Novice 
Škof Maksimilijan Matjaž ob smrti svetega očeta Frančiška
Izgorel za svoje ljudstvo
Na velikonočni ponedeljek, ko nas je dosegla novica o smrti papeža Frančiška, je bila tudi zame v prvem trenutku žalostna, kot ko se poslovi naš najožji družinski član. Ko sem se Gospodu zahvalil za dar, ki smo ga po njem prejeli, zdaj s hvaležnostjo gledam na njegovo življenje.
Ko sem ga na veliko noč videl ob blagoslovu Urbi et Orbi iz Rima, s kakšno težavo in z bolečinami nam je podelil ta zadnji blagoslov, sem molil zanj, da mu Gospod da moči, da bo te zadnje trenutke lahko dopolnil v dobro njemu, Cerkvi in svetu.
Zdi se mi, da je umrl tako, kot je živel – kot pravi pastir, ki je do konca izgorel za svoje poslanstvo in za svoje ljudstvo.
Cerkev poljska bolnišnica
Te njegove besede oziroma njegova drža biti pozoren na uboge, na obrobno Cerkev, na majhne, “dišati po ovcah”, kakor je znal reči, in še mnogo drugih metafor je dalo papežu, pa tudi Cerkvi v tem času nek drugačen akcent. Da Cerkev želi biti res Kristusova Cerkev, kjer so veliki tisti, ki so majhni.
Mislim, da je to zaznamovalo tudi nas, našo slovensko Cerkev; da nam je bilo to vedno znova neke vrste spraševanje vesti, kako živimo in kako oznanjamo. Spraševanje vesti tudi v naši drži do moči tega sveta in v iskanju bistvenega in temeljnega, ki gotovo ni v tem, da bi imeli zunanji ugled, da bi skrbeli za zunanji videz, lesk in moč Cerkve, ampak da želimo iskati pot malih na način, kot je rekel Jezus: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo. Njegovo oznanjevanje nas je vedno znova spodbujalo k temu. Ne bati se izpustiti iz rok svoje moči, ker nam bo Gospod dal novo in boljšo moč, s katero in v kateri bomo bolj prepričljivi.
Preroška vizija sinodalnosti
Vizija sinodalne Cerkve, Cerkve občestva, Cerkve poslanstva misijonarskih učencev, je tisto, kar mu je bilo še v zadnjih mesecih njegovega življenja zelo blizu in zelo dragoceno.
Mislim, da se bo pokazalo, da je bil prav ta sklic sinode in tega sinodalnega procesa eno njegovih temeljnih papeških preroških poslanstev v Cerkvi. S tem je na najbolj konkreten način vstopil v to tradicijo prenove Cerkve, ki jo je zaznamoval drugi vatikanski koncil, ki je želel, da Cerkev evangelija postane bližje Božjemu ljudstvu in svojemu poslanstvu. Da se osvobaja tudi različnih človeških in zemeljskih zgodovinskih struktur, ki tekom časa nastanejo, niso pa bistvene in lahko v nekem trenutku tudi ovirajo poslanstvo Cerkve.
Papež je želel s sklicem sinodalne prenove pokazati, da je Cerkev v resnici v svojem bistvu občestvena, da je naš Gospod sklical svoje apostole in Božje ljudstvo, da bi skupaj živeli in oznanjali evangelij v odrešenje vseh ljudi.
Izkušnja sinodalnega zasedanja
Imel sem to čast in poslanstvo, da sem bil lahko v teh štirih letih zelo blizu temu delu kot delegat slovenske Cerkve na dveh mesečnih sinodalnih zasedanjih v Rimu oktobra 2023 in 2024 v papeževi neposredni bližini. Ves mesec naših zasedanj je bil namreč večino časa navzoč kot član enega izmed 73 omizij. Bil je sredi med nami, pripravljen odgovarjati na vprašanja in pogovarjati se z vsakomer. Med premori smo se tako lahko vsi zvrstili pri njemu pri mizi. Tam je potrpežljivo čakal, nas sprejemal, se pogovarjal in bil nenavadno svež. V trenutku, ko si se predstavil, kdo in od kod si, se je začutil poseben osebni stik. Gotovo to ni bil samo sad neke psihofizične človeške sposobnosti, ampak smo res bili priče delovanju Svetega Duha med nami.
Na koncu našega dela, ko je dozorel dokument kot rezultat sinodalnega dogajanja, je dal zelo jasno vedeti, da je dokument samo en del tega procesa, ki se mora zdaj nadaljevati z iskanjem prave aplikacije sinodalnosti v konkretnih razmerah posameznih cerkva. Prvič se je namreč zgodilo, da je papež zaključni dokument takoj dal Božjemu ljudstvu v branje. To je bilo eno izmed njegovih dejanj presenečenja in novosti.
Ob svoji obletnici izvolitve na papeški sedež marca letos pa je izdal pismo oziroma odločitev, da se ta proces sinode nadaljuje. Da škofovska sinoda v prihodnjih letih ne bo imela druge teme, kakor pa poglabljanje te teme o sinodalnosti v Cerkvi. S tem je želel nekako že pogledati tudi naprej. Zelo je bil prepričan, da je to pot, ki jo mora Cerkev hoditi, da bo evangelij lahko dosegel današnjega človeka.
Pogled naprej
Mislim, da njegov naslednik ne bo mogel mimo modela papeštva, ki ga je papež Frančišek postavil v svoji preprosti in ponižnosti. Cerkev bo tudi po tem papežu institucija, ki je dotakljiva, ki ni odmaknjena od sveta, ki je blizu ljudem in konkretnim stiskam, ki nenazadnje govori tudi jezik, ki ga današnji človek razume in besede, ki jih potrebujemo.
Omenil bi dva njegova poudarka, ki bosta gotovo ostajala in se razvijala. Prvi je drža usmiljenja in sprejemanja vseh, še posebej majhnih. Na sredini svojega pontifikata je sklical tako imenovano izredno sveto leto Božjega usmiljenja, ker je želel poudariti, da je bistvo našega Boga to, da je usmiljeni Bog, ki sprejema vse, ki nam želi biti blizu, ki je prišel klicat grešnike in tiste, ki potrebujejo zdravnika.
Drugi pa je drža poslušnosti. Papež Frančišek je v tej želji po uvajanju sinodalnega stila v Cerkev zelo močno poudarjal predvsem poslušnost Svetemu Duhu – dati Svetemu Duhu prostor v naših v naših strukturah, v našem razmišljanju, v našem celotnem življenju, učenju, delovanju in odločanju v Cerkvi. Poudarjal je, da Cerkve ne vodi niti papež, niti ne zbor škofov, ampak smo vsi vodeni voditelji, ki se moramo vedno znova pustiti voditi Svetemu Duhu. Mislim, da stopamo v čas Svetega Duha Cerkve.
