Exodus TV

Novice

15.10.2019

Ob 75-letnici rojstva prof. Zupeta izšel zbornik: »Janez Zupet. Življenje, posvečeno Besedi«

14.10.2019

Papežev poziv za iskreno, s poštenostjo in transparentno iskanje rešitev za Sirijo

14.10.2019

Na Ponikvi 16. romarski shod slovenskih kmetov. Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

9.10.2019

Slovenska karitas nadaljuje z zbiranjem sredstev in s pomočjo Slovencem v Venezueli

9.10.2019

Sinoda o Amazoniji: Tretja generalna kongregacija o človekovih pravicah in o formaciji za pastoralo

Več novic

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 5. postno nedeljo

Evangelij današnje pete postne nedelje je tako lep. Zelo mi je všeč brati in brati ga (prim. Jn 8,1-11). Predstavlja nam dogodek s prešuštnico in s tem izpostavi tematiko usmiljenja Boga, ki nikoli ne želi smrti grešnika temveč, da se spreobrne in živi.
Iz 43,16-21
Tako govori Gospod,
ki utira pot skozi morje
in stezo skozi deroče vode,
ki vodi v boj vozove in konje,
vojsko in veljake hkrati:
Zdaj ležé, ne vstanejo več,
stleli so kakor stenj in ugasnili.
Ne spominjajte se prejšnjih reči,
ne mislite na nekdanje dogodke.
Glejte, novo stvar storim,
zdaj klije. Je ne poznate?
Da, v puščavi napravim pot,
v pustinji reke.
Slavile me bodo poljske živali,
šakali in noji,
da sem dal vodo v puščavi,
reke v pustinji,
da napojim svoje ljudstvo, svoje izvoljeno;
to ljudstvo, ki sem ga zase upodobil,
da bodo pripovedovali mojo hvalo.
Flp 3,8-14
Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih. Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.
Jn 8,1-11
Jezus pa je šel na Oljsko goro. Zjutraj je spet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sédel ter jih učil. Pismouki in farizeji pa so pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju; postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Ona pa je rekla: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je rekel: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«
Razlaga cerkvenih očetov
Iz 43,16-21
Evzebij iz Cezareje pravi: »Bog je uničil Babilon podobno, kot je porazil Egipčane, vendar pa želi Gospod usmeriti pozornost Izraelcev na nove stvari, ki jih dela sredi med njimi.« Prokopij iz Gaze nadaljuje: »Ti morajo gledati na novo pot, ki jim jo Bog odpira, saj jih bo vodil ter podpiral skozi vode preizkušenj in skušnjav.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Gledati morajo nove stvari, ki jih dela preko svojega učlovečenja ter svojega bivanja med ljudmi«, »skupaj s svojimi apostoli, ki delujejo kot kanali, ki omogočajo zalivanje sveta z vodo Božjega spoznanja«, to pa so dodali Tertulijan, sv. Klemen Aleksandrijski in Teodoret iz Kira, ki še pravi: »Bog je blažil žejo izvoljenemu ljudstvu, Judom, s katerimi se je poistovetil, saj je postal jud Judovega rodu.« Sv. Ciprijan razvija misel še naprej: »Potem pa je storil, da so začele vode v obilju izvirati v puščavi in sicer tako za Jude kot za pogane«, »saj je z vsemi«, pa nadaljuje sv. Irenej Lyonski, »sklenil novo zavezo svobode. In to so glejte 'nove stvari', ki jih dela za svoje ljudstvo.«
Sv. Avguštin o evangeljskem odlomku
Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospod s takšnim odgovorom, spoštoval postavo in se hkrati ni oddaljil od svoje blagosti«. Avguštin še dodaja, da je s temi besedami prisilil tožnike, da se zazrejo vase in se, ko gledajo vase, razkrijejo kot grešniki. Zato, »zadeti od teh besed, kot bi jih zadela tako velika puščica, kot je bruno, so drug za drugim odšli« (In Io. Ev. tract 33,5). Drug za drugem so torej tožniki, ki so hoteli izzvati Jezusa, odšli »začenši od najstarejših dalje« (v. 9). Ko so vsi odšli, je božanski učitelj ostal sam z ženo. Sv. Avguštin to komentira z zgoščenimi in močnimi besedami: »relicti sunt duo: misera et misericordia, ostala sta samo dva, bednica in usmiljeni« (ibid.). Sveti Avguštin je v svojem komentarju dodal: »Gospod je obsodil greh, ne pa grešnika. Saj bi, če bi toleriral greh, dejal: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in živi, kakor hočeš... četudi bodo še tako veliki grehi, te bom jaz osvobodil vsake kazni in vsakega trpljenja. Toda ni rekel tako« (Io. Ev. tract. 33,6).
Cerkveni očetje o evangeljskem odlomku
Sv. Hieronim pravi: »Pripoved o prešuštnici vsebujejo številni grški in latinski rokopisi Janezovega evangelija«. Sv. Avguštin se sprašuje: »Morda so nekatere maloverne osebe črtale odlomek misleč, da spodbuja prešuštvo.« Sv. Avguštin in sv. Beda pojasnjujeta: »Oljska gora je pomensko bogat kraj, saj je Jezus Gospodov Maziljenec in po njem smo tudi mi deležni njegovega maziljenja«. Sv. Beda to še podrobneje razloži: »Glede na to, da je grška beseda za »usmiljenje« podobna tisti za »oljčnik (oljčni nasad)«, lahko ta kraj nakazuje na veličastno Gospodovo usmiljenje, oziroma na Jezusa samega. Jezus je namreč ponižno postal meso in sedaj se s ponižnostjo ponuja vernikom, ki sestavljajo njegovo svetišče.« Sv. Avguštin in sv. Beda nadaljujeta: »Judovski voditelji so Jezusu predložili primer prešuštnice zato, da bi ga ujeli v zmoti, saj bi bilo odpuščanje v nasprotju s Postavo, kazen pa v nasprotju z usmiljenjem, ki ga je Jezus izpovedoval. Toda zemeljska neumnost ne more prevarati božanske modrosti«. Sv. Avguštin nadaljuje: »Jezusov odgovor je ohranil tako pravičnost, ne da bi pri tem zmanjšal njegove blagosti. Kristusov odziv ponuja različne simbolične razlage. S tem ko je Jezus odvrnil tožiteljev, jih je obsodil.«
Razlaga očetov Jezusovega pisanja po tleh
Sv. Hieronim meni, da so bili napisani grehi tožnikov. Sv. Avguštin pa pravi, da so bila v zemljo in ne v nebesih napisana imena tožnikov. Sv. Beda in sv. Avguštin pa pojasnjujeta, da »prst, ki je napisal postavo v kamen, sedaj piše v zemljo, ki bo obrodila sad«. Sv. Beda dodaja, da je potrebno ponižno spraševanje vesti, preden se izreče kakršnokoli sodbo. Sv. Avguštin pojasnjuje: »Odpuščeni so bili ženini grehi in potrjene so bile zapoved. Jezusov odgovor je glas pravice proti namišljenim varuhom Postave, ki pa so v resnici njeni kršilci. Ne razumejo namreč, da je Jezus zakonodajalec, svojo vest pa le poznajo in zato se odpovejo temu, da bi kamenjali ženo«. Sv. Gregor Veliki pravi, da je potrebno pred izrekom sodbe, presoditi sebe samega«.
Misli Benedikta XVI.
V evangeljskem odlomku 5. postne nedelje je dogodek o prešuštnici prestavljen z dvema močnima prizoroma: v prvem prisostvujemo debati med Jezusom ter pismouki in farizeji glede žene, ki je bila zasačena v očitnem prešuštvu in bi bila zato po predpisu, ki je v Tretji Mojzesovi knjigi (prim 20,20), obsojena na kamenjanje. Med drugim pa se odvije kratek in ganljiv prizor med Jezusom in grešnico. Ženini neusmiljeni tožniki, medtem ko so navedli Mojzesovo postavo, so izzvali Jezusa, ki ga poimenujejo 'učitelj' (Didáskale), tako, da so ga vprašali ali je prav, da jo kamenjajo. Zelo dobro poznajo njegovo usmiljenje in njegovo ljubezen do grešnikov, zato jih je zanimalo, kako se bo v tem primeru 'izvlekel ven', saj je primer po Mojzesovi postavi čisto jasen. Jezus se je takoj postavil na ženino stran. Najprej je začel po tleh pisati skrivnostne besede, ki jih evangelist ne razkrije ter nato izrekel stavek, ki je postal znamenit: »Kdor izmed vas je brez greha (Jezus uporablja tu izraz anamártetos, ki je Novi zavezi uporabljen samo tukaj), naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7). Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospod s takšnim odgovorom, spoštoval postavo in se hkrati ni oddaljil od svoje blagosti«. Avguštin še dodaja, da je s temi besedami prisilil tožnike, da se zazrejo vase in se, ko gledajo vase, razkrijejo kot grešniki. Zato, »zadeti od teh besed, kot bi jih zadela tako velika puščica, kot je bruno, so drug za drugim odšli« (In Io. Ev. tract 33,5).
Drug za drugem so torej tožniki, ki so hoteli izzvati Jezusa, odšli »začenši od najstarejših dalje« (v. 9). Ko so vsi odšli, je božanski učitelj ostal sam z ženo. Sv. Avguštin to komentira z zgoščenimi in močnimi besedami: »relicti sunt duo: misera et misericordia, ostala sta samo dva, bednica in usmiljeni« (ibid.).
Dragi bratje in sestre, ustavimo se in zrimo ta prizor, v katerem se srečata drug nasproti drugemu človekova beda in božje usmiljenje; žena, obsojena velikega greha in On, ki si je, čeprav je bil brez greha, naložil grehe vsega sveta. On, ki je bil doslej sklonjen in je pisal v prah, dvignil pogled in se srečal z ženinim. Ni je vprašal za pojasnilo, ni zahteval opravičila, prav tako pa tudi ni bilo ironično njegovo vprašanje: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« (v. 10), ampak je presunil s svojo repliko: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (v. 11). Sveti Avguštin je v svojem komentarju dodal: »Gospod je obsodil greh, ne pa grešnika. Saj bi, če bi toleriral greh, dejal: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in živi, kakor hočeš... četudi bodo še tako veliki grehi, te bom jaz osvobodil vsake kazni in vsakega trpljenja. Toda ni rekel tako« (Io. Ev. tract. 33,6).
Dragi prijatelji, iz Božje besede, ki smo jo slišali, izhajajo konkretne smernice za naše življenje. Jezus se ni s svojimi sogovorniki spustil v teoretično razpravo, saj ni imel namena, da bi v razpravi o razlaganju Mojzesove postave zmagal. Njegov namen je namreč rešiti dušo ter razodeti, da samo v Božji ljubezni najdemo zveličanje. Za to je prišel na svet, za to bo umrl na križu in Oče ga bo obudil tretji dan. Jezus nam je prišel povedat, da nas vse želi v raju in da pekel, o katerem se dandanes tako malo govori, obstaja in je večen za tiste, ki zaprejo svoje srce njegovi ljubezni. Tudi iz tega dogodka lahko razumemo, da je naš pravi sovražnik vztrajanje v grehu, ki vodi v polom naše bivanje. Jezus je odslovil ženo tako, da ji je zapovedal: »Pojdi in odslej ne gréši več!«. Tukaj je zelo jasno pokazano, da samo božje odpuščanje in njegova ljubezen, sprejeti z odprtim in iskrenim srcem, dajeta moč upirati se zlu in ne 'grešiti več'.
Misli papeža Frančiška
Angel Gospodov, 13. marec 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje pete postne nedelje je tako lep. Zelo mi je všeč brati in brati ga (prim. Jn 8,1-11). Predstavlja nam dogodek s prešuštnico in s tem izpostavi tematiko usmiljenja Boga, ki nikoli ne želi smrti grešnika temveč, da se spreobrne in živi. Prizor se odvije na tempeljski ploščadi. Jezus je poučeval množico, ko so prišli nekateri pismouki in farizeji, ki so pred Njega privlekli ženo, ki so jo zasačili v prešuštvovanju. Ta žena se je tako znašla med Jezusom in množico (prim. v. 3), med usmiljenjem Božjega Sina in nasiljem, jezo njenih tožiteljev. V resnici ti niso prišli do Učitelja, da bi ga prosili za mnenje, ljudje so to razumeli, temveč da bi ga ujeli v past. Dejansko, če bi Jezus sledil strogosti postave in odobraval kamenjanje žene, bi izgubil sloves, da je krotak in dober, zaradi česar ga je ljudstvo tako občudovalo. Če bi pa hotel biti usmiljen, bi pa moral iti proti postavi, o kateri je On sam rekel, da je ni prišel odpravit, temveč dopolnit. In Jezus je tam v sredi.
Hudoben namen (pismoukov in farizejev) se skriva v vprašanju, ki so ga postavili Jezusu: »Kaj pa ti praviš?« (v. 5). Jezus ni odgovoril, molčal je in naredil skrivnostno gesto: »Sklonil se je in s prstom pisal po tleh« (v. 7). Morda je risal, nekateri pravijo, da je pisal grehe farizejev, pisal je. S tem je namreč vse povabil, naj se umirijo, da se ne bodo odzivali pod vplivom impulzivnosti in poiščejo Božjo pravičnost. Ti hudobneži pa so vztrajali in od njega zahtevali odgovor. Zdi se, da so bili žejni krvi. Jezus je dvignil svoj pogled in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (v. 7). Ta odgovor je 'ukanil' tožnike, jih vse razorožil v pravem pomeni besede, saj so vsi 'odložili' orožje, torej kamne pripravljene, bodisi tiste vidne, ki bi jih vrgli proti ženi, bodisi tiste nevidne, ki bi jih vrgli proti Jezusu. In medtem, ko je Gospod nadaljeval s pisanjem, risanjem po tleh, so tožniki drug za drugim odšli s sklonjeno glavo, začenši pri najstarejših, ki so se najbolj zavedali, da niso brez greha. Dobro nam bo delo, da se zavedamo, da smo grešniki, dobro nam bo delo, da odvržemo kamne, ki jih hočemo vreči proti drugemu in začeli misliti na svoje grehe.
Tam sta ostala samo žena in Jezus: beda in usmiljenje, drug naproti drugemu. To se večkrat dogaja nam, ko smo v sramu pred spovednico. »Žena, kje so?« (v. 10), pravi Jezus. Zadostovala je ta njegova ugotovitev ter njegov pogled poln usmiljenja in ljubezni, da je ta oseba začutila, morda prvič, da ima svoje dostojanstvo ter da ona ni njen greh, da ima svoje dostojanstvo in da lahko spremeni svoje življenje, gre ven iz svoje sužnosti ter se napoti po novi poti.
Dragi bratje in sestre. Ta žena predstavlja vse nas, prešuštnike pred Bogom, izdajalce njegove zvestobe. In njena izkušnja predstavlja Božjo voljo za vsakega od nas, ki ne želi naše obsodbe, temveč po Jezusu naše zveličanje. On je milost, ki nas rešuje iz greha in smrti. On je zapisal v zemljo, v prah iz katerega je ustvarjeno vsako človeško bitje (prim. 1Mz 2,7), Božjo obsodbo: »Ne želim, da umreš, ampak da živiš.« Bog nas ne pribija na naš greh, nas ne poistoveti z zlom, ki smo ga napravili. Imamo ime in Bog ne poistoveti tega imena z grehom, ki smo ga storili. Želi nas osvoboditi, in hoče, da to želimo skupaj z njim. Želi, da se naša svoboda spreobrne od zla v dobro. To pa je možno, je možno z njegovo milostjo. Naj nam Devica Marija pomaga, da bomo popolnoma zaupali Božjemu usmiljenju in postali nove stvari.
Homilija papeža Frančiška med spokornim bogoslužjem v petek, 29. marca 2019
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje«
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje« (Govori o Jn 33,5). Tako sv. Avguštin umesti zaključek evangelija, ki smo ga ravnokar slišali. Odšli so tisti, ki so prišli, da bi kamnali ženo ali obtožili Jezusa glede Postave. Odšli so, nič drugega jih ni zanimalo. Jezus pa ostane. Ostane, ker je ostalo to, kar je dragoceno v njegovih očeh: tista žena, tista oseba. Zanj je pred grehom grešnik. Jaz, ti, vsak izmed nas, smo v Božjem srcu pred: pred napakami, pravili, sodbami ter pred svojimi padci. Prosimo za milost podobnega pogleda, kot ga ima Jezus, prosimo, da bi bilo naše življenje umeščeno v krščanski okvir, kjer pred grehom z ljubeznijo vidimo grešnika, pred napako tistega, ki jo je storil, osebo pred njeno zgodovino.
Jezus piše na človekovo srce
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Za Jezusa žena, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, ne predstavlja določenega člena Postave, ampak konkretno situacijo, v katero je potrebno vstopiti. Zato ostane tam z ženo, skoraj ves čas v tišini. In vendar dvakrat stori skrivnostno dejanje: s prstom piše po tleh (Jn 8,6.8). Ne vemo, kaj je napisal in morda to tudi ni najpomembneje: pozornost evangelija je usmerjena na dejstvo, da Gospod piše. Na misel pride prizor na Sinaju, ko je Bog napisal plošči Postave s svojim prstom (prim. 1Mz 31,18), prav kakor Jezus dela zdaj. Nato je Bog preko prerokov obljubil, da ne bo več pisal na kamnite plošče, ampak neposredno na srce (prim. Jer 31,33), na mesene plošče naših src (prim. 2Kor 3,3). Z Jezusom, učlovečenim Božjim usmiljenjem, je prišel trenutek, ko piše na človekovo srce, ko da gotovo upanje človeški bedi: ne da toliko zunanjih zakonov, ki nas pogosto oddaljijo od Boga in človeka, ampak zakon Duha, ki vstopa v srce in ga osvobaja. Tako se je zgodilo tisti ženi, ki sreča Jezusa in ponovno začne živeti. In gre, da ne bi več grešila (prim. Jn 8,11). Jezus je tisti, ki nas v moči Svetega Duha osvobaja zla, ki ga imamo v sebi, greha, ki ga je Postava mogla zavirati, ne pa odstraniti.
Spoved je pisanje Boga na srce
In vendar je zlo močno, ima zapeljivo moč: privlači, uroči. Da bi se oddaljili od njega ni dovolj naše prizadevanje, potrebna je večja ljubezen. Brez Boga se ne more premagati zla: le njegova ljubezen ponovno dvigne v notranjosti, le njegova nežnost, izlita v srce, osvobaja. Če želimo biti osvobojeni zla, je potrebno dati prostor Gospodu, ki odpušča in ozdravlja. In to stori predvsem preko zakramenta, ki ga bomo obhajali. Spoved je prehod od tega, da smo potrebni usmiljenja, k usmiljenju, je pisanje Boga na srce. Tam vsakič beremo, da smo dragoceni v očeh Boga, da je On Oče in nas ljubi bolj, kot mi ljubimo sami sebe.
Preko Božjega odpuščanja se v nas dogajajo nove stvari
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Samo onadva. Kolikokrat se čutimo sami in izgubimo nit življenja. Kolikokrat ne vemo več, kako ponovno začeti, ko smo obteženi zaradi naporov, da bi se sprejeli. Začeti moramo od začetka, vendar ne vemo, od kod. Kristjan se rodi z odpuščanjem, ki ga prejme pri krstu. In vedno znova se rodi od tam: iz presenetljivega odpuščanja Boga, iz njegovega usmiljenja, ki nas obnovi. Le tedaj, ko nam je odpuščeno, gremo lahko ponovno naprej opogumljeni; po tem, ko smo izkusili veselje, da nas Oče do konca ljubi. Le preko Božjega odpuščanja se v nas dogajajo resnično nove stvari.
Odpuščanje je vedno nova in originalna izkušnja
Ponovno prisluhnimo stavku, ki nam ga je Gospod danes rekel preko preroka Izaija: »Glejte, novo stvar storim« (Iz 43,19). Odpuščanje nam dá nov začetek, stori nas za novo stvaritev, omogoči nam, da se z roko dotaknemo novega življenja. Božje odpuščanje ni neka fotokopija, ki se identično razmnoži pri vsakem prehodu skozi spovednico. Prejeti odpuščanje grehov preko duhovnika je izkušnja, ki je vedno nova in originalna. Pomaga nam preiti od tega, da smo sami s svojo bedo in tožniki, kakor žena v evangeliju, do tega, da nas Gospod ponovno dvigne in spodbudi.
Bistvo spovedi: ne grehi, ampak Božja ljubezen, ki jo prejmemo
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Kaj storiti, da bi vzljubili usmiljenje, da bi premagali strah pred spovedjo? Sprejmimo ponovno Izaijevo povabilo: »Mar ne opazite?« (Iz 43,19) Opaziti Božje odpuščanje. To je pomembno. Bilo bi lepo, če bi ostali po spovedi, kakor tista žena, s pogledom, uprtim v Jezusa, ki nas je pravkar osvobodil: ne več v našo bedo, ampak v njegovo usmiljenje. Gledati na Križanega in reči z osuplostjo: »Poglej, tukaj so končali moji grehi. Ti si jih vzel nase. Name nisi pokazal s prstom, razpel si roke in mi ponovno odpustil.«
Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja
Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja, njegove nežnosti, ponovno okusiti mir in svobodo, ki smo ju doživeli. To je namreč srčika spovedi: ne grehi, ki jih povemo, ampak Božja ljubezen, ki jo prejmemo in ki jo vedno potrebujemo. Lahko nam pride še en dvom: »nima se smisla spovedovati, vedno delam iste grehe«. Vendar pa nas Gospod pozna, ve, da je notranji boj težaven, da smo šibki in nagnjeni k padcem, pogosto vedno znova delamo slabo. In predlaga nam, da bi začeli delati vedno znova dobro, da bi vedno znova prosili usmiljenja. On bo tisti, ki nas bo ponovno dvignil in iz nas naredil novo stvaritev. Začnimo torej ponovno pri spovedi, dajmo ponovno temu zakramentu mesto, ki mu gre v življenju in v pastorali!
Prosimo za milost, da bi ponovno odkrili srečanje rešitve
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Tudi mi danes v spovedi doživljamo to srečanje rešitve: mi, s svojo bedo in svojim grehom; Gospod, ki nas pozna, ljubi in osvobaja zla. Vstopimo v to srečanje, prosimo za milost, da bi ga ponovno odkrili.

yxcyxEvangelij današnje pete postne nedelje je tako lep. Zelo mi je všeč brati in brati ga (prim. Jn 8,1-11). Predstavlja nam dogodek s prešuštnico in s tem izpostavi tematiko usmiljenja Boga, ki nikoli ne želi smrti grešnika temveč, da se spreobrne in živi.

Iz 43,16-21

Tako govori Gospod,

ki utira pot skozi morje

in stezo skozi deroče vode,

ki vodi v boj vozove in konje,

vojsko in veljake hkrati:

Zdaj ležé, ne vstanejo več,

stleli so kakor stenj in ugasnili.

Ne spominjajte se prejšnjih reči,

ne mislite na nekdanje dogodke.

Glejte, novo stvar storim,

zdaj klije. Je ne poznate?

Da, v puščavi napravim pot,

v pustinji reke.

Slavile me bodo poljske živali,

šakali in noji,

da sem dal vodo v puščavi,

reke v pustinji,

da napojim svoje ljudstvo, svoje izvoljeno;

to ljudstvo, ki sem ga zase upodobil,

da bodo pripovedovali mojo hvalo.

Flp 3,8-14

Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in da bi se znašel v njem, in to ne s svojo pravičnostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravičnostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravičnostjo, ki je iz Boga in sloni na veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih. Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.

Jn 8,1-11

Jezus pa je šel na Oljsko goro. Zjutraj je spet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sédel ter jih učil. Pismouki in farizeji pa so pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju; postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Ona pa je rekla: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je rekel: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

Razlaga cerkvenih očetov

Iz 43,16-21

Evzebij iz Cezareje pravi: »Bog je uničil Babilon podobno, kot je porazil Egipčane, vendar pa želi Gospod usmeriti pozornost Izraelcev na nove stvari, ki jih dela sredi med njimi.« Prokopij iz Gaze nadaljuje: »Ti morajo gledati na novo pot, ki jim jo Bog odpira, saj jih bo vodil ter podpiral skozi vode preizkušenj in skušnjav.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Gledati morajo nove stvari, ki jih dela preko svojega učlovečenja ter svojega bivanja med ljudmi«, »skupaj s svojimi apostoli, ki delujejo kot kanali, ki omogočajo zalivanje sveta z vodo Božjega spoznanja«, to pa so dodali Tertulijan, sv. Klemen Aleksandrijski in Teodoret iz Kira, ki še pravi: »Bog je blažil žejo izvoljenemu ljudstvu, Judom, s katerimi se je poistovetil, saj je postal jud Judovega rodu.« Sv. Ciprijan razvija misel še naprej: »Potem pa je storil, da so začele vode v obilju izvirati v puščavi in sicer tako za Jude kot za pogane«, »saj je z vsemi«, pa nadaljuje sv. Irenej Lyonski, »sklenil novo zavezo svobode. In to so glejte 'nove stvari', ki jih dela za svoje ljudstvo.«

Sv. Avguštin o evangeljskem odlomku

Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospod s takšnim odgovorom, spoštoval postavo in se hkrati ni oddaljil od svoje blagosti«. Avguštin še dodaja, da je s temi besedami prisilil tožnike, da se zazrejo vase in se, ko gledajo vase, razkrijejo kot grešniki. Zato, »zadeti od teh besed, kot bi jih zadela tako velika puščica, kot je bruno, so drug za drugim odšli« (In Io. Ev. tract 33,5). Drug za drugem so torej tožniki, ki so hoteli izzvati Jezusa, odšli »začenši od najstarejših dalje« (v. 9). Ko so vsi odšli, je božanski učitelj ostal sam z ženo. Sv. Avguštin to komentira z zgoščenimi in močnimi besedami: »relicti sunt duo: misera et misericordia, ostala sta samo dva, bednica in usmiljeni« (ibid.). Sveti Avguštin je v svojem komentarju dodal: »Gospod je obsodil greh, ne pa grešnika. Saj bi, če bi toleriral greh, dejal: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in živi, kakor hočeš... četudi bodo še tako veliki grehi, te bom jaz osvobodil vsake kazni in vsakega trpljenja. Toda ni rekel tako« (Io. Ev. tract. 33,6).

Cerkveni očetje o evangeljskem odlomku

Sv. Hieronim pravi: »Pripoved o prešuštnici vsebujejo številni grški in latinski rokopisi Janezovega evangelija«. Sv. Avguštin se sprašuje: »Morda so nekatere maloverne osebe črtale odlomek misleč, da spodbuja prešuštvo.« Sv. Avguštin in sv. Beda pojasnjujeta: »Oljska gora je pomensko bogat kraj, saj je Jezus Gospodov Maziljenec in po njem smo tudi mi deležni njegovega maziljenja«. Sv. Beda to še podrobneje razloži: »Glede na to, da je grška beseda za »usmiljenje« podobna tisti za »oljčnik (oljčni nasad)«, lahko ta kraj nakazuje na veličastno Gospodovo usmiljenje, oziroma na Jezusa samega. Jezus je namreč ponižno postal meso in sedaj se s ponižnostjo ponuja vernikom, ki sestavljajo njegovo svetišče.« Sv. Avguštin in sv. Beda nadaljujeta: »Judovski voditelji so Jezusu predložili primer prešuštnice zato, da bi ga ujeli v zmoti, saj bi bilo odpuščanje v nasprotju s Postavo, kazen pa v nasprotju z usmiljenjem, ki ga je Jezus izpovedoval. Toda zemeljska neumnost ne more prevarati božanske modrosti«. Sv. Avguštin nadaljuje: »Jezusov odgovor je ohranil tako pravičnost, ne da bi pri tem zmanjšal njegove blagosti. Kristusov odziv ponuja različne simbolične razlage. S tem ko je Jezus odvrnil tožiteljev, jih je obsodil.«

Razlaga očetov Jezusovega pisanja po tleh

Sv. Hieronim meni, da so bili napisani grehi tožnikov. Sv. Avguštin pa pravi, da so bila v zemljo in ne v nebesih napisana imena tožnikov. Sv. Beda in sv. Avguštin pa pojasnjujeta, da »prst, ki je napisal postavo v kamen, sedaj piše v zemljo, ki bo obrodila sad«. Sv. Beda dodaja, da je potrebno ponižno spraševanje vesti, preden se izreče kakršnokoli sodbo. Sv. Avguštin pojasnjuje: »Odpuščeni so bili ženini grehi in potrjene so bile zapoved. Jezusov odgovor je glas pravice proti namišljenim varuhom Postave, ki pa so v resnici njeni kršilci. Ne razumejo namreč, da je Jezus zakonodajalec, svojo vest pa le poznajo in zato se odpovejo temu, da bi kamenjali ženo«. Sv. Gregor Veliki pravi, da je potrebno pred izrekom sodbe, presoditi sebe samega«.

Misli Benedikta XVI.

V evangeljskem odlomku 5. postne nedelje je dogodek o prešuštnici prestavljen z dvema močnima prizoroma: v prvem prisostvujemo debati med Jezusom ter pismouki in farizeji glede žene, ki je bila zasačena v očitnem prešuštvu in bi bila zato po predpisu, ki je v Tretji Mojzesovi knjigi (prim 20,20), obsojena na kamenjanje. Med drugim pa se odvije kratek in ganljiv prizor med Jezusom in grešnico. Ženini neusmiljeni tožniki, medtem ko so navedli Mojzesovo postavo, so izzvali Jezusa, ki ga poimenujejo 'učitelj' (Didáskale), tako, da so ga vprašali ali je prav, da jo kamenjajo. Zelo dobro poznajo njegovo usmiljenje in njegovo ljubezen do grešnikov, zato jih je zanimalo, kako se bo v tem primeru 'izvlekel ven', saj je primer po Mojzesovi postavi čisto jasen. Jezus se je takoj postavil na ženino stran. Najprej je začel po tleh pisati skrivnostne besede, ki jih evangelist ne razkrije ter nato izrekel stavek, ki je postal znamenit: »Kdor izmed vas je brez greha (Jezus uporablja tu izraz anamártetos, ki je Novi zavezi uporabljen samo tukaj), naj prvi vrže kamen vanjo« (Jn 8,7). Sv. Avguštin je zapisal, da je »Gospod s takšnim odgovorom, spoštoval postavo in se hkrati ni oddaljil od svoje blagosti«. Avguštin še dodaja, da je s temi besedami prisilil tožnike, da se zazrejo vase in se, ko gledajo vase, razkrijejo kot grešniki. Zato, »zadeti od teh besed, kot bi jih zadela tako velika puščica, kot je bruno, so drug za drugim odšli« (In Io. Ev. tract 33,5).

Drug za drugem so torej tožniki, ki so hoteli izzvati Jezusa, odšli »začenši od najstarejših dalje« (v. 9). Ko so vsi odšli, je božanski učitelj ostal sam z ženo. Sv. Avguštin to komentira z zgoščenimi in močnimi besedami: »relicti sunt duo: misera et misericordia, ostala sta samo dva, bednica in usmiljeni« (ibid.).

Dragi bratje in sestre, ustavimo se in zrimo ta prizor, v katerem se srečata drug nasproti drugemu človekova beda in božje usmiljenje; žena, obsojena velikega greha in On, ki si je, čeprav je bil brez greha, naložil grehe vsega sveta. On, ki je bil doslej sklonjen in je pisal v prah, dvignil pogled in se srečal z ženinim. Ni je vprašal za pojasnilo, ni zahteval opravičila, prav tako pa tudi ni bilo ironično njegovo vprašanje: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« (v. 10), ampak je presunil s svojo repliko: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (v. 11). Sveti Avguštin je v svojem komentarju dodal: »Gospod je obsodil greh, ne pa grešnika. Saj bi, če bi toleriral greh, dejal: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in živi, kakor hočeš... četudi bodo še tako veliki grehi, te bom jaz osvobodil vsake kazni in vsakega trpljenja. Toda ni rekel tako« (Io. Ev. tract. 33,6).

Dragi prijatelji, iz Božje besede, ki smo jo slišali, izhajajo konkretne smernice za naše življenje. Jezus se ni s svojimi sogovorniki spustil v teoretično razpravo, saj ni imel namena, da bi v razpravi o razlaganju Mojzesove postave zmagal. Njegov namen je namreč rešiti dušo ter razodeti, da samo v Božji ljubezni najdemo zveličanje. Za to je prišel na svet, za to bo umrl na križu in Oče ga bo obudil tretji dan. Jezus nam je prišel povedat, da nas vse želi v raju in da pekel, o katerem se dandanes tako malo govori, obstaja in je večen za tiste, ki zaprejo svoje srce njegovi ljubezni. Tudi iz tega dogodka lahko razumemo, da je naš pravi sovražnik vztrajanje v grehu, ki vodi v polom naše bivanje. Jezus je odslovil ženo tako, da ji je zapovedal: »Pojdi in odslej ne gréši več!«. Tukaj je zelo jasno pokazano, da samo božje odpuščanje in njegova ljubezen, sprejeti z odprtim in iskrenim srcem, dajeta moč upirati se zlu in ne 'grešiti več'.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, 13. marec 2016

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje pete postne nedelje je tako lep. Zelo mi je všeč brati in brati ga (prim. Jn 8,1-11). Predstavlja nam dogodek s prešuštnico in s tem izpostavi tematiko usmiljenja Boga, ki nikoli ne želi smrti grešnika temveč, da se spreobrne in živi. Prizor se odvije na tempeljski ploščadi. Jezus je poučeval množico, ko so prišli nekateri pismouki in farizeji, ki so pred Njega privlekli ženo, ki so jo zasačili v prešuštvovanju. Ta žena se je tako znašla med Jezusom in množico (prim. v. 3), med usmiljenjem Božjega Sina in nasiljem, jezo njenih tožiteljev. V resnici ti niso prišli do Učitelja, da bi ga prosili za mnenje, ljudje so to razumeli, temveč da bi ga ujeli v past. Dejansko, če bi Jezus sledil strogosti postave in odobraval kamenjanje žene, bi izgubil sloves, da je krotak in dober, zaradi česar ga je ljudstvo tako občudovalo. Če bi pa hotel biti usmiljen, bi pa moral iti proti postavi, o kateri je On sam rekel, da je ni prišel odpravit, temveč dopolnit. In Jezus je tam v sredi.

Hudoben namen (pismoukov in farizejev) se skriva v vprašanju, ki so ga postavili Jezusu: »Kaj pa ti praviš?« (v. 5). Jezus ni odgovoril, molčal je in naredil skrivnostno gesto: »Sklonil se je in s prstom pisal po tleh« (v. 7). Morda je risal, nekateri pravijo, da je pisal grehe farizejev, pisal je. S tem je namreč vse povabil, naj se umirijo, da se ne bodo odzivali pod vplivom impulzivnosti in poiščejo Božjo pravičnost. Ti hudobneži pa so vztrajali in od njega zahtevali odgovor. Zdi se, da so bili žejni krvi. Jezus je dvignil svoj pogled in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (v. 7). Ta odgovor je 'ukanil' tožnike, jih vse razorožil v pravem pomeni besede, saj so vsi 'odložili' orožje, torej kamne pripravljene, bodisi tiste vidne, ki bi jih vrgli proti ženi, bodisi tiste nevidne, ki bi jih vrgli proti Jezusu. In medtem, ko je Gospod nadaljeval s pisanjem, risanjem po tleh, so tožniki drug za drugim odšli s sklonjeno glavo, začenši pri najstarejših, ki so se najbolj zavedali, da niso brez greha. Dobro nam bo delo, da se zavedamo, da smo grešniki, dobro nam bo delo, da odvržemo kamne, ki jih hočemo vreči proti drugemu in začeli misliti na svoje grehe.

Tam sta ostala samo žena in Jezus: beda in usmiljenje, drug naproti drugemu. To se večkrat dogaja nam, ko smo v sramu pred spovednico. »Žena, kje so?« (v. 10), pravi Jezus. Zadostovala je ta njegova ugotovitev ter njegov pogled poln usmiljenja in ljubezni, da je ta oseba začutila, morda prvič, da ima svoje dostojanstvo ter da ona ni njen greh, da ima svoje dostojanstvo in da lahko spremeni svoje življenje, gre ven iz svoje sužnosti ter se napoti po novi poti.

Dragi bratje in sestre. Ta žena predstavlja vse nas, prešuštnike pred Bogom, izdajalce njegove zvestobe. In njena izkušnja predstavlja Božjo voljo za vsakega od nas, ki ne želi naše obsodbe, temveč po Jezusu naše zveličanje. On je milost, ki nas rešuje iz greha in smrti. On je zapisal v zemljo, v prah iz katerega je ustvarjeno vsako človeško bitje (prim. 1Mz 2,7), Božjo obsodbo: »Ne želim, da umreš, ampak da živiš.« Bog nas ne pribija na naš greh, nas ne poistoveti z zlom, ki smo ga napravili. Imamo ime in Bog ne poistoveti tega imena z grehom, ki smo ga storili. Želi nas osvoboditi, in hoče, da to želimo skupaj z njim. Želi, da se naša svoboda spreobrne od zla v dobro. To pa je možno, je možno z njegovo milostjo. Naj nam Devica Marija pomaga, da bomo popolnoma zaupali Božjemu usmiljenju in postali nove stvari.

Homilija papeža Frančiška med spokornim bogoslužjem v petek, 29. marca 2019

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje«

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje« (Govori o Jn 33,5). Tako sv. Avguštin umesti zaključek evangelija, ki smo ga ravnokar slišali. Odšli so tisti, ki so prišli, da bi kamnali ženo ali obtožili Jezusa glede Postave. Odšli so, nič drugega jih ni zanimalo. Jezus pa ostane. Ostane, ker je ostalo to, kar je dragoceno v njegovih očeh: tista žena, tista oseba. Zanj je pred grehom grešnik. Jaz, ti, vsak izmed nas, smo v Božjem srcu pred: pred napakami, pravili, sodbami ter pred svojimi padci. Prosimo za milost podobnega pogleda, kot ga ima Jezus, prosimo, da bi bilo naše življenje umeščeno v krščanski okvir, kjer pred grehom z ljubeznijo vidimo grešnika, pred napako tistega, ki jo je storil, osebo pred njeno zgodovino.

Jezus piše na človekovo srce

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Za Jezusa žena, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, ne predstavlja določenega člena Postave, ampak konkretno situacijo, v katero je potrebno vstopiti. Zato ostane tam z ženo, skoraj ves čas v tišini. In vendar dvakrat stori skrivnostno dejanje: s prstom piše po tleh (Jn 8,6.8). Ne vemo, kaj je napisal in morda to tudi ni najpomembneje: pozornost evangelija je usmerjena na dejstvo, da Gospod piše. Na misel pride prizor na Sinaju, ko je Bog napisal plošči Postave s svojim prstom (prim. 1Mz 31,18), prav kakor Jezus dela zdaj. Nato je Bog preko prerokov obljubil, da ne bo več pisal na kamnite plošče, ampak neposredno na srce (prim. Jer 31,33), na mesene plošče naših src (prim. 2Kor 3,3). Z Jezusom, učlovečenim Božjim usmiljenjem, je prišel trenutek, ko piše na človekovo srce, ko da gotovo upanje človeški bedi: ne da toliko zunanjih zakonov, ki nas pogosto oddaljijo od Boga in človeka, ampak zakon Duha, ki vstopa v srce in ga osvobaja. Tako se je zgodilo tisti ženi, ki sreča Jezusa in ponovno začne živeti. In gre, da ne bi več grešila (prim. Jn 8,11). Jezus je tisti, ki nas v moči Svetega Duha osvobaja zla, ki ga imamo v sebi, greha, ki ga je Postava mogla zavirati, ne pa odstraniti.

Spoved je pisanje Boga na srce

In vendar je zlo močno, ima zapeljivo moč: privlači, uroči. Da bi se oddaljili od njega ni dovolj naše prizadevanje, potrebna je večja ljubezen. Brez Boga se ne more premagati zla: le njegova ljubezen ponovno dvigne v notranjosti, le njegova nežnost, izlita v srce, osvobaja. Če želimo biti osvobojeni zla, je potrebno dati prostor Gospodu, ki odpušča in ozdravlja. In to stori predvsem preko zakramenta, ki ga bomo obhajali. Spoved je prehod od tega, da smo potrebni usmiljenja, k usmiljenju, je pisanje Boga na srce. Tam vsakič beremo, da smo dragoceni v očeh Boga, da je On Oče in nas ljubi bolj, kot mi ljubimo sami sebe.

Preko Božjega odpuščanja se v nas dogajajo nove stvari

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Samo onadva. Kolikokrat se čutimo sami in izgubimo nit življenja. Kolikokrat ne vemo več, kako ponovno začeti, ko smo obteženi zaradi naporov, da bi se sprejeli. Začeti moramo od začetka, vendar ne vemo, od kod. Kristjan se rodi z odpuščanjem, ki ga prejme pri krstu. In vedno znova se rodi od tam: iz presenetljivega odpuščanja Boga, iz njegovega usmiljenja, ki nas obnovi. Le tedaj, ko nam je odpuščeno, gremo lahko ponovno naprej opogumljeni; po tem, ko smo izkusili veselje, da nas Oče do konca ljubi. Le preko Božjega odpuščanja se v nas dogajajo resnično nove stvari.

Odpuščanje je vedno nova in originalna izkušnja

Ponovno prisluhnimo stavku, ki nam ga je Gospod danes rekel preko preroka Izaija: »Glejte, novo stvar storim« (Iz 43,19). Odpuščanje nam dá nov začetek, stori nas za novo stvaritev, omogoči nam, da se z roko dotaknemo novega življenja. Božje odpuščanje ni neka fotokopija, ki se identično razmnoži pri vsakem prehodu skozi spovednico. Prejeti odpuščanje grehov preko duhovnika je izkušnja, ki je vedno nova in originalna. Pomaga nam preiti od tega, da smo sami s svojo bedo in tožniki, kakor žena v evangeliju, do tega, da nas Gospod ponovno dvigne in spodbudi.

Bistvo spovedi: ne grehi, ampak Božja ljubezen, ki jo prejmemo

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Kaj storiti, da bi vzljubili usmiljenje, da bi premagali strah pred spovedjo? Sprejmimo ponovno Izaijevo povabilo: »Mar ne opazite?« (Iz 43,19) Opaziti Božje odpuščanje. To je pomembno. Bilo bi lepo, če bi ostali po spovedi, kakor tista žena, s pogledom, uprtim v Jezusa, ki nas je pravkar osvobodil: ne več v našo bedo, ampak v njegovo usmiljenje. Gledati na Križanega in reči z osuplostjo: »Poglej, tukaj so končali moji grehi. Ti si jih vzel nase. Name nisi pokazal s prstom, razpel si roke in mi ponovno odpustil.«

Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja

Pomembno se je spominjati Božjega odpuščanja, njegove nežnosti, ponovno okusiti mir in svobodo, ki smo ju doživeli. To je namreč srčika spovedi: ne grehi, ki jih povemo, ampak Božja ljubezen, ki jo prejmemo in ki jo vedno potrebujemo. Lahko nam pride še en dvom: »nima se smisla spovedovati, vedno delam iste grehe«. Vendar pa nas Gospod pozna, ve, da je notranji boj težaven, da smo šibki in nagnjeni k padcem, pogosto vedno znova delamo slabo. In predlaga nam, da bi začeli delati vedno znova dobro, da bi vedno znova prosili usmiljenja. On bo tisti, ki nas bo ponovno dvignil in iz nas naredil novo stvaritev. Začnimo torej ponovno pri spovedi, dajmo ponovno temu zakramentu mesto, ki mu gre v življenju in v pastorali!

Prosimo za milost, da bi ponovno odkrili srečanje rešitve

»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Tudi mi danes v spovedi doživljamo to srečanje rešitve: mi, s svojo bedo in svojim grehom; Gospod, ki nas pozna, ljubi in osvobaja zla. Vstopimo v to srečanje, prosimo za milost, da bi ga ponovno odkrili.

vir:https://www.vaticannews.va

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter