Novice 
Sv. Agata, obvezni god
Življenjepis današnje svetnice, ki ga je na podlagi legende za mohorsko knjigo Življenje svetnikov in svetnic Božjih pred več kot sto leti napisal Josip Rogač, duhovnik ljubljanske škofije, se bere kot roman. Na začetku pisec pove, da je ta svetniški cvet zrastel v plemeniti družini v mestu Katanija na Siciliji. Bila je “nežna, telesno in dušno visoko obdarjena deva ter je zaslužila svoje lepo ime Agata”, ki po naše pomeni Blaga ali Dobra. Njena lepota je privabljala številne snubce, med katerimi je bil tudi Kvintijan, “glavar sicilskega otoka”. Agata, ki je svoje srce oddala Božjemu Ženinu, je vse gladko zavrnila. Tudi Kvintijana. Ko je pod cesarjem Decijem leta 250 izbruhnilo preganjanje kristjanov, se je Kvintijan spomnil, da je Agata odbila njegovo ponudbo, ker je kristjanka. Nastopila je ura maščevanja. Poklical jo je pred svoj sodni stol in jo najprej zlepa, potem s številnimi krutimi mukami hotel pripraviti do tega, da bi prelomila svojo zaobljubo devištva in da bi se odpovedala svoji veri. Vse zaman. Agata je junaško vztrajala do konca.
Agata, že s svojim imenom vabiš, naj vneto hitimo tebi naproti, in s svojim zgledom učiš, naj si vsi brez prenehanja prizadevamo za dosego prave in resnične dobrine, ki je le v Bogu. (iz govora sv. Metodija Sikula, škofa iz Carigrada)
Opis njenega mučeništva je nastal šele v 5. stoletju in zgodovinsko ni zanesljiv. Ohranjena cerkvena izročila soglašajo v naslednjih potezah: deviška mučenka Agata je bila nedvomno doma iz Katanije, njeni starši so bili premožni in ugledni meščani. Bila je vzgojena v krščanski veri in že kot mlado dekle se je odločila, da bo v čast Kristusu, svojemu Odrešeniku, živela deviško. Zaradi krščanske vere je pretrpela strašne muke, vendar je pogumna spoznavavka ostala stanovitna do smrti. Mučeniško smrt je prestala med preganjanjem za časa cesarja Decija, najbrž leta 251. Njeno mučenje, zlasti kruto rezanje njenih deviških prsi, so srednjeveški umetniki pogosto upodabljali. Navadno jo prikazujejo tako, da nosi svoje deviške prsi na krožniku, včasih pa tudi z rogom samoroga kot simbolom devištva. V rokah pogosto drži škarje in klešče ali pa sta ti orodji njenega mučeništva ob njej.
Ta svetnica je res dobra; kot Božjo mater jo je sam Bog, vir dobrote, prepustil in dal v dar njenemu Ženinu, potem pa še nam, da bi tudi mi postali deležni dobrote, ki jo oznanja že samo njeno ime, kajti ‘Agata’ pomeni ‘dobra’. (iz govora sv. Metodija Sikula, škofa iz Carigrada).
Sveto Agato časte kot posebno zavetnico mesta Katanije in celotne Sicilije; za svojo zavetnico so si jo izbrali tudi livarji zvonov, tkalci in pastirice. Verniki se ji priporočajo, da bi jih obvarovala ognja, nevihte, lakote in potresa. Zavetništvo glede slednjega ji pripisujejo zaradi izročila, da je Agata ob izbruhu ognjenika Etna rešila mesto Katanijo pred uničenjem.
Na evropsko celino so češčenje sv. Agate prenesli nemški vitezi v 12. in 13. stoletju. Na nemškem območju se je sveta Agata priljubila kot ‘krušna svetnica’ (v prsih na krožniku, ki ga je imela v rokah svetnica, je ljudstvo videlo dva hlebčka). V Nemčiji delijo na njen god blagoslovljene hlebčke med vernike. »Kruhu svete Agate«, ve povedati Niko Kuret, »pripisujejo čudodelne lastnosti: ne plesni, poslom preganja domotožje, napoveduje prihodnost, pokaže, kje leži utopljenec ...«
