Exodus TV

Novice

28.3.2020

Slovenski redovniki in redovnice v izrednem času so na razpolago po telefonu za pastoralni pogovor

28.3.2020

Kako prejemamo duhovno obhajilo

27.3.2020

Anja Kastelic: Pismo Bratstvu Veselje evangelija ob epidemiji COVID-19

27.3.2020

Duhovne spodbude katoliškim vernikom v času koronavirusa

26.3.2020

Papež Frančišek bo v petek, 27. marca, ob 18. uri podelil evharistični blagoslov Urbi et Orbi s popolnim odpustkom - Prenos na Exodus TV

Več novic

Pripoved Toneta Planinška: Sprejel sem Božjo ljubezen

Svetovni kongres Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Celju.Za letošnji 28. svetovni dan bolnikov je prostovoljni sodelavec slovenske redakcije Radia Vatikan g. Jože Potrpin za Radio Vatikan in za Vatikan News pripravil pripoved o g. Tonetu Planinšku z naslovom: Sprejel sem Božjo ljubezen.

Jože Potrpin – Ljubljana

Za naslov poslanice ob letošnjem 28. svetovnem dnevu bolnikov na praznik lurške Matere Božje, 11. februarja, je papež Frančišek izbral Jezusove besede: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Besede, ki odražajo »solidarnost Sina človekovega z vsemi, ki so ranjeni in obteženi«. On vse vabi, »da vstopijo v njegovo življenje in so deležni njegove nežnosti« ter postanejo »počitek in tolažba« tudi za druge. Kraj, kjer se bolniki lahko odpočijejo, pa je Cerkev, ki želi vedno bolj postajati 'gostišče' usmiljenega Samarijana, ki je Kristus«. V »naši zgodbi« se predstavi invalid Tone Planinšek, ki je doživel Božjo bližino in »zdravje«, in to tudi deli z drugimi.

Gospod Tone, kako bi se predstavili?
Pomenljivo je Tonetovo sporočilo ob dnevu bolnikov: Trpljenje je lahko blagoslov ali prekletstvo. Odvisno, kako ga sprejemamo. V preizkušnjah, ki spremljajo vsako človeško življenje, trpljenje pripomore k duhovni rasti in ga duhovno bogati. Lahko pa je nadloga, če mislimo, da je le božja kazen. Trpljenje je Božji dar, pa se ga tako bojimo sprejeti. Morda zato, ker ima tako neprecenljivo ceno, ki jo premalo poznamo. Bog želi, da vsi pridemo v nebeško kraljestvo. Pomembno je, da poznamo pot. Jezus je ta pot. Marija pa nam je v pomoč, da hodimo za Njim in ne zgrešimo. V Lurdu si je izbrala preprosto, ubožno in vedno bolehno pastirico Bernardko. Tudi potem je ta veliko trpela zaradi zasliševanj in poniževanja. Jezus je uboge razglasil za dediče nebeškega kraljestva.

Ali je zdrav duh res lahko samo v zdravem telesu?
Rodil sem se zdrav deček, prvi izmed sedmih otrok v kmečki družini. Slabo leto sem bil star, ko so opazili, da se mi je začela kriviti hrbtenica – posledica rahitisa. Tako sem bil do osnovne šole po bolnicah. Osnovno šolo sem obiskoval v domačem kraju, poklicno pa v zavodu za usposabljanje invalidne mladine, kjer sem se izučil za krojača. Po učni dobi sem hotel delati. S težavami sem dobil zaposlitev v tovarni usnja. V začetku so bile težave zaradi moje višine, 130 cm. Kasneje sem stoje delal za specialnimi stroji in različnimi orodji. Postal sem celo inovator leta.  Po dvajsetih letih dela so me bolezenske težave prisilile v predčasno upokojitev. Po upokojitvi nisem miroval. Postal sem aktiven v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov, padel sem v novinarske vode, dolga leta sem bil član ŽPS in večkrat tudi birmanski animator.

Od kod vam vztrajnost, pogum?
Z vero, ki sem jo dobil doma, tisto tradicionalno, se je vse začelo. Potem je rastla z mano, saj sem kaj duhovnega prebral. Hodil sem tudi na mladinski verouk. Kaj vera pomeni, sem se soočil v učni dobi, ko sem bil v zavodu. Zaradi knjige, poslane po pošti iz založbe Družine (bil sem žreban v nekem sodelovanju), bi me skoraj izključili iz šole. K maši nismo smeli, le kdaj na skrivaj. V tistem času bi lahko vero malo odrinil, pa sem se jo še bolj oklenil. Kmalu sem se tudi začel spraševati, zakaj trpljenje? Zakaj ljudje trpijo? S premišljevanjem in branjem duhovne vsebine, sem prišel do spoznanja, da je to pač moje poslanstvo. Tudi Jezus je trpel. S trpljenjem je odrešil svet. Zato sklepam, da je trpljenje najvišja oblika ljubezni, sicer bi Bog izbral drug način. Zdaj, ko so se invalidnosti pridružile še bolečine in različne težave, jih večkrat darujem Jezusu za določen namen. »Trpljenje nas že samo po sebi poriva v nebesa. Vendar ne bo šlo brez našega sodelovanja«, mi je že pred davnimi leti napisal nek duhovnik, ki je sam veliko trpel. Skratka, sprejel sem Božjo ljubezen v svoje srce. Včasih mi kdo reče, da sem sonce, sonček ali le žarek.

Kako pomagati bolniku ali invalidu?

Napake »zdravih« so, da preveč radi delajo namesto invalida ali bolnika tisto, kar zna sam in mora storiti sam. Začne pa se že doma v družini. V naši družini nisem nikoli slišal: »Saj ti ne moreš. Tebi ni treba. Bomo namesto tebe.« Smo pa si otroci med seboj pomagali. Vsak je dolžan narediti tisto, kar zmore, za več pa prositi pomoči. Invalid ni torej manj zmožna ali oseba s posebnimi potrebami, meni se zdi najboljši naziv zanj; človek s posebnim poslanstvom. Mislim na poslanstvo od Boga, ki ga ima vsak človek. Invalidnost je lahko privilegij, če ga sprejmemo kot Božji dar, ki nam pomaga, da se odločimo za pot svetosti. Da, za marsikoga je invalid sonček, če ni obremenjen s svojo invalidnostjo, ampak je le človek s svojimi sposobnostmi. To so sončki, veliko jih poznam.

Kako ste našli svoje posebno poslanstvo?
Včasih je potrebna le spodbuda, da človek zmore. Invalidi in bolni nismo le prejemniki pomoči in sočutja, ampak to lahko tudi dajemo. Biti koristen sočloveku, v tem je moja sreča.

To se je v mojem primeru zgodilo že leta 1975 na srečanju bolnikov in invalidov v narodnem Marijinem svetišču na Brezjah, ko sem prišel v stik s Krščanskim bratstvom bolnikov in invalidov, in v njem našel svojo pot. Istočasno sem spoznal z revijo Prijatelj. Sodeloval sem na številnih srečanjih, romanjih, duhovnih vajah, molitvenih vikendih, počitnicah, silvestrovanjih, obiskih. Nekajkrat sem sprejel celo organizacijo razstav naših ročnih del, ki so jih spremljali še koncerti in pogovori na določeno temo z različnimi gosti. Večkrat sem bil kot predstavnik Slovenije tudi na evropskih in mednarodnih kongresih Bratstva. Ali sem pričeval v župnijah pri maši in v raznih skupinah, kot so oratorij, skavti … Leta 2009 so me izvolili za voditelja Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov v Sloveniji, kar sem še vedno.

Odkrili ste svoj velik talent …
Pomembno je odkriti in negovati talente, ki jih imamo kljub prikrajšanosti ali še v večji meri. Fotografiranje je moje največje veselje še iz osnovne šole. To veselje sem združil s koristnim in tako sem najraje fotografiral življenje v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov, kar sem objavljal v Prijatelju, Družini, nekaj v Ognjišču, pa še v kakšnem drugem mediju.

Dve čudoviti in povedni fotografiji sem naredil, ko je upokojeni nadškof Alojzij Šuštar ostal sam v prezbiteriju na invalidskem vozičku. Ostali fotografi so ob koncu svečanosti leteli za politiki. Bil sem tudi uradni fotograf Prijatelja ob obeh obiskih papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Zdaj mi je zaradi bolezni že pretežka fotografska oprema, zato me na večjih dogodkih ni več.

Hodite vedno naprej …

Jezus je to pred dva tisoč leti dejal hromemu, te besede pa tudi danes še kako veljajo za invalide. Večkrat sem ponavljal, da morajo dobre stvari, ki jih počnemo invalidi, priti tudi v medije, ne da nas predstavljajo samo kot uboge revčke. Popisovati sem začel različne dogodke, še posebno tiste, kjer smo bili navzoči (tudi) invalidi in bolniki. Tako sem ne nazadnje prišel še na Radio Ognjišče, kjer oddajo z naslovom Vstani in hodi pripravljam že petindvajseto leto, leto manj kot je star sam radio. Tu imam gotovo za eno večjo župnijo poslušalcev.

Koga vse nagovarjate v vaši oddaji?

V oddaji nagovarjam tiste, kamor tudi sam spadam. Kdo lahko torej bolje pomaga takšnemu, kot eden izmed njih, ki se lahko poistoveti z njim, ki ima že podobne izkušnje, ker govori iz svojega življenja.

Te oddaje delam s srcem, ne z znanjem, iz sebe. Oddaja nima namena tolažiti, ampak poskuša z vsebino predvsem opogumljati in vzpodbujati bolnike in invalide, vse trpeče, naj pogled usmerjajo v prihodnost in se vprašajo, čemu lahko bolezen ali invalidnost služi. Rad povem tudi kakšne svoje invalidske dogodivščine, ki so nekatere prav zabavne. Oddaja je preprosta. Neka poslušalka je izrekla oceno, da »poboža dušo«. Druga je ob zadnjem božičnem voščilu zapisala tudi tole: »Vaši prispevki v oddaji Vstani in hodi dajejo vsem, zlasti bolnim in trpečim notranjega miru in upanja za prihodnji dan. Z oddajo Vstani in hodi prižigate lučke vsem tistim, ki jih potrebujejo. Ta oddaja je nekaj zelo posebnega, zato naj vam Bog podeli nove darove.«

Bolni in invalid torej naj ne bosta predmet pomoči, ampak predvsem dejaven subjekt, nosilec romanja v veri in upanju, priča čudežev ljubezni in velikonočnega veselja.

vir: https://www.vaticannews.va

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter