Exodus TV

Novice

12.11.2019

Novinarska konferenca ob predstavitvi knjige Topla babičina dlan

11.11.2019

Nadškof Cvikl daroval sveto mašo ob 730-letnici omembe župnije sv. Magdalene v Mariboru

11.11.2019

Predstavitev restavratorskega postopka in prizorov na freskah v Spodnji Slivnici

11.11.2019

Vatikanski tajnik za odnose z državami na obisku v Armeniji

7.11.2019

V soboto v Granadi beatifikacija Marie Emilie Riquelme y Zayas

Več novic

Papež med mašo v Bukarešti: Ne bojmo se biti prinašalci blagoslova

sdfgsgIz nove pravoslavne katedrale je papež Frančišek odšel v katoliško katedralo sv. Jožefa, kjer je maševal na praznik obiskanja Device Marije. Med homilijo je razmišljal o Mariji, ki »hodi,« »sreča« in »se veseli.« Zbrane je povabil, da se po njenem zgledu ne bi bali biti prinašalci blagoslova ter pobudniki kulture srečanja.

Marijina pesem upanja vami, naj se uglasimo nanjo
Evangelij, ki smo ga poslušali, nas popelje v sredino srečanja z dvema ženama, ki se objameta in vse napolnita s srečo in hvalo: otrok se razveseli in Elizabeta blagruje sestrično zaradi njene vere; Marija čudovita dela, ki jih je Gospod uresničil v svoji služabnici, opeva z veličastnim hvalospevom upanja za tiste, ki ne morejo več peti, ker so izgubili glas… Pesem upanja, ki želi prebuditi tudi nas in nas povabiti, naj se danes uglasimo nanjo preko treh dragocenih elementov, ki izhajajo iz zrenja prve učenke: Marija hodi, Marija sreča, Marija se veseli.

Marija hodi, njene poti niso bile lahke

Marija hodi … Iz Nazareta v hišo Zaharije in Elizabete: to je prva izmed Marijinih poti, o kateri pripoveduje Sveto pismo. Prva izmed mnogih. Šla bo iz Galileje v Betlehem, kjer se bo rodil Jezus; bežala bo v Egipt, da bi rešila Otroka pred Herodom; ponovno bo šla v Jeruzalem vsako leto za Veliko noč, vse do zadnje, v kateri bo sledila Sinu na Kalvarijo. Te poti imajo eno značilnost: nikoli niso bile lahke, zanje sta bila potrebna pogum in potrpežljivost. Povejo nam, da Marija pozna vzpone, pozna naše vzpone: nam je sestra na poti. Izkušena v naporu, ve, kako nas prijeti za roko v težavah, ko se znajdemo pred najbolj strmimi ovinki življenja. Kakor dobra mati, Marija ve, da si ljubezen utira pot preko majhnih vsakodnevnih stvari. Ljubezen in materinska sposobnost, ki more z nekaj ubogimi plenicami in goro nežnosti hlev spremeniti v Jezusov dom (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 286).

V vašem narodu živi in utripa močna zavest upanja
Zrenje Marije nam pomaga usmeriti pogled na mnoge žene, matere in babice teh dežel, ki z žrtvijo in skrivoma, z odpovedjo in prizadevanjem, oblikujejo sedanjost in tkejo sanje prihodnosti. Tiho, vztrajno in neopazno darovanje, ki se ne boji »zavihati rokavov« in vzeti na rame težav, da bi še naprej skrbele za življenje svojih otrok in celotne družine, z upanjem »proti upanju« (Rim 4,18). Živ spomin je dejstvo, da v vašem narodu živi in utripa močna zavest upanja, onkraj vseh okoliščin, ki bi ga mogle zatemniti ali bi ga želele ugasniti. S pogledom na Marijo in na mnoga materinska obličja, se občuti in goji prostor za upanje (prim. Dokument iz Aparecide, 536), ki ustvarja in odpira prihodnost. Odločno recimo: v naših ljudeh je prostor za upanje. Zato Marija hodi in nas vabi, da bi hodili skupaj.

Srečanje med mladimi in starimi prebudi najboljše v vseh
Marija sreča Elizabeto (prim. Lk 1,39-56), ki je že v letih. Vendar je ona, starostnica, tista, ki govori o prihodnosti, ki prerokuje: »napolnjena s Svetim Duhom« (v. 41), blagruje jo, ker »je verovala« (v. 45) in tako vnaprej izrazi zadnji blagor evangelijev: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,29). Mlado dekle gre naproti starostnici, išče korenine in starostnica se prerodi, prerokuje o mladenki ter ji podari prihodnost. Tako se mladi in stari srečajo, se objamejo in morejo drug v drugem ponovno prebuditi najboljše. To je čudež, ki ga spodbudi kultura srečanja, kjer nihče ni zavržen ali etiketiran, nasprotno, kjer so vsi zaželeni, ker so potrebni, da bi razodeli Gospodovo obličje. Ne bojijo se hoditi skupaj in ko se to zgodi, pride Bog in stori čudeže v svojem ljudstvu.

Blagoslavljati – govoriti blago (dobro) o drugih
Sveti Duh je namreč tisti, ki spodbuja, naj izstopamo iz samih sebe, iz svojih zaprtosti in pristranskosti, da bi nas naučil gledati onkraj zunanjosti ter nam podaril možnosti, da bi govorili blago (dobro) o drugih – da bi jih »blagoslavljali« – posebej mnoge naše brate, ki so izpostavljeni nadlogam; ki jim je morda odvzeta ne samo streha ali nekaj kruha, ampak prijateljstvo in toplina skupnosti, ki bi jih objela, varovala in sprejela. Kultura srečanja, ki nas kristjane spodbuja, da bi izkusili čudež materinstva Cerkve, ki išče, varuje in združuje svoje otroke. Ko se v Cerkvi srečajo različni obredi, ko niso najprej na vrsti naše lastne pripadnosti, skupine ali narodnosti, ampak Ljudstvo, ki zna skupaj hvaliti Boga, tedaj se zgodijo velike reči. Odločno recimo: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,19) in si upa ustvarjati srečanje in občestvo.

Marija spominja, da Bog živi in nas čaka sredi ljudstva
Marija, ki hodi in sreča Elizabeto, nas spominja, kje je Bog želel prebivati in živeti, katero je njegovo svetišče in na katerem kraju moremo prisluhniti njegovemu utripu: sredi njegovega Ljudstva. Tam prebiva, tam živi, tam nas čaka. Začutimo, da je prerokovo povabilo, naj se ne bojimo, naj ne dopustimo, da nam roke omahujejo, namenjeno nam. Gospod, naš Bog, je namreč v naši sredi, je močni rešitelj (prim. Sof 3,16-17). To je skrivnost kristjana: Bog je v naši sredi kot močni rešitelj. Ta gotovost nam, kakor je bilo za Marijo, omogoča, da pojemo in se veselimo. Marija se veseli, ker je prinašalka Emanuela, Boga z nami.

Problem vere je pomanjkanje veselja
»Biti kristjan je veselje v Svetem Duhu« (Veselite in radujte se, 122). Brez veselja ostanemo paralizirani, sužnji svojih žalosti. Pogosto problem vere ni toliko v pomanjkanju sredstev in struktur, v količini, niti v prisotnosti tistih, ki nas ne sprejemajo; problem vere je pomanjkanje veselja. Vera se zamaje, kadar se znajdemo sredi žalosti in obupa. Ko živimo v nezaupanju, zaprti sami vase, pridemo v protislovje z vero, saj namesto da bi se čutili otroci, za katere Bog dela velike reči (prim. v. 49), vse pomanjšamo po meri svojih problemov in pozabimo, da nismo sirote: v svoji sredi imamo Očeta, močnega zveličarja.

Marija začenja pri Božji veličini
Marija nam prihaja na pomoč, saj namesto, da bi pomanjšala, poveličuje, to je »poveča« Gospoda, hvali njegovo veličino. To je skrivnost veselja. Marija, skromna in ponižna, začenja pri Božji veličini, kljub svojim težavam – ki jih ni bilo malo – je vesela, saj v vsem zaupa v Gospoda. Spominja nas, da more Bog vedno za nas dopolnjevati čudovite stvari, če ostajamo odprti zanj in za brate.

Zgled pričevalcev, svetnikov sosednjih vrat, kaže pot

Pomislimo na velike pričevalce te zemlje: preproste osebe, ki so zaupale v Boga sredi preganjanj. Svojega upanja niso položili v svet, ampak v Gospoda, in tako so šli naprej. Želim se zahvaliti tem ponižnim zmagovalcem, tem svetnikom sosednjih vrat, ki nam kažejo pot. Njihove solze niso bile nerodovitne, bile so molitev, ki se je dvignila v nebo in je namakala upanje tega ljudstva.

Ne bojmo se biti prinašalci blagoslova
Dragi bratje in sestre, Marija hodi, sreča in se veseli, ker je prinesla nekaj večjega od sebe: bila je prinašalka blagoslova. Kakor ona se tudi mi ne bojmo biti prinašalci blagoslova, ki ga Romunija potrebuje. Bodite vi pobudniki kulture srečanja, ki bo na laž postavila ravnodušnost in razdeljenost ter tej zemlji omogočila, da bi na moč opevala Gospodove dobrote.

vir: https://katoliska-cerkev.si/

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter