Exodus TV

Novice

14.10.2019

Papežev poziv za iskreno, s poštenostjo in transparentno iskanje rešitev za Sirijo

14.10.2019

Na Ponikvi 16. romarski shod slovenskih kmetov. Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

9.10.2019

Slovenska karitas nadaljuje z zbiranjem sredstev in s pomočjo Slovencem v Venezueli

9.10.2019

Sinoda o Amazoniji: Tretja generalna kongregacija o človekovih pravicah in o formaciji za pastoralo

8.10.2019

Posebno zasedanje škofovske sinode o Pamamazoniji na temo Amazonija, nove poti za Cerkev in za celostno ekologijo

Več novic

Sv. Vilibald, neobvezni god

sdfsdfPisatelj Ivan Cankar pripoveduje, da je bil rojen prezgodaj in da je bilo zato njegovo življenje na nitki. Mati je tedaj naredila zaobljubo, da gre na Svete Višarje, če otrok preživi. Tudi današnji godovnjak sveti Vilibald je bil v otroški dobi zelo bolehen. Pobožni starši so ga nesli pod velik križ na bližnjem griču ter ga zaobljubili Bogu, če ozdravi. Fantiček se je res okrepil, kasneje pa je postal popotni oznanjevalec evangelija ter nazadnje še škof in je učakal zelo častitljivo starost.

Vilibald se je rodil leta 701 na jugu Anglije v ugledni in globoko verni družini, v kateri so poleg njega dosegli svetništvo še nekateri drugi člani: oče Rihard, brat Vunibald in sestra Valburga. Po že omenjeni zaobljubi so starši Vilibalda že pri petih letih oddali v benediktinski samostan Waltham, kjer je bil deležen vsestranske izobrazbe in je dobil veselje do redovniškega poklica. Predstojniki so mu dali posebno nalogo: razgleda naj se po krajih, kjer cvete bogoljubnost, da se pripravi za vzgojiteljsko službo. Ko mu je bilo dvajset let, se je odpravil na pot, na kateri sta se mu pridružila še oče Rihard in brat Vunibald. Čez Rokavski preliv so šli najprej v Francijo, od tam pa v Italijo, kjer je oče umrl. Obiskovali so samostane in redovniške hiše ter preučevali obrede, pobožnosti in posebej redovna izročila. Vunibald je iz Italije šel v Nemčijo, Vilibald pa je poromal v svete kraje v Palestini ter opisal razmere kristjanov pod oblastjo muslimanskih Arabcev. Po vrnitvi iz Svete dežele je nekaj časa ostal med benediktinskimi menihi na Monte Cassinu. Leta 740 ga je poklical k sebi papež Gregor III. in mu sporočil željo sv. Bonifacija, sorodnika Vilibaldove družine, naj mu pride pomagat obnavljati krščansko življenje v Nemčiji.

Ustavil se je v kraju Eichstatt na Bavarskem, kjer je leta 741 prejel mašniško posvečenje, leto kasneje pa še škofovsko. V svojem škofijskem mestu je dal zgraditi velik samostan in nanj oprl prenovo verskega življenja v svoji škofiji. Okoli leta 750 sta mu prišla v pomoč brat Vunibald in sestra Valburga, ki jima je izročil vodstvo dveh novih samostanov moškega in ženskega v Heidenheimu pri Nürnbergu. Oba sta zelo uspešno delovala.

Škofovsko službo v Eichstattu je opravljal kakšnih petinštirideset let. Svojo dušo je izročil Bogu 7. julija leta 787. Smisel in vodilo njegovega pastirovanja ohranjajo njegove podobe, na katerih beremo besede: vera, upanje, ljubezen, ki jih sv. Vilibald bere iz odprte knjige. Danes godujejo tisti redki Slovenci, ki so pri krstu dobili ime po njem.

vir: https://revija.ognjisce.si

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter