Exodus TV

Novice

21.10.2019

Sinoda o Amazoniji: predstavljena poročila dela po jezikovnih skupinah

21.10.2019

Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla pri sveti maši na 7. slovensko-hrvaškem srečanju v Krašiću

18.10.2019

Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za praznik sv. Luka, evangelista

18.10.2019

Sinoda. Gualberti Calandrina: Potrebna je bolj skupnostna in evangeljska Cerkev

18.10.2019

18. oktober - Evropski dan boja proti trgovini z ljudmi

Več novic

Zidajmo hišo na skali ( Mt 7,24–27)

stolnica sv. Janeza Krstnika MariborMARIBOR, 06. marca 2011 - V polni stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika je danes potekala slovesnost ob spremembi na sedežu mariborske nadškofije in metropolije. Potem, ko je papež Benedikt XVI. 3. februarja 2011 sprejel ponujeni odstop, je dosedanji nadškof metropolit msgr. dr. Franc Kramberger po 30 letih vodstva mariborske nadškofije to odgovorno službo predal svojemu nasledniku, dosedanjemu nadškofu koadjutorju msgr. dr. Marjanu Turnšku

Bogoslužje je vodil ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Anton Stres, somaševala sta nadškof Kramberger in nadškof Turnšek. Na slovesnosti so sodelovali vsi slovenski škofje in škofje oz. zastopniki sosednjih škofij: Graški škof msgr. Egon Kapellari, zastopnik Celovškega škofa Aloisa Schwarza msgr. Mihael Krištov in Varaždinski škof Josip Mrzljak, ki je zastopal tudi zagrebškega nadškofa kardinala Bozanića. Prisoten je bil stiški opat p. Janez Novak, številni višji redovni predstojniki, evangeličanski škof mag. Geza Erniša in mariborski paroh Savo Kosojević, nekateri predstavniki javnega življenja in člani reda Equestris vini Europae iz Eisenstadta, Celovca in Slovenije ter številni duhovniki, erdovniki, redovnice, sorodniki obeh nadškofov in verniki iz cele nadškofije in metropolije.

Po uvodnem pozdravu navzočih je dosedanji nadškof meropolit msgr. dr. Franc Kramberger izrekel naslednje besede zahvale :  ogled video posnetka

upokojeni nadškof dr.Franc Kramberger»Svetopisemski pisatelj je zapisal: »Rodovi prihajajo in odhajajo, on, Bog, pa ostane zvest za vse čase« (Ps. 99). Te besede veljajo za zgodovino vsega človeštva in vsakega naroda, veljajo pa tudi za vesoljno in krajevno cerkev ali škofijo. Voditelji prihajajo in odhajajo, a Cerkev naj bo vesoljna ali krajevna, ostane, ker je grajena na skali in njen vogelni kamen je Kristus. Danes se to uresničuje tudi za našo mariborsko nadškofijo. Po 30 letih predajam službo apostolskega nasledstva ali škofovskega poslanstva po Božji volji izbranemu nasledniku.

Ob tem zgodovinskem mejniku želim izreči najprej zahvalo: najprej Bogu, ki po svoji previdnosti vodi zgodovino vesoljne Cerkve in vseh krajevnih Cerkva, tudi naše mariborske. Naj je njena več kot 780-letna zgodovina še takšna ali drugačna, je zaznamovana z Božjim pečatom. Je zgodovina božje previdnosti. Zahvalo želim izreči Božjemu služabniku in kmalu razglašenemu blaženemu papežu Janezu Pavlu II., ki mi je pred 30 leti kot 6. naslednika bl. škofa Antona Martina Slomška zaupal vodstvo te krajevne Cerkve, - in tudi sedanjemu sv. očetu Benediktu XVI., ki je pred 5 leti (7. aprila 2006) mariborsko škofijo povzdignil v nadškofijo in ustanovil novo metropolijo, temu je sledilo imenovanje prvega mariborskega nadškofa in metropolita.

Zahvalim se vsakokratnemu pomožnemu škofu, pozneje obema nadškofoma pomočnikoma, vsem ožjim sodelavcem, celotnemu zboru duhovnikov ali prezbiteriju naše nadškofije in metropolije za sodelovanje pri uresničevanju velikih in zgodovinsko pomembnih dejanj in dogodkov. Namenoma jih danes ne bom našteval, saj so nam znani in so bili v zadnjem času večkrat omenjeni, in saj niso delo samo škofa ali nadškofa, marveč so delo vseh nas, ob Božji pomoči.

Posebno dolžnost pa čutim, da se zahvalim vsem redovnikom in redovnicam, ki s karizmami svojih ustanoviteljev duhovno, versko in moralno bogatijo našo nadškofijo in z evangeljskimi sveti na poseben način pričujejo za vrednote, katere živimo in jih uresničujemo v svojem osebnem in občestvenem življenju.

Iskreno in globoko se želim zahvaliti vsemu Božjemu ljudstvu naše krajevne Cerkve, to je vam, bratje in sestre, vam, dragi verniki, tukaj v naši stolnici in po vsej naši nadškofiji in metropoliji. Vi ste glavnina škofije, še več: vi ste škofija, živa škofija. Vsem in vsakemu posebej bi rad podal desnico zahvale in izrekel besedo priznanja, preden vas predam novemu nadpastirju, svojemu dragemu nasledniku, msgr. Marjanu Turnšku.

Njemu pa kot 7. nasledniku bl. škofa A. M. Slomška želim obilo Božjega blagoslova, Božje modrosti, ki je potrebna vsakemu škofu, da pravočasno spozna znamenja časa, jih presodi in nanje s svojimi odločitvami odgovori. Tako bo škofija podobna tisti »hiši«, ki jo je preudaren mož pozidal na skalo, da je vzdržala vse viharje, nalive in vetrove, ker je imela trdne temelje. O tem bomo slišali danes v evangeliju (prim. Mt 7,24-27).

Danes pa je tudi priložnost, ki je ne smem zamuditi, da namreč prav vse, posebej še sobrate duhovnike prosim za odpuščanje, če sem katerega žalil, prizadel ali morda z besedo, nepremišljenim dejanjem in ravnanjem celo pohujšal. Danes ponavljam pred vami in z vami besede kesanja »da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil«. Vse to mi danes veleva, da prosim usmiljenega Boga in vas sobrate duhovnike in vernike za odpuščanje.

Te svoje misli pa želim skleniti z besedami svojega vzornika bl. škofa Antona Martina Slomška, ki je ob koncu svojega poslanstva kot kaplan v Novi Cerkvi in pozneje kot župnik in dekan v Vuzenici vernikom, in še pozneje kot škof svojim duhovnikom, dejal: Mene pozabite, nauka, ki sem vam ga oznanjal, pa ne pozabite!

Po tem daljšem uvodu v današnje slavje vas, bratje in sestre, povabim, da se s kesanjem in priznanjem svojih slabosti pripravimo na dostojno obhajanje svetih skrivnosti!

 

Homilijo je po branju Evangelija izrekel ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres, predsednik Slovenske škofovske konference  video posnetek

nadškof dr.Anton StresSpoštovani sobratje škofje in duhovniki, spoštovani visoki gostje, drage redovnice in redovniki, drage sestre in dragi bratje! Jezusova zelo zgovorna evangeljska prispodoba, ki smo ji prisluhnili o dveh hišah (prim. Mt 7,24–27), zgrajenih na zelo različnih temeljih, nas vedno znova spodbuja k premisleku in odgovornosti. Prispodoba hiše ali zgradbe je prispodoba najrazličnejših gradenj našega življenja. Že samo naše osebno življenje je gradnja, saj to življenje oblikujemo od mladosti do zadnjega dne. Take zgradbe so tudi naše družine, ter naše različne skupnosti v družbi in Cerkvi. Takšna zgradba je navsezadnje Cerkev sama, kajti podoba skale iz današnjega evangelija nas spominja na tisto skalo, ki nosi osebno ime Skala ali Peter.

Še posebej pa nas podoba skale spominja na vogalni kamen Cerkve, ki je Jezus Kristus. Jezus Kristus je najbolj trden in neuničljiv temelj Božje zgradbe, ki je Cerkev. Mi, ki jo sestavljamo, smo njeni živi kamni, iz katerih je zgrajena, njen vogalni kamen pa je od mrtvih vstali Gospod. Apostol Pavel v pismu Efežanom to lepo pudarja, ko pravi: »Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus, v katerem vsa stavba skladno raste v sveti tempelj Gospodu« (Ef 2,20–21). Drugega temeljnega kamna za naše osebno življenje kakor tudi za naše družbene in cerkvene skupnosti, čisto preprosto ni.

Danes smo se zbrali k slovesnemu bogoslužju, da se ob spremembi v vodstvu mariborske nadškofije in metropolije najprej zahvalimo dosedanjemu pastirju in prvemu mariborskemu nadškofu metropolitu msgr. Francu Krambergerju za ves njegov dolgoletni trud. Obenem želimo tudi novega nadškofa metropolita msgr. Marjana Turnška z molitvijo, z izrazi solidarnosti, medsebojne povezanosti in sodelovanja pospremiti na pot novega služenja. Prav je, da v tem trenutku najprej v sebi okrepimo vero in zaupanje, da Božja zgradba, ki je tudi mariborska krajevna Cerkev, trdno stoji na vogalnem kamnu, ki je Jezus Kristus. Dosedanji nadškof se je tega dobro zavedal in je v tej veri in zaupanju pred več kot 30. leti v težkih razmerah lahko sprejel vodstvo takratne mariborske škofije. Z vso gorečnostjo je skrbel, da je krajevna Cerkev ostala zvesta Jezusu Kristusu, in v polnosti vključena v vesoljno Cerkev, kajti samo tako je lahko, in samo tako tudi bo obstala. Novi nadškof je sprejel vodstvo nadškofije z enako globoko vero in zaupanjem. Čeprav so zahtevne okoliščine tokrat drugačne in imajo druge vzroke, kakor so jih imele pred tremi desetletji, je temeljna drža novega pastirja ista: vera in zaupanje v Jezusa Kristusa kot vogalnega kamna Cerkve. Dokler je Jezus Kristus temeljni kamen, na katerem gradimo zgradbo Cerkve, ni povoda za strah in malodušje, ne glede na to, kako močan je vihar in kako visoki so valovi, ki se zaganjajo vanjo.

Vse je torej odvisno od naše zvestobe Gospodu. V današnjem evangeliju pa nas Jezus tudi svari pred neko samoprevaro, ki je lahko usodna. Jezus poudarja, da zunanja pripadnost Njemu in njegovi Cerkvi ne zadoščata. O tem, da ta nevarnost ni majhna, govori tudi razlika med številom tistih, ki se imajo za kristjane, za katoličane, in številom tistih, ki se zavedajo, recimo, da brez nedeljske svete maše kristjan na dolgi rok ne more ostati zvest svoji veri. Mnogi se še imajo za katoličane, ker so se recimo v pripadnosti Cerkvi rodili in bili krščeni, a se tega spomnijo le ob pomembnih življenjskih prelomnicah. Pripadnost Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi jim je bila položena v zibelko, bi lahko rekli, kot nekakšna samoumevnost, s katero pa se niso ukvarjali, se ni bilo treba zanjo boriti in zanjo kaj pretrpeti. Takšna pripadnost pa je zato praviloma krhka. Resničnih vrednosti in celo dragocenih stvari, za katere se nam v življenju ni bilo potrebno truditi in se zanje boriti, se navadno niti ne zavedamo. Tudi pregovor pravi, da recimo zdravje začnemo ceniti šele tedaj, ko ga izgubimo. Če je naša pripadnost Gospodu Jezusu šibka in površinska, jo bo res prva preizkušnja, prvi vihar ali naliv odnesel s seboj. Vse drugače pa je, če je naša pripadnost Jezusu Kristusu močna in globoko ukoreninjena. Tedaj trdno stoji na svojem vogalnem kamnu. Taka trdnost pa se zgradi s poglabljanjem v krščansko vero, s samostojno odločitvijo zanjo na temelju spoznanja in prepričanja, da je Jezus Kristus naša Pot, Resnica in Življenje (prim. Jn 14,6).

Med prednostnimi nalogami Cerkve v tej naši sekularizirani družbi, Cerkve in vseh njenih voditeljev v današnjem času je prav ta izziv, da bi člani Cerkve svojo vero vero postavilo na takšen trden temelj, na takšno skalo, ki vzdrži v vsakršnih preizkušnjah. To imenujemo osebna vera. Osebno verujemo tedaj, ko ne verujemo samo zaradi tega, ker so veri in Cerkvi pripadali recimo naši predniki in sorodniki, ampak smo do prepričanja vere v Jezusa Kristusa prišli sami. Podobno kot Samarijani v Janezovem evangeliju, če se spomnite, ki so najprej prišli k Jezusu bolj iz radovednosti in zaradi Samarijankinega pripovedovanja, potem pa so govorili: »Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta« (Jn 4,42). Ko kristjani po razsvetljenju Svetega Duha pridemo do takega osebnega spoznanja in prepričanja, da je Jezus – in edino On – odrešenik sveta, da nimamo iti nikamor drugam, ker ima samo On »Besede večnega življenja« (prim. Jn 6,68), tedaj je naša vera postavljena na trdno skalo. Tedaj jo začnemo tudi ceniti v njeni resnični in nenadomestljivi vrednosti in smo tudi nanjo upravičeno ponosni. Iz te osebne vere potem živimo in ji sledimo na vseh poteh in vseh okoliščinah našega življenja, zanjo pričujemo v osebnem življenju in tudi v javnem delovanju. Tedaj tudi ni nevarnosti, da bi sicer govorili »Gospod, Gospod«, v življenju pa ne bi sledili njegovim besedam in njegovemu zgledu.

Drage sestre in dragi bratje, utrjevanje take osebne vere v Jezusa Kristusa in življenjske zvestobe temeljnim vrednotam Božjega kraljestva je torej prednostna naloga pastirjev v Cerkvi. Jezus je to zgovorno nakazal takrat, ko je apostolu Petru rekel: »Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. In ti, ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate« (Lk 22,32). Pred mesecem dni je od svojega predhodnika nadškofa Franca novi mariborski nadškof Marjan sprejel ravno to službo utrjevanja bratov in sester v veri v Jezusa Kristusa v tej krajevni mariborski Cerkvi. Kakor smo slišali v evangeliju, da je Jezus obljubil Petru, da ga spremlja Jezusova molitev, tako spremlja tudi novega nadškofa molitev Jezusa samega. Naj ga spremlja tudi naša molitev. Amen.

Med daritvijo sta dva skavta prinesla na oltar Slomškovo sliko, kot simbol nadaljevanja njegove dediščine v naši nadškofiji. Zakonca sta prinesla kruh in vino, bogoslovec in redovnica pa kelih in pateno. Uvod v oče naš je izrekel celjski škof dr. Stanko Lipovšek, nekdanji stolni župnik, uvod v pozdrav miru pa murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.

Pred koncem slovesnosti je zahvalo v imenu vseh duhovnikov mariborske nadškofije izrekel župnik v Mežici, dekan ter častni kanonik Franc Linasi video posnetek

Častni kanonik Franc Linasi"Spoštovana gospoda nadškofa in metropolita monsinjor Franc Kramberger in monsinjor Marjan Turnšek, spoštovani nadškof metropolit, predsednik slovenske škofovske konference dr. Anton Stres, spoštovani škofje, duhovniki, dragi verniki.

Pomladni dnevi bodo v vinograde naše lepe domovine privabili delavce, ki bodo obrezovali trte, popravljali terase, ograje in vse, kar se je v zimskem času poškodovalo. Po neurju, ki je zajelo gospodov vinograd med Podlehnikom in Koprivno, med Konjicami in Slovenskimi goricami smo danes zbrani ob dogodku, da se Vam spoštovani g. nadškof Franc Kramberger zahvaljujemo, da ste se tri desetletja trudili, da bi mladike v tem Božjem in Slomškovem vinogradu rodile dobro grozdje, zahvaljujemo se vam za trud, ki ste ga vložili v to, da bi ga obvarovali pred tistimi, ki so se ga hoteli polastiti od zunaj in od znotraj. Bog sam ve, koliko molitev in napora ste vložili v ta namen.

Zahvaljujemo se vam, ker ste se trudili, kolikor ste mogli, slišati vsako našo prošnjo in zato ste večkrat po bogoslužju v eni župniji, tako rekoč, s sendvičem v roki odhiteli v drugo župnijo, da bi tudi tam potrjevali svoje brate in sestre  v veri, saj ste čutili, da je tudi najmanjša župnijska skupnost pomembna za  našo krajevno in vesoljno Cerkev; zahvaljujemo se vam za vaše molitve, ko ste po vsaki slovesnosti, kot »mladika« pokleknili pred Kristusa  v tabernakelju, z vero in zaupanjem, da je on »trta«, ki  daje življenje; zahvaljujemo se vam za vaše nagovore, ki ste jih, vsem nam v zgled,  skrbno pripravljali in nas z njimi tolažili, bodrili in krepili na poti vere, upanja in ljubezni; zahvaljujemo se vam za tiho prenašanje križa, tudi takrat, ko ste morda čutili, da  so posamezniki  zlorabljali vaše zaupanje. Upam si ugibati, da ste takrat ravnali v duhu služabnika iz evangelija, ki je Gospodarja prosil za smokvo, ki ni rodila sadov,  naj jo pusti še eno leto, in upal, da bo potem, obrezana in pognojena, rodila dobre sadove.

Spoštovani g. nadškof. V imenu duhovnikov, redovnikov in redovnic, vas danes prosim odpuščanja, če smo kdaj zadremali, kakor apostoli na Oljski gori in vas sredi vinograda pustili samega. Še naprej bomo potrebni vaših molitev in veseli srečanj z vami. V Gospodovem vinogradu je vedno dovolj dela, to vigred in naslednja leta pa ga bo še več.

Spoštovani g. nadškof Marjan Turnšek. V brevirju duhovniki v teh dneh beremo in premišljujemo Jobovo knjigo. Je to slučaj? Ne, rekel bom, da je za nas nagovor božje previdnosti,  kakor je Job zaupal v Boga, zaupajmo tudi mi in lažje bomo nosili bremena drug drugemu. Vemo, da ne bo lahko. Ker pa vaše geslo: Bog je ljubezen, niso samo lepe besede ampak skala, na kateri zidate, se vam pridružujemo pri prenašanju bremen, saj vemo, da smo skupaj močnejši in bogati bomo, če bomo drug drugega slišali, poznali, se krepili v veri in utrjevali v upanju in z ljubeznijo, pa tudi odločno besedo, kadar bo to potrebno,  opominjali na nevarnosti in skušnjave. On, Nebeški Oče, ki vam je v tem nemirnem času zaupal vodenje naše nadškofije, naj vas, kakor Joba krepi v veri, da boste kot naš pastir še naprej hodili za Jezusom Dobrim pastirjem, pred nami duhovniki in zaupanim občestvom. Bog, Nebeška Mati Marija in priprošnja blaženega A.M: Slomška, bodi z vami!"

 

Zahvalo v imenu družin in vsega božjega ljudstva pa zakonca Oblonšek, ki sta rekla naslednje besede video posnetek

zakonca Oblonšek"Spoštovani gospod nadškof Marjan Turnšek, spoštovani gospod nadškof Franc Kramberger! Svetniški škof Anton Martin Slomšek je zapisal: »Pošten oče in mati sta otroku dva angela varha, domača hiša mu je pervi tempel božji.« in dalje »Mašnik so vernim za dušo, kar so telesni starši za truplo; in po pravici se duhovniki imenujejo duhovski očetje. Med Bogom ino vernim ljudstvom stati, v božjim imeni učiti, za ljudi moliti ino darovati, opravljati dar svetejši reči, celo nebeške ključe v rokah imeti - oh grozovitna; sveta služba za angelske rame pretežka.«

 

Spoštovani gospod nadškof Franc Kramberger: V času vašega škofovanja je bilo leto 1990 pomembno za družine, saj je tega leta prvi škofijski zbor takratne Mariborske škofije na sklepnem zasedanju v Mariboru sprejel smernice za pastoralno delovanje na področju zakonskega in družinskega življenja, ki ste jih potrdili in razglasili »kot pastoralno obvezno vodilo za vse pastoralne delavce mariborske škofije«. S tem je bil tudi postavljen temelj za nastanek in delovanje Urada za družine pri pastoralni službi mariborske škofije. Za vaše prizadevanje in čut za družine se vam v imenu vseh družin mariborske nadškofije zahvaljujeva in vam želiva vse dobro ob vašem odhodu v pokoj.

Spoštovani gospod nadškof Marjan Turnšek: Na nadškofijski sedež prihajate v težkih časih, ko sodoben človek izgublja čut za svetost zakona in družine. Vendar nas vse skupaj tolaži in vzpodbuja Jezusova beseda, ko pravi:«Ne boj se, mala čreda,« in »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Zato vam kot predstavnika vseh družin mariborske nadškofije obljubiva molitveno podporo in aktivno vključenost pri vašem pastoralnem vodenju nadškofije Maribor.

Kakor je v preteklosti škof Anton Martin Slomšek posejal seme, ko je imel čut za družino in svoje vernike vzgajal k lepoti družinskega življenja in kakor je v sedanjosti z nadškofom Francem Krambergerjem bil položen temelj za načrtovano pastoralno delovanje za družine, tako naj to seme v prihodnosti z vami nadškof Marjan Turnšek z Božjo pomočjo obrodi obilo sadov za blagor družin".

Ob samem koncu slovesnosti je svojo zahvalo povedal tudi novi mariborski nadškof metropolit msgr. dr. Marjan Turnšek z naslednjimi besedami  video posnetek

nadškof Turnšek "Dragi bratje v škofovski službi iz domovine in tujine, spoštovani gospod pater opat in redovni predstojniki in predstojnice, spoštovani predstavnik apostolske nunciature v Sloveniji, dragi kanoniki, (nad)dekani, dragi duhovniki, diakoni, redovnice in redovniki, bogoslovci, malosemeniščniki, ožji sodelavci na ordinariatu in sodelavci po vsej nadškofiji, spoštovani sorodniki upokojenega nadškofa in moji dragi bratje in sestre; spoštovani predstavniki evangeličanske cerkve z gospodom škofom na čelu, dragi prijatelji in cenjeni gostje! Hvala, da ste prišli, in da ste tukaj.

»Hočem, z Božjo pomočjo!« S tem bogoslužnim izrazom zanašanja predvsem na Božjo pomoč sem 3. februarja 2011 sprejel odgovorno služenje vodenja mariborske krajevne Cerkve iz Vaših rok, spoštovani šesti naslednik bl. škofa Antona Martina Slomška msgr. dr. Franc Kramberger. Za Vaše skoraj tridesetletno vdano in pastoralno rodovitno pastirsko služenje se Vam iskreno zahvaljujem in Vas prosim za tesno sodelovanje še naprej. Gospod naj Vam bo na Slomškovo priprošnjo bogat plačnik in Vam podeli svoj mir!

S sinovsko vdanostjo in hvaležnostjo za zaupano službo želim ostati živo povezan s papežem Benediktom XVI. in njegovimi sodelavci. Za enako živo vez prosim tudi vas, dragi zbor duhovnikov mariborske nadškofije. Vabim vas, da zakramentalno povezanost utelesimo v odkritem in sprotnem dialogu na vseh ravneh. Bratska skupnost pomeni medsebojno podpiranje in predvsem biti eno v služenju in odrekanju zaradi Božjega kraljestva. Želim si, da se duh povezanosti in pripadnosti Kristusovi Cerkvi širi tudi naprej v naša občestva vernikov. Vse vernike naše nadškofije zato vabim k še smelejšemu sodelovanju in k skupnemu uresničevanju poslanstva, ki nam ga je sredi sveta zaupal Kristus sam. Bistvo njegove Cerkve je predvsem v pristnih odnosih navznoter in navzven; Cerkev kot struktura, ki se prilagaja potrebam, je le toliko, kot je za življenje potrebno. Njena glavna naloga ostaja svetu darovati Kristusa.

Kristusova podoba Cerkve kot ladje na razburkanem morju je v zadnjem času za mariborsko krajevno Cerkev zelo zgovorna, kar je razvidno tudi iz vseh medijev. Ne velja samo za področje gospodarjenja s tvarnimi dobrinami, ampak tudi za druga področja duhovnega boja med dobrim in zlim. Morda je nekoliko manj vidno, da je na tej ladji, na njeni krmi, Gospod (prim. Mr 4,38). Učenci ga sicer vidijo v čolnu, a ga hkrati vidijo, da spi. Namesto, da bi ga prosili za pomoč, mu očitajo, češ, »Ti ni mar, da se potapljamo?« Njihova nevera bi ga bolela manj kot njihov očitek o njegovi brezbrižnosti, ki podira še zadnjo brv medsebojnega odnosa. Mu tudi mi očitamo, da spi in da mu ni mar za nas? Morda to očitamo drug drugemu? A On spi, ker je Bog in Gospodar vsega; spi, da bi spodbudil tudi svoje učence, naj tudi oni po tem, ko so posejali seme v zemljo, zaupajo Očetu, da On daje rast, naj sestopijo z njive in sprejmejo njegov »spanec« zaupanja in vere, da bo lahko seme obrodilo sadove (prim. Mr 4,26–29).

V zadnjem času sem se še pogosteje zaziral proti »krmi« in se spraševal: »Verujem, da je Tisti tam Bog?« »Verujem«, sem odgovarjal v srcu, ga prosil in osvobojen strahu šel naprej, čeprav še ni pomiril zunanjega viharja. Bratje škofje, duhovniki in verniki laiki, prosimo ga skupaj za edino potrebno!

Draga Cerkev v Mariboru, to vero poglabljajmo še posebej ob nedeljskem obhajanju svete evharistije! Spreglejmo skušnjavo razdora in se odločimo za priložnost očiščenja in prerojenja v duhu evangeljskih svetov: čistosti, uboštva in pokorščine na vseh področjih. To je Kristusov program za vse, ki mu sledijo; naj bo tudi naš. Mi želimo hoditi za Njim, ker je edini Odrešenik. On naj ostaja in postaja naše edino središče. Dragi duhovniki, diakoni in verniki laiki! Z novo močjo zaživimo čistost, uboštvo in pokorščino v osebnem in občestvenem delovanju. Naj bodo te evangeljske drže naš odgovor na uživaštvo, na nepravo bogastvo z zagledanostjo vase, ter na zlorabo moči in oblasti nad drugimi. S tem kot Cerkev služimo iskanju in vzpostavljanju marsikje izgubljenega ravnovesja v svetu. Osrednji temelj tega ravnovesja ostaja vera v Boga, brez katere se prej ali slej vse zamaje. Vabim vas, da s takšnim načinom življenja služimo svetu in skupnemu dobremu.

Skupaj z vami želim verjeti, še posebej z vsemi mladimi, da zemeljsko bivanje ni nekaj lahkotnega, nekaj za »izkoristiti«, ampak da je poslanstvo, ki nam ga je kot vsakemu lastno nalogo zaupal Stvarnik na osebni in javni ravni. Kot ljudje se uresničujemo le, če jo dobro opravimo. In to je naloga, ki jo po nas v slovenskem prostoru uresničuje Bog sam. Naša smer, ki jo v globini slutim, je zato smer nove zemlje in novega neba. Smer poglabljanja osebne vere vsakega krščenega; vere, ki v sebi nosi nekaj Pavlovega doživetja pred Damaskom (prim. Apd 9,1–19) in iz njega izvirajoče evangelizatorske vneme. Samo skupaj bomo našli nove pristope, nove možnosti in vzpostavljali nova okolja, kjer se bo to lahko zgodilo. Pa ne sami. Z veseljem se bomo vključevali v skupna iskanja in snovanja pastoralnega načrtovanja Katoliške Cerkve v Sloveniji. S pravoslavnimi in evangeličani ter drugimi kristjani bomo polni upanja nadaljevali ekumensko pričevanje razdeljenemu svetu, da edinost v različnosti lahko raste. Za nas je dragocen tudi medverski dialog z muslimani in drugimi drugače verujočimi ter z vsemi ljudmi dobre volje, saj moremo skupaj dati družbi, katere del smo, temeljne vrednostne usmeritve, ki marsikje izginjajo.

Želim si živeti in sooblikovati občestvo Katoliške Cerkve, ki je vedno potrebna prenavljanja, a je klub temu vedno »nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu«, kot so pudarili na drugem vatikanskem koncilu (C1). To je tudi naravno izhodišče za tvorno sodelovanje naše krajevne Cerkve v slovenski družbeni stvarnosti.

Služba, ki mi je bila zaupana, me presega. Vse vas zato iskreno prosim za podporo z molitvijo in darovanjem vašega trpljenja. Še posebej se priporočam vam, dragi trpeči bratje in sestre, saj sem prepričan, da vam je Gospod prav po vašem trpljenju še posebej blizu.

Ob koncu se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste se odzvali vabilu in ste tu v mariborski stolnici ali z nami povezani prek Radia Ognjišče ali kasneje preko Exodus TV, ki se jima za njuno služenje pri tej slovesnosti iskreno zahvaljujem. Za občestvenost sem hvaležen vam, dragi bratje (nad)škofje, še posebej Vam, ljubljanski nadškof metropolit ter predsednik SŠK msgr. dr. Anton Stres za vodenje današnje slovesnosti ter razlago Božje besede, ki je luč našim nogam. Prisrčni »Bog povrni« vsem, ki ste svoj čas in moči žrtvovali za pripravo te slovesnosti in danes pri njej sodelovali v prezbiteriju ali na koru. Nad vse pa naj bo zahvaljen Bog, ki nam je tudi v tej uri milostljiv! Zato naj mu zadoni še zahvalna pesem".

Po slovesnosti so škofje, duhovniki in vsi povabljeni odšli na slavnostno večerjo, vsi navzoči verniki pa so prejeli podobico v spomin na današnjo slovesnost, s prošnjo, naj molijo za novega duhovnega pastirja mariborske nadškofije.

 

VEČ:

- Fotografije dogodka (foto: Matjaž Kramberger)

Tiskovni urad mariborske nadškofije

Fotografije: Matjaž Kramberger, Ivan Vinovrški

Video - Exodus Tv

 

 

 

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter