Exodus TV

Novice

25.5.2020

Laudato si’ – okrožnica, ki po pandemiji usmerja pogled v prihodnost

25.5.2020

Poslanica papeža Frančiška za 54. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja 2020

25.5.2020

Pridiga škofa Petra Štumpfa na Brezjah ob prazniku Marije Pomočnice kristjanov

21.5.2020

Teden Laudato si': Intervju s škofom Di Donno in duhovnikom Pinom Demasijem

17.5.2020

Obletnica obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji

Več novic

Velika sobota 2020

kjggVelika sobota je dan celodnevnega češčenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Blagoslov velikonočnih jedil ima posebno simboliko.

Velikonočno praznovanje se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši bo duhovnik prebral več svetopisemskih besedil, ki predstavljajo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij.

Navodila slovenskih škofov za velikonočne praznike 2020 v času epidemije COVID-19 (velika sobota)

Blagoslov in delitev ognja letos odpadeta.
Škofje določajo, da je zaradi epidemije veljaven blagoslov jedil po televiziji oz. radiu.
Verniki naj pripravijo velikonočna jedila in se udeležijo televizijskega prenosa blagoslova velikonočnih jedil iz mariborske stolnice, ki bo na TV SLO 1 predvidoma ob 15.00 in na TV SLO 2 ob 17.30.
Verniki lahko doma sami spoštljivo blagoslovijo jedila.
Župnik vernike seznani, da bo ob 20.00 obhajal velikonočno vigilijo, in jih povabi, naj se mu v duhu pridružijo. Verniki so povabljeni, da spremljajo obred po medijih s prižganimi svečami v svojih domovih.
Vstajenjske procesije letos odpadejo.
Verniki so vabljeni k ogledu velikonočne poslanice slovenskih škofov, ki bo na TV SLO 1 na veliko soboto zvečer (poslanico bo predstavil škof msgr. dr. Jurij Bizjak).

Blagoslov velikonočnih jedil

1. Znamenje križa
2. Desetka rožnega venca
3. Božja beseda


Berilo iz pete Mojzesove knjige (Mz 8, 2-3).
Mojzes je govoril izvoljenemu ljudstvu: Spominjaj se vsega pota, po katerem te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preskusil, da bi spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš spolnjeval njegove zapovedi ali ne. Poniževal te je in te stradal, potem pa hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha; kajti človek živi od vsega, kar nastaja po Gospodovih ustih.

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,47-51).
Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vasi očetje so v puščavi jedli mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega je, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.

4. Blagoslovna molitev velikonočnih jedil (po možnosti z blagoslovljeno vodo)
Molimo. Bog, naš Oče, od tebe so vse dobrine, od tebe je vse, kar smo in kar imamo. Blagoslovi te jedi in nas nauči, da bomo v tvojih darovih gledali tvojo neskončno ljubezen. Vsi, ki jih bomo uživali, naj se veselimo telesnega in dušnega zdravja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Ogenj
Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.

V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.

Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).

Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta.

Voda
Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.

V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico.[9] Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.

Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.

Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v kropilnik z blagoslovljeno vodo ter se z njo pokrižajo.

Vodo uporabljamo tudi pri maši. Po tem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.

vir: https://katoliska-cerkev.si

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter