Exodus TV

Novice

23.11.2022

Pohod od Sloma do Olimja na Slomškov rojstni dan

23.11.2022

Teden Karitas 2022

20.11.2022

Praznik Kristusa, Kralja vesoljstva

20.11.2022

Škofa Andrej Saje in Maksimilijan Matjaž obiskala srbskega patriarha Porfirija

16.11.2022

Rdeča sreda – dan posvečen ozaveščanju o preganjanih kristjanih

Več novic

500. obletnica smrti škofa Jurija Slatkonje

V Novem mestu 500. obletnica smrti škofa Jurija Slatkonje.V nedeljo, 8. maja 2022, je ob 16. uri v novomeški stolnici potekala osrednja slovesnost ob praznovanju 500-letnice smrti škofa Jurija Slatkonje, prvega dunajskega rezidencialnega škofa, pred tem prošta novomeškega kolegiatnega kapitlja in ljubljanskega stolnega kapitlja.

Škofija Novo mesto; Fotografije in zvok so nastale s pomočjo donacije SŠK.

Slovesno somaševanje je vodil novomeški škof Andrej Saje, homilijo pa je imel ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore v navzočnosti novomeških, ljubljanskih in mariborskih stolnih kanonikov. Pri maši sta zbor in orkester Konservatorija za glasbo Jurij Slatkonja izvajala Sattnerjevo Missa serafica.

Homilija nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta
Dragi bratje in sestre. Z današnjo slovesnostjo v novomeški stolnici se želimo spomniti 500-letnice smrti škofa Jurija Slatkonje. Umrl je 26. aprila 1522 na Dunaju kot prvi škof nove škofije, ki je bila ustanovljena 18. januarja 1469 s papeško bulo »In supremae dignitatis specula«. Vendar so to škofijo kar 44 let upravljali administratorji, dokler leta 1513 ni bil za njenega prvega škofa imenovan naš rojak Jurij Slatkonja. Slatkonja je pred tem že zasedal mesto škofa v škofiji Pićen v današnji hrvaški Istri.

O sebi je škof Slatkonja veliko povedal z napisom, ki ga lahko beremo na njegovem nagrobniku v dunajski stolnici sv. Štefana, kjer je pokopan. V spodnjem delu spomenika v latinščini piše: »Jurij pl. Slatkonja, po rodu Kranjec, doma iz Ljubljane, škof pri cerkvi tega mesta in upravitelj pićenski. Rajnkega presvetlega cesarja Maksimiljana svetnik in kapelnik, mož pobožen, skromen, neomadeževan, ki je kot dika škofovstva nedvomno presegel vse svoje prednike.«

Posebno dragoceno je, da na besedilo na nagrobniku jasno sporoča, od kod je ta škof prišel: Kranjec, doma iz Ljubljane. In to je Slatkonja ostal vse svoje življenje na Dunaju. Sprva je kot svetnik cesarja Maksimiljana skupaj z njim veliko hodil po raznih krajih Svetega rimskega cesarstva, ko pa je postal dunajski škof, je bival v tej prestolnici. Z rodno Kranjsko pa je ostal povezan kot prošt stolnega kapitlja v Ljubljani in prošt kolegiatnega kapitlja v Novem mestu, preko teh dveh kapitljev pa tudi z župnijami, ki so tem kapitljem pripadale.

Ob tej priložnosti zato čestitam proštoma obeh kapitljev kakor tudi vsem kanonikom, ki so skozi teh 500 let skrbeli, da sta oba kapitlja ohranjala veljavo in čast, ki jima ju je s svojim življenjem in poslanstvom dal škof Jurij Slatkonja.

Njegovo življenje je bilo bogato in rodovitno. Z darovi, ki jih je imel, je zaznamoval svoj čas, in kar je pognalo iz njegovega delovanja sega skozi vseh petsto let do nas. Vendar o tem lahko beremo v knjigah in se seznanimo v enciklopedijah.

Pomembnejše je njegovo sporočilo za čas, v katerega smo postavljeni mi; za čas, v katerem se moramo mi odločati, kako bomo živeli svojo krščansko in svojo duhovniško poklicanost; kako bomo skrbeli za pristnost evangeljskega oznanila in kako bomo v času, v katerem se oglašajo številni glasovi, ki se ponujajo kot zagotovilo svobode, demokracije in spoštovanja človeka, znali ohranjati melodije in harmonije, ki združujejo različnost in jo spoštujejo, ki človeku dovolijo, da spozna temelje svojega dostojanstva in iz njih tudi živi.

Današnji dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn je zapisal, da je bil njegov predhodnik, prvi škof na sedežu dunajske škofije, Jurij Slatkonja, »škof v času stisk. Kaj se je dogajalo v notranjosti Slatkonje, kakšna bremena je moral prenašati, o tem kronika ne poroča. Govori pa nam njegov obraz na nagrobniku. Obrnjen je k sijajnemu nagrobniku cesarja Friderika, po resnobi in skrbi pa je podoben pretresljivim portretom cerkvenih očetov na prižnici. Pač mora tudi zanj, ki je bil nepričakovano vržen v okrutnost nastajajoče verske zmede, veljati beseda Reinholda Schneideria: ‘Kakšno pojmovanje Cerkve, da ima prostor za takšne bolečine, takšne drže’.«

Dve stiski sta se v letnih njegovega škofovanja na Dunaju zgrnili na škofa Slatkonjo. Najprej je bila to stiska, ki je nastala po smrti cesarja Maksimiljana zaradi spopadov za oblast. Umrl je 12. marca 1519. Na eni strani je bila deželnoknežja vlada, med njimi škof Slatkonja in prošt iz Klosterneuburga, ki jih je za vladanje pooblastil cesar Maksimiljan v svoji oporoki, na drugi pa opozicija, predvsem deželni stanovi in meščani, ki se s tem niso strinjali. Uporniki so plenili po deželi, tako da niso prizanesli niti relikvijam v Klosterneuburgu. Uporniki so bili tako nasilni, da se je vlada morala umakniti v Dunajsko Novo mesto.

Še težje stiske pa so se zgrnile nad deželo in nad njenega škofa s protestantizmom, ki se je prav v tistem času podal v svet. Na Dunaju je leta 1521 začel zavzeto pridigati salzburški stolni pridigar Paul Speratus, ki je postal zelo priljubljen, tako da mu je celo škof Jurij Slatkonja prepustil svojo prižnico v stolnici za 1. nedeljo po epifaniji, 12. januarja 1522, nekaj mesecev pred svojo smrtjo. Umrl je 26. aprila 1522.

Glede na okoliščine praznovanja in na vsebino današnje četrte velikonočne nedelje, ki je nedelja Dobrega pastirja, je zato zelo primerno, da smo poslušali odlomek iz 10. poglavja Janezovega evangelija, ki je skoraj v celoti posvečeno Jezusovemu nauku o pastirju in o ovcah.

Podoba Dobrega pastirja nam prikliče v spomin najbolj pogosto upodobitev Jezusa kot Dobrega pastirja: Jezus, ki je sredi neprijazne, včasih tudi s trnjem poraščene pokrajine, v naročju ali na ramah pa ima ovco, ki jo nosi nazaj k čredi. Res je: Jezus je dobri pastir tudi v tem smislu, da gre iskat izgubljeno ovco, vendar je to podoba, ki izhaja iz Lukovega evangelija (prim. Lk 15,4-8).

Dobri pastir, o katerem govori Janezov evangelij, nima nič opraviti s to nežno upodobitvijo. Jezus se pri Janezu ne predstavi kot nekdo, ki prijazno boža ranjeno ovco, ampak kot odločen človek, ki se bori proti razbojnikom in proti divjim zverem. V tem boju za svoje je podoben Davidu, ki je tekel za levom in medvedom, da je rešil jagnje iz njegovega žrela (prim. 1 Sam 17,34-35). Jezus je dobri pastir, ker se ne boji boja za čredo, ki jo ljubi. Zanjo je pripravljen dati vse, zanjo je pripravljen tudi darovati življenje.

Jezus najprej pove nekaj zelo odločnega: »Moje ovce poslušajo moj glas … nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.« Pa ne zaradi tega, ker bi bile ovce tako zveste in poslušne, ker bi se s tako gorečnostjo oklepale Jezusa, ampak je to posledica Jezusovega delovanja, posledica njegovega poguma ter njegove brezpogojne in zastonjske ljubezni. To je veselo oznanilo, ki izhaja iz velike noči in ga moramo kristjani oznanjati vsakemu človeku: nobena stvar, nobena napačna odločitev v življenju, nobena pomanjkljivost, nič ne more premagati Kristusove ljubezni. Kristusa ne more nobena stvar pripraviti do tega, da bi nehal ljubiti in da bi se nehal darovati.

Iz zgleda škofa Slatkonje vidimo, da mora pastir svoje varovati v dveh smereh. Zanje se mora boriti proti tistim, ki hočejo od zunaj posegati v čredo in jo ogrožati. Prav tako pa mora biti pozoren na razdore, ki nastanejo znotraj črede in lahko še huje škodujejo Kristusovi Cerkvi kot napadi od zunaj. Samo v bližini s Kristusom lahko spoznamo, kaj je primerna in potrebna različnost znotraj cerkvene skupnosti in kdaj jo začnejo stališča in nauki posameznikov ogrožati.

Ob priliki o dobrem pastirju in o ovcah lahko vedno znova naletimo na določeno nelagodje, ker se nam upira, da bi bili ovce. V današnjem svetu večkrat podležemo miselnosti, da so ovce verni laiki, pastirji pa duhovniki, škofje in papež. Kako zgrešena je ta misel, lahko bi rekli ta predsodek.

Mora nam biti jasno, da je edini pastir Jezus Kristus. Jezus je edini pastir, ker je on Jagnje, ki je za svojo čredo žrtvovalo svoje življenje. In njegove ovce so vsi tisti, ki so dovolj pogumni, da hodijo za njim v daritvi življenja.

In kako postanemo del te črede, ki hodi za Jezusom? Kaj se zgodi s tistimi, ki so mu zvesti? Današnji evangelij je zatrdil, da moramo slediti njegovemu klicu: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.«

Moje ovce poslušajo moj glas. Spomnim se pripovedi gospe, ki je prepad med Jezusovim glasom in drugimi glasovi doživela potem, ko je prišla tako imenovana svoboda. Polno zvenečih besed o pravičnosti, svobodi, enakosti … A vse te besede so bile tuje. V njih niso začutili Jezusovega glasu, ker v njih ni bilo pripravljenosti na daritev življenja, pač pa so v njih začutili glasove najemnikov, ki veliko obljubljajo, vendar obljube ostanejo prazne, saj se niso pripravljeni darovati, ampak so se naučili samo jemati.

Ali mi poznamo Jezusov glas? Ali mu sledimo? Ni namreč dovolj, da prepoznamo njegov glas, v skladu z njegovo besedo moramo tudi živeti. Ali kot pravi Jezus – poslušati moramo njegov glas in hoditi za njim.

Sinoda, ki jo živimo v naših škofijah, je priložnost, da vsi, ki smo njegova čreda, prisluhnemo njegovemu glasu in začnemo skupaj hoditi za njim. To je povabilo, da v tem času odkrijemo, kakšna naj bo njegova čreda, kašna naj bo njegova Cerkev, na kakšen način naj se odpremo njegovi besedi in kako lahko zares v zvestobi hodimo za njim.

Danes, na nedeljo Dobrega pastirja, pa prosimo tudi za tiste mlade ljudi in njihove družine, ki v sebi slišijo njegov glas, ki v sebi čutijo njegov klic, da bi mu dali možnost, da jih pritegne, da jih prepriča. Pomembno je, da v njem spoznajo Njega, ki je zanje pripravljen iti med leve in medvede, kakor smo slišali pri Davidu, samo da bi jih rešil iz njihovih krempljev.

Prosimo pa tudi za nas, kristjane, in posebej še za duhovnike, da bi po Jezusovem zgledu postali neustrašni v boju za ljudi. Gospod, če skrb za tiste, ki so nam zaupani, zahteva žrtev, če zahteva življenje, pomagaj, da ne bom pobegnil pred daritvijo. Pridruži me svoji daritvi za rešitev človeštva.

vir: https://www.vaticannews.va

TRENUTNO NA TV



SVETNIK DNEVA

DOTACIJA

Na enostavnejši način vam odslej nudimo možnost dotacije preko QR kode, ki jo poskenirate preko bančne aplikacije s telefonom.

qr dotacija

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Youtube
Facebook
Twitter