Exodus TV

Novice

14.10.2019

Papežev poziv za iskreno, s poštenostjo in transparentno iskanje rešitev za Sirijo

14.10.2019

Na Ponikvi 16. romarski shod slovenskih kmetov. Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

9.10.2019

Slovenska karitas nadaljuje z zbiranjem sredstev in s pomočjo Slovencem v Venezueli

9.10.2019

Sinoda o Amazoniji: Tretja generalna kongregacija o človekovih pravicah in o formaciji za pastoralo

8.10.2019

Posebno zasedanje škofovske sinode o Pamamazoniji na temo Amazonija, nove poti za Cerkev in za celostno ekologijo

Več novic

Govor prof. dr. Janeza Juhanta ob 30-letnici Lipe sprave

jhjhPrvega novembra 1988 sta bili prvič molitev in sveta maša za žrtve vojne in revolucije, 11. maja 1989 pa je bila prav tako tukaj (na Žalah v Ljubljani) zasajena Lipa sprave.

Klepov zapis pravi: »Vzrasla je iz prsti, ki so jo prinesli iz zemlje grobišč Roga, Teharij, Podutika, v spomin na tisoče in tisoče ljudi, ki nimajo zaznamovanih grobov in jih je zmotna ideologija hotela izbrisati iz zgodovinskega spomina«, je zapisal pokojni Stanislav Klep. 27. junija 1989 je potekala prva žalna slovesnost ob Lipi sprave z udeležbo kakih 3000 ljudi. Nanjo sta v imenu skupine nekdanjih borcev NOV in kulturnih delavcev vabila Stanislav Klep, prvi predsednik društva in Viktor Blažič. Lipa sprave je bila isto leto jeseni uničena, a takoj spet zasajena. Kasneje je sicer še dvakrat utrpela poškodbo, a do danes raste. Spravno slovesnost ob Lipi je vseskozi spremljal častni vod Slovenske vojske in predstavnik Slovenske Policije.

Na prvi slovesnosti je bil poleg društva in svojcev žrtev dejaven tudi del borcev in kulturnikov različnih nazorov, čeprav je Zveza združenj borcev nasprotovala ciljem Društva, kot je žalosten ugotavljal Stanislav Klep. Združeni ob Lipi sprave se nismo zavzemali le za rehabilitacijo žrtev slovenskega holokavsta, pač pa za padle slovenske vojake v nemški in drugih vojskah kot za žrtve na partizanski strani, kot smo zapisali v Izjavi, skratka za vse žrtve vojne in revolucije. Že iz prve pobude za podpis Izjave o narodni spravi, prvič uradno prebrane 15. junija 1990 ob Lipi sprave, izhaja, da je namen društva uveljavljati spravo med narodom, ki ga je razdelila revolucija med in po drugi svetovni vojni. Leta 1997, v času predsednika Janeza Podobnika je Državni zbor edinkrat napovedal obravnavo Izjave, a je ni sprejel. Kasneje jo je Društvo še večkrat posredovalo pristojnim organom oblasti. Izjava in delovanje Društva ni dobilo podpore v politiki in drugih delih družbenega življenja, še posebej tistega dela politično-uradniške in civilne družbe, ki je vpet v izročila revolucije in ima za to prednosti v družbi. Pragmatičnost življenja žal narekuje tudi številnim javnim delavcem politično-taktično preračunljivost, ki ostaja pri kratkoročnih in pogosto tudi sebičnih ciljih, pisanih na kožo le določenim ljudem v družbi. Zato cilji društva, ki s spravo naslavljajo ureditev polpreteklosti ne pomenijo le preseganje preteklih delitev, pač pa uresničevanje tega, kar smo si zastavili s samostojno državo in demokratično ureditvijo: uveljavljanje demokratičnih procesov, pravne države in spoštovanje človekovega dostojanstva. To pa so temelji demokratične države samostojne Slovenije, zapisani v njeni Ustavi in drugih pravnih uredbah.

V tem smislu se Društvo vseskozi prizadeva za družbeno priznanje in podporo, da bi ta načela dosegla vsakega posameznika in družbo kot celoto. Posebej s tem zastopa, kot je zapisano v njenem statutu, žrtve bivšega režima, ki je delu naroda dostojanstvo in pravice sistematično kršil. Naša naloga je, da ne pristajamo na kratkoročno pragmatičnost, pač da smo sebi in celotni družbi prisebno in vztrajno ogledalo za uveljavitev dostojanstva vsakega človeka. Pravica do javne besede velja izkušnji resnice vsakega človeka, še posebej utišanih in zasutih. Tako širimo in poglabljamo demokratični prostor. A z žalostjo ugotavljamo, da nekateri pri nas tega še vedno niso pripravljeni sprejeti. Tako ne zagotavljajo pravice do groba vsem, čeprav so bili tudi po Vaši zaslugi, gospod predsednik, narejeni koraki za rehabilitacijo vsaj nekaterih žrtev in za njihov pokop. Zato so pred nami še pomembne naloge. Nesprejemljivo je, da teh pravic nimajo pobiti nepokopani Romi in da se še vedno ustvarjajo ovire, da žrtve ne dobijo državnopravnega zadoščenja oziroma rehabilitacije. To zadeva tudi oteževanje prekopa in pokopa in sicer kolikor je mogoče s sodobnimi sredstvi ugotoviti, posamičnih žrtev v njihove domače grobove, sicer pa vsaj v nacionalno obeležen skupni grob. Ostalemu demokratičnemu svetu bomo le tako, podobno kot so v Srebrenici ali drugod, dokazali svojo demokratično privrženost ter spoštovanje zapostavljenega in odrinjenega človeka. Moč demokracije ni v prikimavanju močnim, ki si sami lahko jemljejo pravico, kot je vedel že Platon, pač pa v zavzemanju za omogočanje do besede in veljave odrinjenim in prizadetim. Društvo tako ob podpori demokratično osveščenih in zavzetih državljanov ostaja glas zasutih ust in upanje, da naša demokracija vendarle zmore korake za polno uresničevanje dostojanstva vsakega človeka in uveljavljanje človekovih pravic za vse ljudi. V tem duhu se vsem sodelavcem in prijateljem društva, Vam spoštovani gospod predsednik Borut Pahor ter vsem ostalim, ki nas pri tem podpirate ob 30. letnici delovanja Društva, iskreno zahvaljujem.

Prof. dr. Janez Juhant

vir: https://katoliska-cerkev.si

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter