Novice 
Sv. Janez od Križa, obvezni god
Trpljenje je izvir notranje luči. Trpljenje prinaša veliko spoznanje, božje razsvetljenje in duhovno uteho. To je osnovno načelo sv. Janeza od Križa, najglobljega mističnega teologa novejšega časa, ki ga je Cerkev leta 1926 upravičeno počastila z naslovom cerkvenega učitelja. Trpljenje je okusil že v otroštvu. Rodil se je 24. junija 1542 v mestecu Fontiveros v španski pokrajini Kastiliji. Ko mu je bilo dve leti, je umrl oče in družina se je srečala z revščino. Mlada vdova se je svojim trem otrokom posvetila z vso ljubeznijo. Želela je, da bi se Janez naučil kakšne obrti in bi tako pomagal družini, toda nikjer se ni obnesel. Izkazal pa se je kot bolniški strežnik v zasebni bolnišnici. V bolnikih, ki jim je stregel, je videl Kristusa samega. Gospodar mu je omogočil študij, da bi kot bolniški kaplan podpiral svoje domače. Janez pa se je odločil za karmeličanski red, ker je čutil, da se mora ves posvetiti molitvi in kontemplaciji. Leta 1567 je bil posvečen v duhovnika. Motilo ga je, da se je v strogi karmeličanski red vtihotapil posvetni duh. Že je hotel oditi h kartuzijanom, tedaj pa je doživel odločilno srečanje: v samostan, kjer je živel, je prišla karmeličanska redovnica Terezija, ki je začela prenovo ženskega karmeličanskega reda po prvotnih pravilih. Janez je takoj spoznal, da ima opraviti z veliko dušo, Terezija pa je v mladem redovniku videla velikana božje ljubezni in začutila, da je zato on poklican, da prenovi moški karmeličanski red. Prenova se je začela v majhnem samostanu Durvela. Tja je konec novembra 1568 prišel Janez s skupino redovnikov, ki so si želeli poglobljenega duhovnega in redovnega življenja. Začela se je reforma bosonogih karmeličanov, ki so zaživeli v duhu prvotnih pravil svojega reda. Oblekli so preprosto obleko in sprejeli novo redovno ime. Janez si je izbral ime Janez od Križa, ker je hotel biti kar najbolj podoben Križanemu. Kmalu so zrasli novi reformirani samostani. Duša prenove je bil Janez od Križa, ki je postal tudi ravnatelj prve šole bosonogih karmeličanov.
Po zgledu mladih redovnikov, ki so prišli iz Janezove šole, je vedno več redovnikov vstopalo v nove stroge samostane. To je vzbudilo nemir pri tistih, ki so živeli po prejšnjih, olajšanih pravilih. Vznemirjenost je prerasla v sovraštvo in tarča je bil Janez, ki so ga vrgli v umazano samostansko ječo v Toledu, kjer je devet mesecev trpel poniževanja, žalitve in mučenje. Zunanjemu trpljenju se je pridružilo še strašno notranje trpljenje. To je izpovedal v pesnitvi Temna noč duše. Vendar je pri vsem trpljenju ohranil notranji mir. Uspelo mu je zbežati iz ječe. Medtem ko je bil v ječi, so pristaši reforme zmagali. Papež Gregor XIII. je leta 1580 potrdil posebno redovno provinco bosonogih karmeličanov (diskalceatov). Janez se je ves posvetil duhovni prenovi in poglobitvi redovnega življenja. Bil je začetnik in duša reforme, nikdar pa ni postal vrhovni predstojnik bosonogih karmeličanov. Bil je odličen učitelj duhovnosti in na željo študentov in profesorjev, naj predavanja zapiše, se je odločil za izpoved Vzpon na goro Karmel, v kateri razlaga, kako se mora duša osvoboditi vsake navezanosti na stvari, da se more neovirano združiti z Bogom (imamo jo v slovenskem prevodu, kot tudi Temno noč, Duhovno pesem in Živi plamen ljubezni). Zadnje mesece svojega življenja je preživel v samostanu, kjer je bil predstojnik do njega zelo surov, on pa je s trpljenjem in z molitvijo vnašal v samostansko življenje mir in ljubezen. Na smrtni postelji je še enkrat objel in poljubil križ in z njim v roki umrl, star 49 let. V večni dan je vstopil v noči od 13. na 14. december 1591. Za svetnika je bil razglašen leta 1726.
