega življenja, po 6 dneh vročice je ta mož molitve in pokore, star 62 let poletel v božje naročje, potem ko mu je nadškof Palerma podelil zakramente in blagoslov. Papež Klemen XIII. je br. Bernarda leta 1768 razglasil za blaženega, za svetega pa Janez Pavel II leta 2001.

Blaženi Bernard Korleonski ostane lik kapucina iz italijanskega 17. stoletja, ki je ves predan doslednemu redovniškemu življenju ter v polno živi karizmo kapucinske duhovnosti, ki je v iskanju božjega obraza v Kristusu in v odkritju Kristusovega obraza v sv. Frančišku, vse pa v korist božjemu ljudstvu. Mesto Corleone je postal središče Palermske province, vendar se uspešno upira zaradi svoje verske tradicije duhu sekularizacije, ki je sicer povsod na delu.  Za blaženega je bil razglašen 1768, za svetnika pa 2001.

vir: https://www.kapucini.si

TRENUTNO NA TV



DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter