Exodus TV

Novice

27.6.2022

Pridiga škofa Andreja Sajeta pri sveti maši za domovino na Polževem

27.6.2022

Papež Frančišek: Dobro moramo delati zaradi služenja in ne zaradi aplavzov

27.6.2022

Kardinal Semeraro med beatifikacijo v Sevilji: Preganjanja niso nekaj preteklega

18.5.2022

Sveti oče Papeškim misijonskim družbam: Vera, pogum, ustvarjalnost

18.5.2022

Duhovnik Gabriel Kavčič v Rimu ubranil doktorsko nalogo iz moralne teologije

Več novic

Pridiga nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla ob 100. letnici rojstva škofa dr. Jožefa Smeja

chfhSpoštovani apostolski nuncij v Republiki Sloveniji njegova ekscelenca nadškof dr. Jean Marie Speich, draga sobrata v škofovski službi murskosoboški ordinarij škof Peter in celjski ordinarij Maksimilijan in murskosoboški ordinarij škof Peter, dragi sobratje duhovniki, sestre redovnice, drage sestre in bratje!

Eno leto po moji novi maši leta 1984 je v javnost prišla novica, da je Etiopijo prizadela velika lakota. Lakota je trajal dve leti. Iz tistega časa je dogodek, ki ga je opisal angleški kardinal Hume, ki je Etiopijo obiskal nekje na sredi te lakote.

Kardinal je prišel med ljudi s helikopterjem in takoj, ko je stopil iz zrakoplova, ga je za roko prijel majhen deček, star okoli deset let, revno oblečen in vidno shiran.

Deček je kardinala spremljal povsod in nekje na sredi obhoda je deček pogledal urejenega gospoda ter naredil dve gesti. Z eno roko je pokazal na usta in z drugo roko je s kardinalovo dlanjo pobožal svoje lice.

Kasneje je kardinal rekel: »z mano je hodil izgubljeni deček, ki je stradal. S samo dvema gestama je pokazal dve temeljni človekovi potrebi ali dve človekovi lakoti. Z eno roko je pokazal na lakoto po kruhu in z drugo roko je pokazal na lakoto po ljubezni. Nikoli nisem pozabil tega dogodka.«

V izkušnji kardinala Huma lahko zlahka najdemo poteze današnjega slavljenca, stoletnika škofa dr. Jožefa Smeja. Če bi morali opisati dve življenjski potezi po katerih je bil posebej znan potem bi lahko rekli, da je s svojo darežljivostjo pomagal nasičevati lačna usta in da je božal z ljubečo besedo in pristno bližino.

Čeprav so se pred več kot enim letom zanj uresničile besede, s katerimi je v knjižici Kaplja na vedru zaključil zadnjo postajo križevega pota, ko je zapisal: »časno zahaja, večno že vzhaja«.

Vsi vemo, da je škof Smej živ. Živ je, ker veroval obljubi tistega, ki je rekel »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre (Jn 11,25) Ta vera je odmevala v njegovih pesmih. V pesmi Pogovor v maju piše:

Srce nekoč ne bo več bilo,
človeka konec je z gomilo.
Poglej, zdaj sonce je zašlo,
vse lepše, zjutraj vstalo bo.
Le človek naj več nebi vstal?
Iz niča v nič… V brezupnost to z vso silo
zasije evangeljsko oznanilo:
»Vso noč učenci z muko so veslali.
Jutranje sonce morje je zlatilo.
Tam onkraj, tam na večnostni obali
Kristus čakal je, od mrtvih Vstali.«
Za škofa Smeja je obstajalo samo življenje.


Tudi sam je  nekje ponovil besede papeža Leona Velikega »za sedanjost rojeni, za večnost prerojeni.« Živel je in živi.

To je veroval, to je živel in to živi. Življenje je bilo zanj dar, podarjenost in kot takšno nekaj velikega in lepega, nekaj, »kar venomer kipi, se poraja, raste, se razcveta in na koncu prinaša sadove«. Vse svoje dneve, leta, vsa obdobja svojega življenja, je napolnil z zvesto službo Bogu in ljudem, najprej kot duhovnik, nato kot škof, ob tem pa še kot znanstveni, strokovni in leposlovni ustvarjalec.

V današnjem evangeliju Jezus stopi v čoln z bolečino v srcu. Bolela ga je slepota učencev. Pričakovali bi, da ga bodo prosili, da jim naj več pove o znamenjih, o nedavni pomnožitvi kruha.

A učenci pregledujejo zaloge hrane in iščejo krivca, da niso s seboj vzeli več kruha. Koliko časa so potrebovali, da je v njih dozorela vera, da je bil Kruh ves čas z njimi. Toliko polnih košar kruha so nabrali in vendar niso doumeli, da imajo med seboj tistega, ki daje pšenici, da raste in tistega, ki reče in se zgodi. Še bodo morali počakati, da bodo v moči Sv. Duha sposobni oznanjati evangelij z besedo in življenjem.

Tudi nam se lahko zgodi, kot učencem v današnjem evangeliju, da nas prevzamejo skrbi za materialno in začne pešati naša vera.

Škof Smej je rad priporočal, da je potrebno vsak dan prositi Gospoda: »Poživi mi vero«, kajti vera ni dana, kot nekaj kar imam enkrat za vselej.

V veri je potrebno rasti, zato je potrebna molitev, prebiranje Božje besede, prejemanje zakramentov in kot vrhunec sv. maša. O sveti maši je škof Smej zapisal:

Če zmolil bi neštete rožne vence
do kraja onemogel od klečanja,
razbičal do kosti se v znak kesanja,
izjokal morje solz in solz studence,
povzdignil s tem bi LAUDES MATUTINAS.
Po Svetem pismu Cerkev pa uči nas:
»Po vrednosti neskončno vse prekaša
četudi ena sama tiha maša.«

Škof Smej je bil karizmatična osebnost, a obenem zelo preprost. Za vsakega je znal najti pravo besedo, za verne kakor tudi za neverne.

Do vsakega je bil spoštljiv in odprt, pripravljen za pogovor. Imel je dar v drugem najti tisto, kar je dobro, lepo in plemenito. Na tem je potem poskušal graditi dialog in odnose. Bil je človek, ki jih je danes malo,  a jih še kako potrebujemo.

Obhajanje 100. letnice njegovega rojstva je za nas priložnost, da se mu zahvalimo za dar, ki smo ga po njem prejeli.

Po drugi strani pa nas danes spremlja tudi prošnja, da bi znali črpati iz njegove bogate zapuščine za našo rast v veri in življenje po njej v naši konkretni situaciji.

V škofu Jožefu Smeju smo imeli čudovit vzgled preprostega in svetega življenja. Zgled dobrega in sočutnega človeka, katerega srce je bilo odprto, za reveže, zato so ga ti dan za dnem iskali.

Z veseljem in zvesto je služil Gospodu in ga vedno postavljal na prvo mesto v svojem življenju.

Ob 100. letnici njegovega rojstva verujemo, da je v Božjem objemu. Nas, ki danes in tukaj iščemo, kako biti znamenje Boga sredi med nami, naj spremlja njegov vzgled, pa tudi njegova priprošnja, ko je naša vera dostikrat na preizkušnji, ko nas navdajajo dvomi in strahovi, ko se soočamo s koronavirusom, ki nas postavlja v položaj negotovosti in bojazni za življenje jutri, nas škof Smej s svojo vero in s svojim zaupanjem v Boga vabi, da svojo skrb preložimo na Boga in da lahko tudi v tej konkretni situaciji čutimo njegovo bližino in pomoč.

Samo tako bomo ljudje, ki so sposobni  sprejeti in doživljati, da smo v Božji roki, ki človeka nikoli ne zapusti, ampak je naše upanje in naš jutri.

In, gospod škof, tudi mi doživljamo kar ste doživljali vi:

Si miren, praviš, vendar zdaj
nazaj želiš v zgubljeni raj…
Pa ponovno snidenje pri Njem. Amen.

msgr. Alojzij Cvikl,
mariborski nadškof metropolit

vir: https://katoliska-cerkev.si/

TRENUTNO NA TV



DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter