Exodus TV

Novice

6.7.2020

Vatikan. Poročilo AIF: konkretni rezultati mednarodnega sodelovanja

5.7.2020

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 14. nedeljo med letom

4.7.2020

Msgr. Paglia. Pandemija: zaušnica, a tudi priložnost za premislek

4.7.2020

Pokop po vojni pomorjenih žrtev

4.7.2020

Pozitivno mnenje NIJZ in prijava na upravno enoto za župnijska slavja

Več novic

Drugi vatikanski koncil: seme, ki še naprej raste

 8. decembra letos bo minilo 55 let od zaključka drugega vatikanskega koncila. V pripravi na to obletnico predstavljamo prvi del prispevka Sergia Centofantija, novinarja Vatican News, z naslovom »Drugi vatikanski koncil: seme, ki še naprej raste.« Po njegovih besedah je majhno seme postalo drevo, ki še naprej daje sadove po delovanju Svetega Duha.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Resnični razvoj nauka je zvestoba v novosti

Benedikt XVI. je koncil poimenoval z močnimi besedami »nove binkošti«. Bil je neposredna priča koncila, na katerem je sodeloval kot uradni izvedenec. Med srečanjem z rimskimi duhovniki 14. februarja 2013 je dejal: »Upali smo, da se bo vse prenovilo. Upali smo, da bodo resnično prišle nove binkošti, nova doba v Cerkvi … čutilo se je, da Cerkev ni napredovala, da se je krčila, da se je zdela bolj resničnost preteklosti in ne prinašalka prihodnosti. In v tistem trenutku smo upali, da se bo ta odnos prenovil, spremenil; da bo Cerkev ponovno postala moč prihodnosti in sedanjosti.« Med sredino splošno avdienco 10. oktobra 2012 pa je navedel besede Janeza Pavla II., ki je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja koncil opredelil kot »veliko milost, s katero je Bog obdaril Cerkev v 20. stoletju« (št. 57). Ob tem je Benedikt XVI. dodal, da je bil »resnično gibalo« koncila Sveti Duh. Šlo je torej za nove binkošti – vendar ne z namenom, da bi nastala nova Cerkev, ampak da bi se v Cerkvi začela »nova doba«.

Zvestoba je v gibanju
Koncil je med drugim bolj očitno pokazal, da se pristen razvoj nauka, ki se prenaša iz roda v rod, uresničuje v ljudstvu, ki hodi združeno in ga vodi Sveti Duh. To je bil središčni poudarek zelo znanega govora Benedikta XVI. rimski kuriji 22. decembra 2005. Tedaj je spregovoril o dveh vrstah hermenevtike: o hermenevtiki diskontinuitete in preloma ter hermenevtiki reforme in prenove v kontinuiteti. »Prava hermenevtika« je po njegovem mnenju tista, ki vidi Cerkev kot »subjekt, ki raste v času in se razvija, kljub temu pa ostaja vedno isti, edini subjekt Božjega ljudstva na poti.«
Benedikt govori o »sintezi zvestobe in dinamike«. Zvestoba je v gibanju, ni stagnacija, je pot, ki gre v isti smeri, je seme, ki se razvija in postane drevo, ki vedno bolj širi svoje veje, cveti in obrodi sad: kakor živa rastlina, po eni strani raste, po drugi ima korenine, ki jih ni mogoče odrezati.

Kontinuiteta in diskontinuiteta v zgodovini Cerkve
Centofanti se v nadaljevanju svojega razmišljanja vpraša, kako je mogoče opravičiti prenovo v kontinuiteti v primeru nekaterih velikih sprememb, ki so se zgodile v zgodovini Cerkve. Pri tem navede primer, ko je Peter krstil prve pogane, nad katere je prišel Sveti Duh, in dejal: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično dela.« (Apd 10,34-35) Obrezanci so ga grajali, vendar pa so po tem, ko jim je Peter razložil, kaj se je zgodilo, vsi slavili Boga z besedami: »Torej je Bog tudi poganom podelil spreobrnjenje, ki vodi v življenje!« (Apd 11,18) Sveti Duh je tisti, ki kaže, kaj je potrebno storiti in spodbuja, da bi šli naprej. V 2000 letih je bilo v Cerkvi veliko sprememb: nauk o zveličanju nekrščenih, uporaba nasilja v imenu resnice, vprašanje žensk in laikov v Cerkvi, odnos med vero in znanostjo, razlaga Svetega pisma, odnos do nekatoličanov, judov in pripadnikov drugih verstev, verska svoboda ter ločitev med civilno in versko oblastjo so le nekatere izmed tovrstnih tematik. Tega se je zavedal tudi papež Benedikt XVI., ki je v govoru rimski kuriji dejal, da se je glede nekaterih tematik »pokazala določena diskontinuiteta«. Eden izmed primerov je svoboda do opravljanja bogoslužja za nekatoličane v katoliški državi – le-to sprva ni bilo dovoljeno, kasneje pa je postalo mogoče.

Pohujšanje Cerkve, ki se uči
Benedikt XVI. je uporabil pomenljive besede: »Morali smo se naučiti razumevati bolj konkretno kot v preteklosti,« »potreben je bil obširnejši premislek,« »potrebno se je bilo naučiti prepoznati«. Kakor Peter, ki mora po binkoštih še razumeti nove stvari, še vedno se mora naučiti, še vedno mora reči: »Zdaj v resnici razumem, da …« Resnice nimamo v žepu, resnice ne »posedujemo« kot neke stvari, ampak pripadamo Resnici: in krščanska Resnica ni neka ideja, ampak je živi Bog, ki nam govori še naprej. Benedikt XVI. je prav tako poudaril: »Drugi vatikanski koncil je z izjavo o verski svobodi prepoznal in sprejel za svojega temeljni princip sodobne države; znova je opozoril na najglobljo dediščino Cerkve. Le-ta je tako v polnem soglasju z Jezusovim naukom (prim. Mt 22,21), kot tudi s Cerkvijo mučencev, z mučenci vseh časov. … Drugi vatikanski koncil je ponovno pregledal ali tudi popravil nekatere odločitve iz preteklosti, vendar pa je v tej navidezni diskontinuiteti ohranil in poglobil svojo notranjo naravo in svojo resnično identiteto. Cerkev je, tako pred kot po koncilu, ista Cerkev; ena, sveta, katoliška in apostolska, na poti skozi čase.«

Duhovna kontinuiteta
Na ta način bolje vidimo, da pri kontinuiteti ne gre zgolj za logično, razumsko ali zgodovinsko razsežnost, ampak je bistveno več: gre za duhovno kontinuiteto, v kateri samo in edino Božje ljudstvo hodi združeno, v poslušnosti Svetemu Duhu. Hermenevtiko preloma udejanjajo tisti, ki se na tej poti ločijo od skupnosti, prekinejo enost – bodisi zato, ker se ustavijo bodisi zato, ker gredo preveč naprej. Benedikt govori o dveh skrajnostih: o tistih, ki gojijo »hrepenenja po starih časih« ter o tistih, »ki prehitevajo« (maša, 11. oktober 2012). Ne poslušajo več Svetega Duha, ki terja dinamično zvestobo, ampak sledijo svojim idejam, se oprijemajo le starega ali samo novega in ne znajo več povezati skupaj starega in novega, kakor to dela učenec nebeškega kraljestva.

vir: https://katoliska-cerkev.si/

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter