Exodus TV

Novice

18.11.2019

Misijonska razstava v Novem mestu

18.11.2019

V tednu od 17. do 23. novembra 2019 bomo obhajali teden zaporov. Vsako leto se obhaja v okviru Katoliške Cerkve in tudi drugih krščanskih Cerkva ter

15.11.2019

V pripravi na apostolsko potovanje: Cerkev na Tajskem

15.11.2019

Znanstveni posvet ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom

14.11.2019

Ob obisku ad limina: Cerkev v ZDA

Več novic

Poslanica papeža Benedikta XVI. za 84. misijonsko nedeljo

sveti očeDragi bratje in sestre,

s praznovanjem misijonske nedelje nudi mesec oktober škofijskim in župnijskim skupnostim, ustanovam posvečenega življenja, cerkvenim gibanjem in vsemu božjemu ljudstvu priložnost, da obnovijo svoja prizadevanja za oznanjevanje evangelija in dajo pastoralnim dejavnostim širša misijonska obzorja.

Misijonska nedelja nas leto za letom vabi k poglobljenemu doživljanju bogoslužnih in katehetskih, karitativnih in kulturnih poti, po katerih nas Jezus Kristus vabi k mizi svoje besede in evharistije, da bi okušali dar njegove navzočnosti, se vzgajali v njegovi šoli in živeli vedno tesneje združeni z njim, svojim učiteljem in Gospodom. On sam nam pravi: »Kdor me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14, 21). Šele po srečanju z Božjo ljubeznijo, ki preoblikuje življenje, lahko živimo v občestvu z Bogom, pa tudi z ljudmi, ko pred sestrami in brati prepričljivo in utemeljeno pričujemo za upanje, ki je v nas (prim. 1 Pt 3, 15). Zrela vera, ki v polnosti po sinovsko zaupa v Boga in se krepi v molitvi ter v premišljevanju Božje besede in verskih resnic, je prvi pogoj za pospeševanje novega humanizma, utemeljenega na Jezusovem evangeliju.

Poleg tega se v oktobru - po poletnih počitnicah v številnih državah - znova pričnejo cerkvene dejavnosti. V tem času nas Cerkev še posebej vabi, naj se pri Mariji, ko molimo rožni venec, učimo premišljevati Očetov načrt ljubezni za človeštvo, da ga bomo ljubili tako, kakor on ljubi nas. Ali ni tudi to smisel misijonskega poslanstva?

Oče nas namreč kliče, naj postanemo sinovi in hčere, ljubljeni v njegovem preljubem Sinu, in naj imamo drug drugega za brata, sestro v Kristusu. Kajti Kristus se daruje za odrešenje človeštva, ki je razdeljeno zaradi sporov in greha, in razodeva resnično obličje Boga, ki je »svet tako vzljubil, da je dal svojega edinega Sina, da bi se nihče ne pogubil, ampak bi vsak imel večno življenje« (Jn 3, 16).

Pokažite nam Jezusa!

S prošnjo »Radi bi videli Jezusa« (Jn 12,21) se je nekaj Grkov obrnilo na apostola Filipa, ko so za veliko noč priromali v Jeruzalem. Ta prošnja odmeva v mesecu oktobru tudi v naših srcih. Po eni strani nas namreč opominja, da je zavzeto oznanjevanje evangelija naloga vse Cerkve, ki je »po svoji naravi misijonarska« (Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, 2). Po drugi strani pa nas vabi, naj postajamo prvovrstni ustvarjalci novega načina življenja, in sicer takšnega, ki nastaja v pristnih odnosih v skupnostih, utemeljenih na evangeliju. V narodnostno pisani človeški družbi, kjer je vedno več skrb zbujajočih vrst osamljenosti in brezbrižnosti, morajo kristjani storiti dvoje. Usposobiti se morajo predstavljati razloge za upanje in postajati bratje in sestre vsem, kar bodo storili s tem, da gojijo tiste visoke ideale, ki spreminjajo zgodovino. Morajo pa delati – in to brez lažnih utvar ali nekoristnih strahov - tudi na tem, da postane naš planet dom za vsa ljudstva.

Ljudje se danes tako kakor grški romarji pred dva tisoč leti obračajo na vernike, morda ne vedno zavestno, naj jim ne le »pripovedujejo« o Jezusu, marveč naj jim ga tudi »pokažejo«. Zato si naj verniki vztrajno prizadevajo, da bo Odrešenikovo obličje sijalo v zadnjem kotičku zemlje pred rodovi novega tisočletja, še zlasti pred mladimi vseh celin, h katerim je oznanjevanje evangelija najprej in v prvi vrsti namenjeno. Vsi morajo začutiti, da kristjani prinašajo Kristusovo besedo, ker je on resnica in so v njem našli smisel in resnico za svoje življenje.

Eno solidarno občestvo iz mnogih krajevnih Cerkva

Naše razmišljanje je utemeljeno v misijonski dolžnosti, ki je naložena vsem krščenim in vsej Cerkvi in je ni mogoče prepričljivo uresničevati brez globokega osebnega, občestvenega in pastoralnega spreobrnjenja. Zavest o poklicanosti k oznanjevanju evangelija ne spodbuja le slehernega vernika, marveč vse škofijske in župnijske skupnosti k celoviti prenovi in vse večji odprtosti za misijonsko sodelovanje med Cerkvami, k pospeševanju oznanjevanja evangelija v srcu slehernega človeka, ljudstva, kulture, rase in naroda po vsem svetu. To zavest utrjuje delo duhovnikov Fidei donum, posvečenih oseb, katehistov in laiških misijonarjev, ko nenehno neutrudno spodbujajo cerkveno občestvo tako, da je mogoče celo »medkulturnost« vključiti v model edinosti, v katerem je evangelij kvas svobode in napredka, vir bratskih in sestrskih odnosov, ponižnosti in miru (Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, 8). Cerkev je namreč »v Kristusu zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu« (Dogmatična konstitucija o Cerkvi, 1).

Cerkveno občestvo se poraja v srečanju z Božjim Sinom, Jezusom Kristusom, ki prihaja med ljudi po oznanjevanju Cerkve in ustvarja občestvo s seboj in potemtakem tudi z Očetom in Svetom Duhom (prim. 1 Jn 1,3). Kristus vzpostavlja nov odnos med človekom in Bogom. »Razodeva nam, da 'je Bog ljubezen' (1 Jn 4,8) in nas hkrati uči, da je temeljni zakon človeške popolnosti in zato tudi preobrazbe sveta nova zapoved ljubezni. Zato tistim, ki verujejo v Božjo ljubezen, Kristus prinaša gotovost, da je pot ljubezni odprta vsem ljudem, prizadevanja za uresničitev vesoljnega bratstva pa niso zaman« (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, 38).

Cerkev postaja »občestvo« z evharistijo. Kristus, ki je v njej navzoč v kruhu in vinu, gradi Cerkev s svojo daritvijo iz ljubezni in jo gradi kot svoje telo, nas pa združuje s troedinim Bogom in med seboj (prim. 1 Kor 10, 16 sl.). V apostolski spodbudi Zakrament ljubezni sem zapisal: »Ljubezni, ki jo obhajamo v zakramentu, ne moremo obdržati zase. Ljubezen po svoji naravi zahteva, da jo posredujemo drugim. To, kar svet potrebuje, je Božja ljubezen, srečanje s Kristusom in vera vanj« (št. 84). Zato je evharistija tako vir in vrhunec življenja Cerkve kot tudi njenega poslanstva: »Pristno evharistična Cerkev je misijonska Cerkev« (št. 84), sposobna voditi vse ljudi v občestvo z Bogom in prepričljivo oznanjati: »Kar smo videli in slišali, to oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami« (1 Jn 1,3).

Naj na to misijonsko nedeljo, dragi prijatelji, ko se pogled srca razširi na prostrana misijonska področja, vsi začutimo, da je sleherni od nas dejaven udeleženec, protagonist, pri delu Cerkve za oznanjevanje evangelija. Misijonski polet je bil za naše Cerkve vedno znamenje življenjske moči (Janez Pavel II., Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo, 2.). Ta se kaže v sodelovanju med Cerkvami in edinstvenem izkazovanju edinosti, bratstva/sestrstva in solidarnosti med njimi, kar vse dela glasnike ljubezni, ki rešuje, prepričljive!

Z dejanji ljubezni podpirati mlade Cerkve

Zato znova vabim slehernega, da bi z molitvijo in konkretno bratsko/sestrsko pomočjo, kljub gmotni stiski, podprl mlade Cerkve. S tem dejanjem ljubezni in darovanja boste podprli vzgojo duhovnikov, bogoslovcev in katehistov v najbolj odročnih misijonskih predelih in vlili poguma mladim cerkvenim občestvom. Za razdelitev finančnih sredstev bodo poskrbele Papeške misijonske družbe, ki se jim za njihovo dragoceno delo lepo zahvalim.

Na koncu te poslanice za misijonsko nedeljo bi rad s posebno naklonjenostjo izrazil svoje priznanje misijonarjem in misijonarkam, ki na najbolj oddaljenih in težavnih krajih pričujejo za prihod Božjega kraljestva, pogosto tudi za ceno lastnega življenja. Njim, ki so predhodnica evangeljskega oznanjevanja, naj gre prijateljstvo, bližina in podpora slehernega vernika. Naj jih Bog, ki »ljubi veselega darovalca« (2 Kor 9, 7), napolni z duhovnim žarom in globokim veseljem.

Enako kakor Marijin »da« bo tudi vsak velikodušen odgovor cerkvenega občestva na Božje povabilo, naj ljubimo svoje brate in sestre, vzbudil novo apostolsko in cerkveno materinstvo (prim. Gal 4, 4.19.26). Zaradi tega bomo strmeli nad skrivnostjo Božje ljubezni, ki »je ob polnosti časov poslala svojega Sina, rojenega od žene« (Gal 4, 4), da vlila vero in drznost novim apostolom. »Da« Bogu bo slehernega vernika usposobil za »veselje v upanju« (Rim 12, 12) pri uresničevanju Božjega načrta. Bog namreč želi, da bi »ves človeški rod postal Božje ljudstvo, da bi se združil v edinem Kristusovem telesu, da bi bilo vgrajeno v edini tempelj Svetega Duha« (Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, 7).


V Vatikanu, 6. februar 2010,

Papež Benedikt XVI.

VIR  TU SŠK

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter