Exodus TV

Novice

15.11.2019

V pripravi na apostolsko potovanje: Cerkev na Tajskem

15.11.2019

Znanstveni posvet ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom

14.11.2019

Ob obisku ad limina: Cerkev v ZDA

14.11.2019

Novinarska konferenca Nadškofijske karitas Maribor ob začetku zbiranja sredstev za Galovo operacijo rok

12.11.2019

Novinarska konferenca ob predstavitvi knjige Topla babičina dlan

Več novic

Priprava na papežev obisk Ogleja in Benetk

Zgodovina in pomen oglejskega patriarhata
Prof. br. Metod Benedik OFMCap

Papež Benedikt XVI. bo prihodnjo soboto in nedeljo obiskal Oglej in Benetke. Vsak dan do obiska bomo spremljali zgodovinski pregled Ogleja in oglejskega patriahata, ki ga je pripravil profesor br. Metod Benedik OFMCap

1. del
OglejDobrih 30 km od Gorice ali malo več kot 40 od Trsta leži Oglej, danes skromno mestece s 3.500 prebivalci. Je ena od številnih naselbin na ravnini, ki se razprostira zahodno od spodnjega porečja naše prelepe Soče. Ob jasnem vremenu se od tod prav lepo vidijo naši Julijci; Triglava pač ni mogoče zgrešiti. Je pa to mestece vendarle čisto nekaj drugega kot množica drugih podobno velikih naselij v zaledju skrajnega severa Jadranskega morja. Bogata arheološka najdišča spričujejo veliko in pomembno mesto, ki je pred 2000 leti imelo veliko vlogo v svoji široki okolici. Slovita Poponova bazilika iz 11. stoletja pa potrjuje vlogo Ogleja tudi v času od zgodnjega srednjega veka vse do začetkov nove dobe v 18. stoletju.

Staro izročilo pravi, da je mesto začelo nastajati, ko se je okoli 200 let pred Kristusom v ta kraj naselila močna skupina latinskih kolonov. V letu 89 pred Kristusom je naselbina postala del rimske države z upravo, kakršna je takrat bila v rimski republiki v veljavi. V naslednjih desetletjih se je rimska država naglo širila. Postopno je obvladala in si pridobila vse dežele Bližnjega vzhoda, severne Afrike, Pirenejski polotok, ter vse dežele Evrope zahodne od dveh evropskih veletokov, Rena in Donave. Oglej se je začel vse bolj uveljavljati. Ključnega pomena je bila njegova zemljepisna lega: skozi to mesto so namreč potekale najpomembnejše, najkrajše in najhitrejše kopenske prometne povezave med zahodnim in vzhodnim delom mogočne rimske države. Veliko upravno, trgovsko in vojaško središče je dosegle vrh prav v Kristusovem času; mesto z okoli 200.000 prebivalci je v prvih stoletjih po Kristusu spadalo med največja in najbogatejša mesta rimskega cesarstva. Bilo je glavno mesto, "caput" province Venetia et Histria, Benečije in Istre, dežele torej, ki je segala tudi na današnja slovenska tla, koder sta bili najvidnejši mesti Emona, današnja Ljubljana, in Carnium, današnji Kranj.

Že v zelo zgodnji dobi se je v mestu začela rojevati krščanska skupnost, ki je iz skromnih začetkov kmalu prerasla v pomembno in za obširno področje te rimske province vodilno škofijsko mesto.

V slovenskem zgodovinskem spominu je Oglej zapisan kot kraj, ki je poldrugo tisočletje bil tesno povezan z vero in kulturo našega naroda. Naši romarji in turisti kaj radi tudi danes obiščejo Oglej, kjer občudujejo veličastno baziliko iz 11. stoletja, na nekdanjo veličino tega mesta pa jih opozarjajo ostanki mestnih hiš in trgov ter velikega pristanišča. Privlačen je bližnji Gradež, mnogi pa obiščejo tudi znano Marijino božjo pot na otočku Barbana.

 

2. del
bazilikaKdaj in od kod se je krščanstvo začelo v Ogleju? Danes večina zgodovinarjev zagovarja mnenje o dvojnem izvoru oglejskega krščanstva, rimskem in vzhodnem. Vzhodna komponenta je v začetku prevladujoča, potem pa ji sledi izrazitejši vpliv iz Rima, ki se je izražal v organizacijskem oblikovanju te krajevne cerkve s posvetitvijo škofa, kar se odseva v legendi o sv. Mohorju. Ta legenda je edini vir, ki skuša pojasniti nastanek oglejske cerkve. Mohor se nam v luči legende izkazuje kot domnevno prvi oglejski škof. Gotovo ni bil mučenec Neronove dobe, ampak iz nekoliko kasnejšega časa. Legenda je nastala na podlagi nekega avtentičnega poročila o mučeniški smrti iz dobe Dioklecijanovega preganjanja, na kar opozarjajo nekateri značilni izrazi te dobe in vrsta historično utemeljenih podrobnosti. Zgodovinski pomen legende o sv. Mohorju, ki v začetnem delu govori o sv. Marku ter njegovi dejavnosti v Rimu in nato v Ogleju, je bil v poznejših obdobjih zelo velik. Legenda o sv. Marku je postala temelj politične in cerkvenopolitične samozavesti Benetk. Nekateri najznačilnejši odlomki iz legende se glase:

Ko so apostoli slišali za smrt blaženih Petra in Pavla, so poslali v Rim evangelista Marka. Potem ko se je tam mudil več let, je odšel iz mesta in začel po drugih krajih oznanjati Gospodovo besedo. Prišel je v mesto Oglej, ki je prvo med mesti Italije, in popeljal mnoge k veri v Kristusa, tako da jih je krstil v imenu Očeta in Sina in Sv. Duha. Potem ko se je tam mudil dolgo časa, se je hotel zopet vrniti v Rim. Vse ljudstvo pa mu ni dovolilo, da bi šel odondod. On pa jih je opogumil in jim postavil za škofa blaženega Mohorja.

Legendo o sv. Marku kot oznanjevalcu krščanstva v Ogleju in sosednih pokrajinah so oglejski misijonarji prinašali s seboj na slovenska tla. To prepričanje je ostalo živo še daleč v drugo tisočletje. Tako je ljubljanski škof Tomaž Hren v pridigi na god sv. Marka 25. aprila 1607, ko je blagoslovil temeljni kamen za kapucinski samostan na današnjem Kongresnem trgu v Ljubljani, o sv. Marku poudaril: Bil je apostol teh krajev. Po njem smo spoznali Boga.

Iz legendarnega izročila se vendar da izluščiti, da se je krščanstvo v tej severni jadranski metropoli začelo morda že ob koncu 1. stoletja, v teku drugega stoletja pa se je postopno izoblikovala urejena krščanska skupnost.



3. del
sv.maksim emonskiKmalu po letu 313, ko je krščanstvo dobilo svobodo, je aleksandrijski duhovnik Arij začel širiti nauk, s katerim je zanikal Kristusovo božanstvo. Njegove trditve je zavrnil vesoljni cerkveni zbor v Nikeji leta 325, ki je poudaril, da je Sin "enega bistva z Očetom". S tem pa arijanizem ni ponehal. Burne debate so se nadaljevale. Zelo močno je odmeval na področju Ilirika in Panonije. Tudi v krščanski skupnosti v Petovioni, današnjem Ptuju, je našel pristaše.

Eden od odločnih krajev odpora proti arijanski zmoti je bil Oglej. Po letu 313, ko je krščanstvo dobilo svobodo, se je vse bolj uveljavljal kot cerkveno središče za zelo obsežno področje: okoli leta 350 je že veljal kot metropolitanski sedež za Benečijo in Istro, čeprav ga s tem nazivom naslavlja šele leta 442 papež Leon Veliki. K oglejskemu metropolitanskemu sedežu je spadalo veliko ozemlje od Gardskega jezera na zahodu do vključno Emone na vzhodu z mejo na Trojanah: na tem ozemlju je ob koncu 4. stoletja bilo že okoli dvajset škofij. V naslednjih stoletjih se je območje oglejskega metropolita še močno razširilo.

V metropolitanskem središču, v Ogleju, se je leta 381 sestala sinoda škofov, ki je odločno nastopila proti arijanski zmoti. Pod predsedstvom domačega škofa Valerijana je zasedalo 32 škofov, pri čemer je nesporno vodilno vlogo imel sloviti milanski škof, cerkveni učitelj sv. Ambrož. Na tem zborovanju sta bila obsojena dva arijanska škofa iz Panonije, arijanski škof Valens iz Petovione (Ptuja) pa se sinode ni udeležil; tod je bil samo njegov učenec duhovnik Atal, ki ga je prav tako doletela obsodba.

Med udeleženci sinode je bil tudi škof Maksim iz Emone, današnje Ljubljane. Kdaj se je v tem mestu začela porajati krščanska skupnost, sicer nimamo zanesljivih podatkov, glede na to, da so imela nekatera mesta v bližini že pred milanskim ediktom 313 oblikovane krščanske občine s škofom načelu, pa lahko sklepamo, da je tudi v Emoni kmalu po letu 200 že živela vsaj manjša skupina kristjanov. Škof Maksim je prvi, zgodovinsko zanesljivo izpričani škof v Emoni.

Sinoda v Ogleju leta 381 je bila sicer skromna glede na število udeležencev, vsekakor pa v vsej njegovi zgodovini najpomembnejše tovrstno srečanje škofov. Tudi mlado, vendar cvetočo krščansko občino v Emoni je višja metropolitanska organizacija upoštevala in jo spoštljivo uvrstila v enakovredno skupnost krajevnih Cerkva.


4. del
oglej in salzbirgOd sredine 8. stoletja je med karantanskimi Slovenci potekala živahna misijonska dejavnost, ki so jo vodili benediktinski menihi iz Salzburga. Za tovrstno dejavnost s strani Ogleja imamo le skromne podatke. Verjetno so med Slovenci že v 7. stoletju delovali menihi iz benediktinske opatije v Štivanu, nedaleč od Trsta. Misijonsko delo v širših razsežnostih je onemogočala oblast takratne države Langobardov. Razmere so se spremenile s padcem langobardske države, pravi mejnik pa je pomenila vojaška zmaga Frankov nad Obri v Panoniji leta 796.

Po tej zmagi so se v frankovskem vojaškem taboru ob Donavi sestali vpliven svetovalec Karla Velikega opat Alkuin, oglejski patriarh Pavlin, salzburški škof Arno in še nekateri škofje, da bi se dogovorili o enotni misijonski akciji med prebivalci vzhodnoalpskega in podonavskega prostora. Zapisnik tega posveta, ki ga je sestavil patriarh Pavlin, povzema načrt misijonskega dela. Pred krstom je potrebna kateheza, ki naj ne traja več kot 40 dni, pa tudi ne manj kot 7 dni. Poudarili so: "Verski pouk misijonarjev ne sme biti nasilen in ne sme zbujati strahu, marveč mora biti prijazen, prepojen z ljubeznijo, prepričljiv zaradi nagrade večnega življenja." Krst naj bo prostovoljen in ne nasilen. Čeprav se v Cerkvi po starem izročilu krščuje na Veliko noč in na Binkošti, v tem okolju lahko podeljujejo zakrament krsta vsako nedeljo. Sedem dni pred krstom naj se katehumeni postijo.

Zapisnik spričuje tudi, da ta sestanek škofov ne pomeni začetka krščanstva na tem ozemlju. Jasno pove, da je krščanstvo tod obstajalo v antični dobi in se kljub vsem nasiljem preseljevanja narodov ohranilo v to obdobje, čeprav v skromnih oblikah.

S sestankom škofov 796 leta je povezana še ena odločitev, ki je pomenila tisočletno razdelitev slovenskega naroda na cerkveno upravno podložnost dvema metropolitanskima sedežema izven slovenskega etničnega ozemlja. Reko Dravo so namreč določili za mejo med salzburškim in oglejskim misijonskim področjem oziroma med salzburško in oglejsko metropolijo. Slovensko ozemlje južno od Drave je od takrat spadalo pod cerkveno upravo Oglejskega patriarhata vse do njegove ukinitve 1751.
Na misijonsko dejavnost Ogleja od konca osmega pa do 11. stoletja opozarjajo arheološka odkritja in ostanki sakralne arhitekture v Kranju, Slivnici pri Mariboru, pri Sv. Primožu nad Kamnikom, v Padni pri Piranu in drugod. V tem času so nastale tudi najstarejše pražupnije na slovenskih tleh južno od Drave: sv. Petra v Ljubljani, sv. Klemena v Rodinah, sv. Kancijana v Kranju, sv. Mihaela v Mengšu in sv. Jurija v Stari Loki.


5.del
sv.PavlinOglej, ki je bil močno cerkveno središče že od 4. stoletja naprej, je krepko posegel tudi na področje svetne zgodovine v svoji široki okolici. Metropolitanski sedež, ki je v pozni antični dobi imel pod svojo cerkveno upravo več kot dvajset škofij, si je v šestem stoletju prilastil naslov patriarhata. Tak naslov so na vzhodu imeli Carigrad, Antiohija, Aleksandrija in Jeruzalem. Pod tem naslovom je Oglej nastopal vse do ukinitve velike cerkvene pokrajine, oglejskega patriarhata.

V letu 568 so se Langobardi z današnjega slovenskega ozemlja preselili v severno Italijo. Patriarh Pavlin I. se je pred njimi umaknil na otok Gradež in tako obvladoval le istrski del patriarhata in beneške lagune, ozemlje, ki je bilo pod bizantinsko oblastjo. Na langobardskem delu oglejskega patriarhata so leta 606 izvolili patriarha Janeza. Tako se je patriarhat razcepil. Naslov Gradeškega patriarhata so po letu 1420 prenesli v Benetke – beneški škof še danes nosi naslov patriarha – Oglejski pa se je ohranil so ukinitve 1751.

Pri obravnavanju Ogleja je treba razlikovati med njegovo cerkveno in svetno oblastjo. Cerkveno oblast je Oglej izvajal nad širšim področjem severovzhodne Italije nad slovenskim ozemljem južno od Drave. Svetna oblast Ogleja pa je začela rasti od 10. stoletja naprej, ko so mu različni vladarji naklanjali velika fevdalna posestva. Kot utemeljitelj cerkvene kneževine v sklopu rimsko-nemškega cesarstva velja patriarh Popon, ki je vodil patriarhat v prvih desetletjih po letu 1000. V zgodovinski spomin se je posebej zapisal kot graditelj močne stolnice, ki je še danes ikona Ogleja, shodišče številnih romarjev in turistov.

Zelo značilno je, da so tako Popon kot njegovi nasledniki do konca 13. stoletja večinoma izhajali iz nemških plemiških rodbin. Oglejska cerkvena kneževina naj bi po zamislih cesarjev bila opora za nemško oblast v Italiji. Poponu je razne svoboščine naklonil cesar Henrik II., njegov naslednik Konrad II jih je še pomnožil. Na pomen in mesto oglejske cerkvene kneževine v tedanjem rimsko-nemškem cesarstvu značilno opozarja dejstvo, da so od leta 1028 oglejski novci imeli veljavo po vsej državi. Še bolj je to vidno v odnosu Ogleja do najvišjih cerkvenih in svetnih oblasti. Ko je v 11. in 12. stoletju prihajalo do trenj ali odkritih nasprotij med papežem in cesarjem, so se oglejski patriarhi večkrat postavljali na stran cesarjev proti papežem. Svetna oblast patriarhov je prenehala, ko so leta 1420 Benečani zavzeli celotno Furlanijo in jo pridružili beneški republiki.



6. del
Med oglejskimi patriarhi, ki so se zavzemali za poglabljanje verskega življenja med slovenskim ljudstvom, izstopa Bertold II. Patriarhat je vodil v visokem srednjem veku, v času, ko je bila Cerkve močno obremenjena s strukturami fevdalne družbe, ko se je vanjo vse preveč vrnil pohlep po bogastvu in oblasti. To pa je bil tudi čas sv. Frančiška Asiškega in sv. Dominika, odmevnega uboštvenega gibanja v Cerkvi in močnih vabil, naj se Cerkev vrne k prvotni preprostosti, uboštvu in bratstvu.

patriarh Bertold II.Bertold je izhajal iz mogočne rodbine grofov Andechs - Meranov. Brat ogrske kraljice je hitro dosegel visoke položaje. Bil je zapleten v politično vrenje svoje dobe, še kot patriarh je posegel v visoko politiko, ko je spretno posredoval v sporih med cesarjem Friderikom II. in papežem.

Kot patriarh je pa le na prvo mesto svoje dejavnosti postavil službo duhovnega pastirja. Na slovenskem delu patriarhata je dograjeval mrežo župnij. Najstarejše, rečemo jim pražupnije, nastale okoli leta 800, so bile zelo obsežne in postopno so na njihovem ozemlju nastajale nove. Tako so na primer na področju pražupnije sv. Petra v Ljubljani do 12. stoletja nastale še župnije na Igu, v Sori, Šentvidu in Šmarju. Bertold je posebno poskrbel za Belo krajino: leta 1228 je ustanovil župnijo Črnomelj, da bi, kot je zapisal, "ljudstvo, ki je posnemalo poganske navade, pripeljal na pot resnice".

Zavedal se je, da iz daljnega Ogleja ni mogoče zadostno oskrbovati vernikov na velikem ozemlju tja do Drave. Predlagal je papežu Gregorju IX., da bi ustanovil novo škofijo s sedežem v Gornjem Gradu. "Deset dni hoda in še več od enega konca tega ozemlja do drugega presega človeške moči; težko je za tolikšen prostor primerno oskrbovati božjo službo in preprečevati dušno škodo", je pisal. Njegov načrt se ni uresničil.

Je pa Bertold našel še druge načine, kako poglabljati versko življenje v patriarhatu. Kot sodobnik sv. Dominika in sv. Frančiška je začutil, da ta dva svetnika in njuni redovni ustanovi prinašata Cerkvi in krščanskemu svetu novo evangeljsko svežino. Pripomogel je k ustanovitvi samostanov dominikancev na Ptuju ter dominikank v Velesovem, Studenicah in Radljah ter Frančiškovih manjših bratov v Gorici, Ptuju, Celju, Ljubljani, Beljaku in Mariboru. Svoji nečakinji sv. Elizabeti je v Slovenj Gradcu sezidal cerkev in jo mesec dni pred svojo smrtjo leta 1251 posvetil; to je prva cerkev, ki je posvečena sv. Elizabeti. Močno je spodbujal češčenje Matere Božje; iz tega časa izhajajo najstarejše ohranjene upodobitve Matere božje na Slovenskem: reliefna upodobitev Marije v Krakovski kapeli v Ljubljani ter znana kipa Matere božje v Velesovem in v Solčavi.

VIR RADIO VATICAN

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter