Exodus TV

Novice

26.3.2024

Bogoslužja slovenskih škofov za velikonočne praznike

25.3.2024

Pet nasvetov za doživet veliki teden

22.3.2024

Srečanje prve dame Poljske z materami in otroki v materinskem domu Zavoda Pelikan Karitas in s sodelavci Karitas

22.3.2024

Gospodovo oznanjenje in materinski dan letos že 23. marca

19.3.2024

Teden družine 2024

Več novic

Bl. Marija Terezija Kowalska, neobvezni god (kapucini)

/hgfjBlažena s. Marija Terezija, po rojstnem imenu Miečislava je pripadala samostanu klaris- kapucink v Przasniču. Njeno življenje je potekalo v tihoti, vendar je spomin na njeno pogumno smrt ostal do danes svež, česar žal ne moremo reči o nobeni drugi sestri tega samostana. Žal pa imamo o njej le malo življenjskih podatkov.
Sestra se je rodila leta 1902 v Varšavi. Ime staršev ni znano. Vemo pa, da je prejela prvo sveto obhajilo leta 1915 in birmo 1920. Njen oče je bil socialist in se je podal v dvajsetih letih v Rusijo. Od takrat nimamo nobenih poročil o družini božje služabnice.

Iz njenih zapisov v njeno knjižico duhovnega življenja “Knjiga življenja” zvemo, da se je bila vpisala v razne bratovščine; Svetega rožnega venca, Škapulirja Brezmadežne, Srca Jezusovega, svetega Jožefa, Kristusovega trpljenja in Žalostne Matere božje. Bila je tudi članica bratovščine Božje matere za srečno zadnjo uro in nadbratovščine Častna straža in Apostolat za bolnike. Iz vsega tega lahko zaključimo, da je Miečeslava Kowalska že pred svojim vstopom v samostan kapucink, živela pobožno in vzorno krščansko življenje.

Z 21 leti se je odzvala božjemu klicu za redovno življenje. Dne 23. januarja 1923 je vstopila v samostan klaris kapucink v Przasniču. Zavestno je hotela zadoščevati za grehe svoje družine, ki je zapadla ateističnemu duhu. Pri preobleki 12. avgusta 1923 je dobila redovno ime s. Terezija od Deteta Jezusa. Začasne zaobljube je naredila 15. avgusta 1924, večne pa 27. julija leta 1928.

Bila je nežna in bolehna oseba, vendar vsem na razpolago in za vse pripravljena. Neka sestra sporoča: “S svojim načinom, kako se je lotila stvari, si je pridobila zaupanje vseh.”  Uživala je veliko spoštovanje in ugled pri predstojnicah in sosestrah. V samostanu je opravljala različne službe po tem vrstnem redu: bila je vratarica, zakristanka, knjižničarka, potem tudi učiteljica novink in svetovalka. S.Terezija je živela svoje življenje v vsej tihoti, zedinjena z Bogom in odločna v svoji predanosti. Nekega dne je bilo njeno Bogu posvečeno življenje postavljeno na težko preizkušnjo.

Dne 2. aprila 1941 so Nemci napadli samostan in prijeli vseh šestintrideset sester ter jih prepeljali v Dzialdowo. Med njimi je bila tudi s. Terezija, ki je bila jetično bolna. Vse sestre so bile zaprte v enem prostoru in so bile podvržene nečloveškim razmeram; umazan prostor, silna lakota in nenehen teror. Z žalostjo so morale ugotoviti, da so v taborišču mučili ljudi, med njimi celo škofe in duhovnike.

Po enem mesecu življenja v takšnih razmerah so začele še tako zdrave sestre obolevati. Posebej močno je vse to prizadelo s. Terezijo, ki ni mogla niti stati. Trpela je od pljučnih krvavitev. Pogumno je prenašala to trpljenje in dokler je mogla, je molila skupaj z drugimi sestrami. Zavedajoč se bližajoče se smrti je rekla: “Od tukaj ne bom več prišla ven živa, svoje življenje žrtvujem zato, da bi se mogle sestre vrniti v samostan.” Vedno znova je vpraševala opatinjo: “Mati, ali bo to še dolgo trajalo? Ali smem kmalu umreti?” Umrla je ponoči 25. julija 1941. Njeno truplo so odnesli . Vendar ne vemo, kaj se je z njim zgodilo.

Njena smrt je dala sestram mnogo misliti. Bile so prepričane, da je njihova sestra Terezija zaključila svoje življenje kot svetnica in da je že v kraljestvu blaženih. Odslej so jo na poseben način častile.

To, za kar je s. Terezija darovala svoje življenje, se je kmalu zgodilo. Dva tedna po njeni smrti 7. avgusta so bile vse sestre izpuščene iz taborišča na svobodo. Po pravici lahko imamo to izpustitev za milost, ki jim jo je Bog podelil na priprošnjo s. Terezije. Dejansko je bilo to nekaj izrednega, kajti Nemci niso nikoli izpustili  nobenega Poljaka iz taborišča. Sestre se sicer niso smele vrniti takoj v svoj samostan, bile pa so za vedno na prostem.
Po vrnitvi v svoj samostan leta 1945 so sestre ohranile živo v spominu misel na sveto življenje in mučeniško smrt svoje sestre. To je naznačeno tudi v Nekrologu samostana kot v njegovi  kroniki. Žal še ni njeno življenje sistematično raziskano; to delo se je začelo sedaj s procesom za beatifikacijo.

vir: https://www.kapucini.si

TRENUTNO NA TV



DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter