Novice 
Sv. Konrad Piačenski, neobvezni god (svetni red, tretji redovi, frančiškanke Marijine misijonarke)
Po kako čudnih poteh Bog kliče ljudi, da hodijo za njim! Pri današnjem godovnjaku se je v božji klic spremenila lahkomiselnost, ki jo je zagrešil v svoji lovski vnemi. Kesanje je moralo biti zares globoko in volja silno močna, da je v svojem sklepu vztrajal.
Konrad (Italijani mu pravijo Corrado) je bil doma iz Piacenze v severni Italiji. Izhajal je ugledne plemiške družine in odločil se je za vojaško službo. Oženil se je in z ženo sta živela v skladnem zakonu, vendar le malo časa. Konrad je zelo rad hodil na lov. Nekoč se mu je divjad, ki so jo gonili psi, skrila v gosto grmovje. Da bi jo prepodil, je zažgal goščavo. Strasten lovec ni pomislil, da utegne nastati velik požar. Močan veter je razširil ogenj po vsem gozdu. Ko je Konrad to videl, je zbežal in se skril v mestu. Že tedaj so bile v Italiji predvidene zelo stroge kazni za tiste, ki bi zakrivili gozdni požar. Meščani in mestni stražarji so pohiteli iz mesta, da bi prijeli požigalca. Zgrabili so nekega revnega človeka, ki so ga srečali v bližini pogorišča. Čeprav je zatrjeval, da ni on zažgal gozda, ga niso izpustili. Po tedanji navadi so ga zasliševali in izsilili od njega priznanje s tem, da so ga mučili na natezalnici. Ko je v mukah priznal, da je res gozd zažgal, so ga obsodili na smrt.
Ko je to zvedel Konrad, se mu je zbudila vest. Šel je k mestnemu poglavarju in mu priznal, da je gozd zgorel po njegovi krivdi in da je pripravljen škodo poravnati. Toda njegova vest s tem še ni bila pomirjena. Sklenil je, da bo dal svetu slovo in začel spokorniško življenje. Svoj sklep je razodel ženi in prodala sta svoje imetje, poplačala škodo, ki jo je bil povzročil požar, preostali denar razdelila samostanom in revežem ter šla v samostan: žena h klarisam, Konrada pa so sprejeli tretjeredniki sv. Frančiška. Ko je oblekel spokorniško raševino, mu je bilo kakšnih petindvajset let.
Pri tretjerednikih v Piacenzi je ostal malo časa. Odpravil se je na spokorno romanje v Rim, od tam pa je odšel na Sicilijo in v mestu Noto na jugovzhodni obali tega otoka negoval bolnike in skrbel za reveže. Naposled se je odločil za popolno samoto. Na griču, ki je po njem dobil ime Hrib sv. Konrada, je našel votlino, v kateri je živel kot puščavnik do smrti. Živel je samo od miloščine, ki jo je pobiral enkrat na teden, a še te je polovico razdal ubogim. Največ časa je prebil v molitvi. Večkrat so ga mučile skušnjave in obujali so se mu spomini na udobno življenje, ki ga je živel v domačem mestu kot ugleden in premožen plemič. Skušnjave je premagoval s postom in s spokornostjo.
Tako je kot puščavnik prebil trideset let. Podobno kot sveti Frančišek Asiški je tudi Konrad imel rad živali, posebno ptice, s katerimi se je prijazno pogovarjal. Zato ga tudi upodabljajo kot tretjerednika, obdanega od številnih ptic, ki mu pojo. Časte ga kot zavetnika lovcev. Umrl je 19. februarja 1351 v svoji votlini pri mestu Noto, pokopali pa so ga v mestni cerkvi sv. Nikolaja.
