Dragi bratje in sestre, dragi romarji k Mariji Pomagaj na Brezjah.

K Mariji Pomagaj smo priromali na praznik Jezusovega darovanja, obenem pa je to od leta 1997 po želji svetega papeža Janeza Pavla II. tudi dan posvečenega življenja.

Božja beseda, ki jo beremo ob današnjem prazniku, nas nagovarja z bogastvom svojega sporočila. Najprej je pred nami Jezus, za katerega evangelist Luka pravi, da so ga njegovi starši prinesli v tempelj, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi.

Marija in Jožef, ki jima je bila zaupana skrb za Božjega sina Jezusa, sta bila preprosta in nikakor ne premožna človeka. V dar za očiščenje matere nista prinesla jagnjeta, kar je bil dar bogatejših, ampak sta prinesla dve grlici ali dva mlada goloba, kar je bil dar preprostih ljudi.

Ob očiščevanju matere pa je bilo treba tudi odkupiti prvorojenca. Odkupnina za prvorojenega sina je znašala pet šeklov, ki so jih starši po postavi morali vplačati prvi mesec po otrokovem rojstvu. Ni šlo za majhen denar, saj je pet šeklov približno toliko, kolikor je delavec zaslužil v štiridesetih dneh. Luka sicer ne pove izrecno, da sta Jožef in Marija tudi za Jezusa vplačala pet šeklov, saj se nam postavlja vprašanje, kako naj Boga odkupujemo od Boga, po drugi strani pa smo v zadnji vrstici slišali: »Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.«

Kakšno sporočilo nam posreduje ta pripoved? Najprej, da je vsak človek Božji otrok. Nihče ga ne more posedovati, nihče ne more z njim razpolagati, kot da bi bil njegov. Vsak človek je skrivnost, ki izhaja iz Boga in je povabljen, da se vrača k Bogu. Žal ljudje pri tem velikokrat obstanemo na sredi poti. Zavedamo se svojega dostojanstva in zato nočemo biti last kogarkoli, po drugi strani pa nas napačno razumljena zavest dostojanstva zaslepi, da ne stopamo dosledno po poti, ki vodi k Bogu, k Očetu, kjer naše dostojanstvo doseže svojo polnost in uresničitev. Človekovo dostojanstvo namreč ni v tem, da ostaja sam in osamljen, zagledan sam vase, ampak da ga pot k Bogu, pot k Očetu, vedno bolj bliža bratom in sestram. Kakšna lepota in moč odnosov! To velja tudi za naše posvečeno življenje.

Zato mora Božji otrok, da bi v polnosti živel svoje Božje otroštvo, vedno znova prihajati domov. Jezus je že pri dvanajstih letih v tistem zaskrbljenem in bolečem doživetju, ko se je za tri dni izgubil in sta ga Marija in Jožef potem našla v templju, dejal: »Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta!« Biti v tem, kar je mojega Očeta, pa pomeni, da Očetovo voljo sprejmem za svojo: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil. Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. Tedaj sem rekel: 'Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo'.«

In kdaj je Očetova volja v resnici izpolnjena? Ne v različnih obrednih besedah in dejanjih, ampak v izročitvi življenja v Očetove roke. Za Jezusa se je to zgodilo na križu, ko je pred smrtjo izrekel zadnje besede podaritve: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«

To nas spodbuja, da se tudi mi danes vprašamo, kje smo v tem trenutku svojega življenja na poti med krstom in popolno predanostjo v Očetove roke? Ali svoje življenje, pa naj bo to življenje poročenih mater in očetov, ali pa življenje ljudi z zaobljubami uboštva, pokorščine in čistosti, ali torej svoje življenje živim v tem, kar je mojega očeta, ali pa si po svoji volji in svojem okusu sam gradim bivališče in v njem uresničujem samega sebe, Božje bivališče pa ostaja bolj ali manj prazno in sameva?

Temu pa se pridružuje še drug razmislek. Slišali smo, da so starši Jezusa prinesli v tempelj, da bi ga postavili pred Gospoda. Ne gre samo za starše, ampak gre za vsakega človeka, kajti vsak človek, vsak kristjan je poklican, da druge ljudi prinaša v svetišče, da bi jih postavil pred Gospoda. To pomeni, da moramo v svojih medsebojnih odnosih vedno na nek način ostajati v ozadju, ostajati moramo ob otrocih, ob bratih in sestrah, da damo prostor Gospodu in da morejo v resnici priti pred Gospoda. Ne sme se zgoditi, da bi mednje in Gospoda stopil jaz in se iz njegovega spremljevalca pred Gospoda spremenil v oviro za njegov dostop do Gospoda. Kot Jožef in Marija moramo tudi mi postajati preprosti ljudje, da bomo prozorni za Božjo bližino in za Božja povabila.

Današnje praznovanje pa je obenem tudi dan posvečenega življenja, kot sem dejal v začetku. Letošnje praznovanje vodi misel: V nas živi luč upanja. To nas nedvomno povezuje z obhajanjem rednega svetega leta, ki ga po želji papeža Frančiška živimo kot romarji upanja. Zato je pomenljivo, da smo se za letošnje praznovanje zbrali na Brezjah, ki so Slovensko Marijino narodno svetišče. Običajno mislimo, da romanje pomeni oditi od doma in se napotiti na svet kraj. A predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije nadškof Rino Fisichella pravi, da se romanje konča, ko se s svetega kraja vrnemo nazaj domov.

A osrednji osebi današnjega evangeljskega odlomka nam govorita, da se romanje upanja dopolni takrat, ko kot starček Simeon po delovanju milosti prepoznaš Božji obisk, ko vzameš v naročje, ko sprejmeš v srce Boga samega, takšnega, kakršen je prišel k tebi, pa čeprav majhen in nebogljen, in v tem doživiš izpolnitev svojih pričakovanj, svojih prihajanj v tempelj, zaključek romanja svojega življenja: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje.«

Skupaj s prerokinjo Ano, ženo, ki je večino svojega življenje preživela kot vdova, je Simeon priča upanja. Kolikokrat je prišel v tempelj, ne da bi njegove oči videle Božje zveličanje. Ni postal razočaran, ni nehal prihajati, dokler Zveličarja ni vzel v naročje in zmolil: »Zdaj odpuščaš…« Podobno je z Ano. Sveto pismo vdove vedno prišteva med najbolj ogrožene ljudi: tujci, sirote in vdove. A desetletja vdovstva je niso pahnila v zagrenjenost, ni postala osamljena, pač pa je njeno življenje postalo služenje Bogu s postom in molitvijo noč in dan. In namesto godrnjanja so iz njenih ust prihajale besede prerokbe, s katerimi je razkrivala Božjo voljo; tudi ko je v templju srečala Jezusa in o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenje.

Dragi bratje in sestre, ki ste se z zaobljubami posvetili Bogu. Naj bo vaše življenje in življenje vaših skupnosti v tem svetu, ki malikuje učinkovitost in je zagledan v tiste, ki se uveljavljajo pred in nad drugimi, pričevanje tihega upanja, ki gradi na pričakovanju odrešenikovega prihoda. Naj bo pobožna in stanovitna priprava na trenutek, ko bomo tudi mi ob pogledu na Zveličarja zmolili: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika, svojo služabnico po svoji besedi v miru.« In spoznali bomo, da je Jezus v našem naročju, da je v našem srcu, in da ga ne bomo nikoli več izpustili; ko bomo doživeli, da je romanje izpolnjeno, ko skupaj z Jezusom rečeš: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« V tem času pa, čeprav se zdi, da so naše skupnosti ovdovele, naj v nas ne neha živeti luč upanja, da bomo tudi mi preroško pripovedovali o Jezusu vsem, ki nas bodo videli in slišali - kakor Ana.

Dragi bratje in sestre, hvala vam za vaše življenje, hvala vam za zvestobo danim obljubam, hvala vam za vztrajno romanje do dopolnitve v Kristusu in hvala vam, da po vas v naši Cerkvi sveti luč upanja. Ne skrivajte je pod mernik. In Bog naj vas blagoslovi z novimi poklici. Marija Pomagaj, prosi za nas. Amen.

vir: https://katoliska-cerkev.si/