Novice 
Duhovnik Gabriel Kavčič v Rimu ubranil doktorsko nalogo iz moralne teologije
Duhovnik koprske škofije Gabriel Kavčič je v ponedeljek, 16. maja 2022, na papeški akademiji za moralno teologijo Alphonsianum, ubranil doktorsko nalogo z naslovom »Doktrina intrinsece malum pod lučjo Amoris Laetitia«.
Gabriel Kavčič – Rim
Predstavitev doktorske naloge za Slovensko oddajo RV
Naslov doktorske naloge z naslovom »La dottrina dell'intrinsece malum alla luce di Amoris Laetitia« oziroma »Doktrina intrinsece malum pod lučjo Amoris Laetitie« morda zveni nekoliko skrivnostno, kot da bi se teologi zopet ubadali z nekakšnimi strokovnimi akrobacijami, ki jih nihče ne razume. V resnici pa gre za izjemno aktualne teme, kar je bil tudi namen.
V katoliški moralni teologiji namreč obstaja neko zelo specifično prepričanje, da so nekatera dejanja, ki smo jih ljudje sposobni storiti, sama po sebi skvarjena, oziroma, kot se reče strokovno, »notranje zla«.
Gre za starodavno prepričanje, ki ga lahko zasledimo že v Aristotelovih delih, pa tudi v Svetem Pismu in kasneje v prvih stoletjih krščanstva, pa vse do danes. Gre za prepričanje, ki se zdi marsikomu povsem jasno: da se ne sme nikogar umoriti, da se ne sme varati svoje žene/moža, da se ne sme krasti.
Na kratko povedano: deset Božjih zapovedi je nekakšen osnovni kodeks našega bivanja. Če se ga ne držimo, začne družba razpadati, in to je bilo ljudem jasno že od pradavnine.
Zakaj tore študirati takšno osnovno človeško prepričanje? Zato, ker je katoliška Cerkev ta nauk precej razvila, mu dala svoje ime in se nanj v zgodovini marsikdaj sklicevala, ko je šlo za najrazličnejše situacije v človekovem življenju.
Tisto, s čimer se ta doktorska naloga posebej ukvarja, je odnos Cerkve do ponovno poročenih. To je namreč tudi ena od glavnih tem apostolske spodbude Amoris Laetitia oz. Radost Ljubezni, v kateri papež nekoliko »priškrtne« vrata pri absolutni prepovedi večje udeleženosti ponovno poročenih pri življenju Cerkve.
Spolni odnosi med ponovno poročenimi so namreč eden izmed primerov »notranje zlih dejanj«. Taka dejanja niso nikoli upravičena, so vedno prepovedana in neredko se o njih misli, da so tudi sama po sebi velik greh.
Vprašanje doktorske teze je bilo zato precej enostavno. Če sveti Oče »priškrtne« vrata pri vprašanju ponovno poročenih in Cerkev spodbuja, naj se bolj ozira na konkretne življenjske situacije ljudi, posebej tistih, ki se jim je cerkveno sklenjeni sveti zakon podrl, in med njimi posebej tistih, ki so se morda znašli v »podrtem zakonu« ne po svoji krivdi, mar to pomeni, da gre moralna teologija v smer, ko se bo začelo vrata nekoliko odpirati tudi pri drugih dejanjih, ki so v uradni moralni teologiji označena kot sama po sebi zla?
Gre za pomembno vprašanje, ki se je odprlo pred petimi leti, ob objavi papeževe spodbude Amoris Laetitia, in duhovi se niso umirili vse od danes. Mnogi člani Cerkve so v papeževem pisanju razbrali znamenja prevelikega odpiranja moralne teologije današnjemu svetu, v katerem ni več tako imenovanih »moralnih absolutov«, torej meja objektivne morale, ki jih nikoli ne smemo prestopiti.
Naloga je zato sestavljena iz zgodovinskega dela, v katerem je znanstveno pokazano, kako se je koncept »notranjega zla«, oziroma po latinsko »intrinsece malum« razvijal, na koncu pa je postavljeno vprašanje: mar Amoris Laetitia podira vso to zgodovino in odpira vrata relativizmu in modernizmu v katoliški moralni teologiji?
Odgovoriti na to vprašanje ni enostavno, je pa doktorska teza poskusila ostati izven ideoloških bojev znotraj Cerkve in predstaviti to situacijo objektivno. Zaključek je, da papeževo učenje vsekakor predstavlja novost, ki tradicionalno razumevanje notranje zlih dejanj postavlja v novo luč, nikakor pa ne ukinja objektivne morale. Še zmeraj je prav prav, narobe pa narobe.
Je pa res, da se je v tem pontifikatu precej spremenil način obravnavanja težkih moralnih tem, posebej ko gre za vprašanja človeških odnosov, nič pa se ni spremenilo, pravzaprav se je celo zaostrilo, ko gre za vprašanja človeškega življenja.
Kaj to konkretno pomeni? Pomeni, da Sveti Oče daje velik poudarek na vlogo človekove vesti, na vlogo omejitev človeškega življenja, ker se ljudje znajdemo v zelo zapletenih situacijah, iz katerih ne znamo »zlesti«, hkrati pa opozarja, da nam objektivna morala ne pomaga veliko, če ljudje pravzaprav ne razumejo, za kaj gre.
Zato se doktorska naloga zaključi s temi tremi poudarki, ki pomenijo, da bo treba več delati na samostojnosti človekovega odločanja, torej na katehezi; da bo treba Cerkev bolje pripraviti na razumevanje človeške šibkosti, da ne bomo v »iregularnih situacijah«, kot so ponovno poročeni, videli samo slabe stvari; predvsem pa se bo Cerkev morala odločiti, ali bo šla v počasno razvrednotenje moralnih norm, predvsem ko gre za spolnost.
Moje mnenje je, da to ne bi bila prava pot, je pa skrajno težko najti pravo mero med negativnimi moralnimi normami, ki jih ljudje mnogokrat ne razumejo, in konkretnimi življenjskimi situacijami, v katere se marsikdaj zapletemo.
Skratka, papež Frančišek dejansko odpira vrata, pri čemer pa bo treba v prihodnosti šele videti, če je to prava pot. Kot je med drugim pokazala doktorska disertacija, prenova moralne teologije običajno traja nekaj stoletij, in tudi današnja katoliška Cerkev, precej razdeljena pri temah absolutnih moralnih norm, bo počasi preverjala, če je nova smer papeža Frančiška prava, ali pa vodi v raztopitev objektivnega moralnega reda, ki je za krščanstvo tipičen vse od začetka.
Vse bo odvisno od nas kristjanov, koliko resno vzamemo svojo vero, koliko imamo sposobnosti priznanja lastne grešnosti, in hkrati tudi razumevanja za tiste, ki jim v življenju spodleti.
Prava mera med temi elementi je nekaj, kar je najtežje najti, in k iskanju te »bilance« je hotela prispevati tudi moja doktorska disertacija.
