Novice 
Teden molitve za edinost kristjanov 2025: »Veruješ to?« (Jn 11,26)
»Verovati v Kristusa pomeni hoteti edinost,« je zapisal sveti papež Janez Pavel II., ki je odšel od nas pred dvajsetimi leti (2005). »Hoteti edinost« pa pomeni moliti in delati za ta veliki cilj. Zato tudi letos obhajamo teden molitve za edinost, kakor je naša navada vse od leta 1968 naprej, torej že 57 let.
V letu 2025 kristjani obhajamo 1.700. obletnico prvega vesoljnega cerkvenega zbora (koncila), ki se je sestal leta 325 v Niceji blizu Carigrada. Katoličani hkrati praznujemo redno sveto leto. Obletnica je priložnost, da kristjani vnovič skupaj izpovemo nicejsko-carigrajsko veroizpoved (mašno vero), ki so jo sestavili na prvem koncilu in dopolnili na naslednjem (Carigrad 381), da o njej premišljujemo in se zanjo Bogu zahvaljujemo. Gre za svetinjo, za našo skupno dediščino, za veroizpoved ki je vsem kristjanom skupna.
Vesoljni cerkveni zbor v Niceji je tudi določil, kako naj se izračunava datum praznovanja velike noči, namreč na nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Vzhodne cerkve se večinoma držijo julijanskega koledarja in jo obhajajo navadno en teden kasneje, včasih pa tudi štiri ali pet tednov kasneje kot zahodne cerkve. Po srečnem naključju pa bomo letos praznovali na isto nedeljo (20. aprila). Papeževa želja in tudi želja vzhodnih cerkva je, da bi skupni datum končno postal stalna praksa. Predlaga, da bi ta skupni stalni datum bila druga nedelja v aprilu.
Osrednji svetopisemski odlomek tedna molitve za edinost je pripoved o obuditvi Lazarja od mrtvih (Jn 11,17-27). Jezus se razodene kot »vstajenje in življenje« in Lazarjevi sestri Marti postavi vprašanje: »Veruješ to?«Zastavlja ga tudi nam in vsem kristjanom, zato so ga izbrali za letošnje geslo. V pripravi je sodelovala ekumenska meniška skupnost Bose v Severni Italiji.
dr. Bogdan Dolenc,
član Komisije za ekumenizem in medverski dialog
Oddaja Sledi večnosti: škofa Novak in Štumpf ob Tednu molitve za edinost kristjanov
Priprava tedna molitve za edinost 2025
Navada je, da na severni polobli obhajamo teden molitve v dneh med 18. in 25. januarjem. Ta dva datuma je leta 1908 predlagal Paul Wattson, ameriški anglikanec, ki je 1909 prestopil v katoliško Cerkev. Datuma zaobjemata teden med tedanjima praznikoma sv. Petra in sv. Pavla in imata zato simbolični pomen: po rimskem koledarju so v tistem času 18. januarja praznovali Sedež apostola Petra, 25. januarja pa je praznik Spreobrnitve apostola Pavla.
Gradivo za teden molitve že dolga leta skupaj pripravljata vatikanski Dikasterij za edinost in komisija Vera in cerkvena ureditev (Faith and Order) pri Svetovnem (Ekumenskem) svetu Cerkva (ESC), ki ima sedež v Ženevi. Namenjeno je za obhajanje tedna molitve kot tudi za druge priložnosti čez leto, ko naj bi bilo v pomoč in spodbudo za zasebno ali skupno molitev ob drugih ekumenskih srečanjih. Pri njih naj bi izražali tisto stopnjo občestva, ki je že dosežena in molili za polno edinost, ki jo hoče Kristus. Na južni polobli obhajajo teden molitve v bližini binkoštnega praznika, ki je prav tako pomenljiv simbolični dan za edinost Cerkve.
Gradivo, ki je pripravljeno na svetovni ravni, je v tej knjižici prilagojeno za rabo v Sloveniji. Za to pri nas poskrbi Komisija za ekumenizem in medverski dialog (KEMD - prejšnje ime: Slovenski ekumenski svet) pri Slovenski škofovski konferenci v sodelovanju s predstavniki drugih cerkva. Samostojne nagovore po evangeliju sestavlja član omenjene komisije dr. Bogdan Dolenc. Zaželeno je, da vse cerkve in skupnosti vključijo to gradivo v svoja bogoslužja. Kjer različne cerkve pripravijo skupno opravilo, jim bo lahko v pomoč vzorec ekumenskega besednega bogoslužja, ki ga prinašamo na koncu te knjižice.
Gradivo je uporabno tudi za biblične skupine. Študij in pogovor naj se zaokrožita s skupnimi prošnjami. Berila, razmišljanja in prošnje so lahko tudi pripomoček za osebno molitev, ki naj jo spremlja zavest, da smo povezani v občestvo z vsemi, ki po svetu molijo za večjo vidno edinost kristjanov. Za vsak dan sta predlagana berilo in psalm. Pripravljalna skupina ni za vsak dan določila evangeljskega odlomka; v tem primeru prinašamo tistega, ki je v delavniškem lekcionarju.
Prvi osnutek besedila so sestavili bratje in sestre v meniški skupnosti Bose v Italiji in je služil za osnovo delu mednarodnega odbora, ki je bil zadolžen za dokončanje besedila. Ta odbor se je sestal septembra 2023 v omenjenem samostanu. Srečanju sta predsedovala pastor Mikie Roberts (ESC) in član rimskega dikasterija, benediktinec Martin Browne OSB.
Svetopisemski odlomek, ki je izhodišče molitev in razmišljanj
»Veruješ to?« (Jn 11,26 – celoten odlomek: Jn 11,17-27)
Jezus je vstajenje in življenje
Ko je torej Jezus prišel (v Betanijo), je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga poprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je rekla: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsak, kdor živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« Rekla mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«
Predstavitev glavne misli tedna molitve 2025
»Veruješ to?« (Jn 11,26)
Molitve in premišljevanja za letošnji Teden molitve za edinost je pripravila meniška skupnost bratov in sester v kraju Bose severno od Torina v Italiji. V letu 2025 kristjani obhajamo 1.700. obletnico prvega vesoljnega cerkvenega zbora (koncila), ki se je sestal leta 325 v Niceji blizu Carigrada, katoličani pa hkrati praznujemo redno sveto leto. Ta obletnica nudi kristjanom izredno priložnost, da vnovič skupaj izpovemo veroizpoved, ki so jo sestavili na tem koncilu, da o njej premišljujemo in se zanjo Bogu zahvaljujemo. V njej je izražen povzetek naše skupne krščanske vere, ki je še vedno živa in rodovitna. Gre za našo skupno dediščino, za veroizpoved ki je vsem kristjanom skupna.
1.700 let nicejskega koncila
Nicejski koncil je sklical cesar Konstantin in se ga je po izročilu udeležilo 318 škofov, večinoma z vzhodnega dela cesarstva. Cerkev je v tistem času polagoma stopala iz skritega življenja v javnost. Preganjanja so se komaj končala. Cerkev je doživljala, kako težavno je izpovedovati skupno vero v tako različnih kulturnih in političnih okvirih (kontekstih) tistega časa. S tem, da so se škofje zedinili glede besedila veroizpovedi (lat. credo), so opredelili bistvene skupne temelje, na katerih se bodo izgrajevale krajevne cerkve, ki so se med seboj priznavale za sestrske, pri čemer so spoštovale medsebojne razlike.
V predhodnih desetletjih so se med kristjani pojavili različni nauki, ki so vodili v hude medsebojne spore. Razhajali so se glede več spornih zadev, od katerih naštevamo glavne: Božja in človeška narava v Jezusu Kristusu in njegovo razmerje do Očeta; skupni datum obhajanja velike noči in njen odnos do judovske pashe; zavračanje teoloških mnenj, ki so veljala za heretična; sprejemanje vernikov, ki so zatajili vero v času preganjanj (lapsi).
Na koncilu sprejeto besedilo veroizpovedi je uporabljalo prvo osebo množine: »Verujemo…«. Ta oblika je poudarjala skupno pripadnost veri. Credo je razdeljen na tri dele, ki opisujejo naravo in dela posameznih oseb presvete Trojice. Temu je sledil sklepni del z obsodbami krivoverskih (heretičnih) trditev. Na naslednjem koncilu leta 381 v Carigradu so besedilo predelali in razširili, stavke z obsodbami pa so izpustili. Tako je nastal obrazec veroizpovedi, ki ga krščanske cerkve priznavajo kot »nicejsko-carigrajsko veroizpoved« ali preprosteje kot »nicejsko veroizpoved«.
Datum obhajanja velike noči
Nicejski koncil je določil, kako naj se izračunava datum velike noči. Kasnejše različne razlage so pripeljale do tega, da se je ta praznik začel na Vzhodu in Zahodu pogosto obhajati na različne datume. Čeprav še vedno čakamo, da bi spet vsako leto obhajali veliko noč na isto nedeljo, bomo po srečnem naključju doživeli ravno ob tej obletnici in v tem jubilejnem letu 2025, da bodo Cerkve na Vzhodu in Zahodu hkrati praznovale največji krščanski praznik (20. aprila). Želja, da bi to postala stalna praksa, obstaja na obeh straneh, izrazila sta jo tako papež Frančišek kot tudi carigrajski patriarh Bartolomej I.
Kljub različnemu datumu pa se pomen zveličavnih dogodkov, ki jih obhajamo na veliko noč, skozi sedemnajst stoletij ni spreminjal. Teden molitve za edinost je zato priložnost, da kristjani na novo preučimo in osvežimo to dediščino in si jo prisvojimo na način, ki ustreza sodobni kulturi v njenih raznovrstnih izrazih; ti so dandanes še bolj kompleksni, kakor so bili znotraj krščanstva v času nicejskega koncila. Skupaj živeti iz apostolske vere ne pomeni, da bi hoteli vnovič oživljati nekdanje teološke spore, ki so se potem vlekli še stoletja. Namesto tega želimo v duhu molitve vnovič odkrivati svetopisemske temelje in cerkvene izkušnje, ki so pripravljale pot omenjenega koncila in vplivale na njegove odločitve.
Svetopisemski odlomek
Pod tem zornim kotom je bilo izbrano tudi biblično besedilo (Jn 11,17-27) in še posebej Jezusovo vprašanje »Veruješ to?« (v. 26). Gre za razgovor med Jezusom in Marto med njegovim obiskom v hiši Marte in Marije v Betaniji, potem ko je umrl njun brat Lazar. Na začetku poglavja evangelist Janez pripoveduje, da je Jezus ljubil Marto, Marijo in Lazarja (v. 5). Ko izve, da je Lazar hudo bolan, zagotovi, da »ta bolezen ni za smrt, ampak v Božjo slavo, da bo po njej poveličan Božji Sin« (v. 4). Jezus še dva dni ostane v kraju, kjer je bil. Odpravil se je v Betanijo, čeprav so ga opozorili na nevarnost, da bi ga Judje utegnili kamnati (v. 8). Ob njegovem prihodu je bil Lazar že štiri dni v grobu (v. 17). Martine besede izražajo razočaranje, ker je tako pozno prišel, v podtonu morda tudi očitek: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl« (v. 21). A takoj sledi njena izpoved vere v Jezusovo rešilno moč: »A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga poprosiš« (v. 22). Ko ji Jezus zagotovi, da bo njen brat vstal (v. 23), Marta izpove svojo globoko vero: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan« (v. 24). Jezus jo vodi še korak naprej in razglasi svojo oblast nad življenjem in smrtjo ter razkrije, kdo je – Mesija: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsak, kdor živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (v. 25-26). Po tej presenetljivi trditvi Jezus zastavi Marti neposredno in globoko osebno vprašanje: »Veruješ to?« (v. 26).
Prvi kristjani niso mogli ostati brezbrižni ali nedejavni spričo teh Jezusovih besed, ki so se dotikale njihovih src in jih presojale. Vneto so si prizadevali, da bi razumljivo odgovorili na Jezusovo vprašanje: »Veruješ to?« Podobno so tudi koncilski očetje v Niceji iskali prave besede, da bi vanje zajeli celotno skrivnost Gospodovega učlovečenja, trpljenja, smrti in vstajenja. Prav tako smo vsi današnji kristjani, ki pričakujemo Jezusov vnovični prihod, povabljeni, da skupaj izpričujemo to vero v vstajenje, ki je za nas izvir upanja in veselja, ki ga moramo podeliti z vsemi ljudstvi.
Bogoslužje Božje besede
Jedro ekumenskega opravila Božje besede bosta v tem letu, v katerem se spominjamo obletnice nicejskega koncila, vera in izpoved vere (credo). Pri tem gre tako za osebno kot skupno (občestveno) vero, saj hkrati velja: »Verujem« in »Verujemo«. Naša molitev se navdihuje ob bibličnem odlomku, ki vsebuje zahtevno vprašanje: »Veruješ to?« To besedilo bomo prebrali že na začetku opravila v obliki dialoga med tremi bralci in navzočimi verniki. Uvodni predstavitvi prvega vesoljnega cerkvenega zbora sledi uvodna molitev, ki se navdihuje ob sv. Klemenu Rimskem (35-99 po Kr.) in uvaja berili iz Stare in Nove zaveze.
Po nagovoru (homiliji) se nadaljuje dialog med tremi bralci in občestvom in spominja na razgovor med Jezusom in Marto. Udeleženci so povabljeni, da praznujejo svojo skupno vero. Vsak prejme prižgano svečo, ki je znamenje luči vstalega Kristusa, in njen plamen posreduje naprej z besedami: »Kristusova luč.« (Podobno poteka slavje luči ob začetku katoliške velikonočne vigilije.) Nato navzoči skupaj molijo nicejsko (mašno) vero. Goreče sveče bomo postavili v posebno posodo, kjer bodo gorele skupaj in nas spominjale na to, da smo kristjani poklicani k edinosti.
Prošnje in zahvale se naslanjajo na spise cerkvenih očetov iz obdobja med 2. in 8. stoletjem. Vabijo nas, da rastemo v veri in skupaj sredi sveta izpovedujemo vero v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Nato vsi zmolimo očenaš in prejmemo blagoslov, ki nas razpošilja v misijon.
Gradivo za posamezne dneve v Tednu molitve
Vsak dan tedna prinaša besedila za osebno in skupno molitev: berilo, psalm in evangeljski odlomek. Odlomki vabijo k premišljevanju osrednjih resnic veroizpovedi.
Besedila, ki so jih sestavili člani meniške skupnosti Bose, ne prinašajo nagovora oz. premišljevanja Božje besede, ampak kratke odlomke iz spisov cerkvenih očetov (to so ugledni krščanski pisci prvih stoletij). Nekatere lažje odlomke smo vključili v nagovore, večinoma pa gre za teološko zahtevnejša besedila, ki so primerna za osebni študij.
