Škof Štumpf ob začetku šolskega leta Škofijske gimnazije Vipava: Najpomembnejše vprašanje ni, kaj boste počeli, ampak kakšni ljudje boste postali

Koprski škof Peter Štumpf je 31. avgusta 2026 v Logu pri Vipavi daroval sveto mašo ob začetku novega šolskega leta Škofijske gimnazije Vipava. Dijake, profesorje, vzgojitelje, starše in druge sodelavce šole je spodbudil, naj novo šolsko leto sprejmejo kot čas rasti, učenja in osebnostnega zorenja. Ob zgodbi o mladi brezi je poudaril, da rast pogosto vključuje spremembe, odpoved udobju in soočenje z novimi izzivi, vendar človek prav skozi to dozoreva.

Škof Štumpf je mlade spodbudil, naj razvijajo svoje talente in znanje, vendar naj se ne ustavijo pri vprašanju, kaj bodo nekoč počeli. Pomembnejše je, kakšni ljudje želijo postati, kako bodo opravljali svoje delo in zakaj ga bodo opravljali. Ob zgledu Jezusa, Marije in apostola Pavla jih je povabil, naj ohranijo svoje korenine, hkrati pa pogumno stopajo naprej, razmišljajo s svojo glavo, poslušajo druge ter se pustijo oblikovati v dobre, poštene in pokončne osebnosti.

Homilijo škofa Štumpfa objavljamo v celoti.

Dragi dijaki, vodstvo Škofijske gimnazije Vipava, profesorji, vzgojitelji, drugi uslužbenci, starši in vsi, ki danes začenjate novo šolsko leto!

Vse vas hvaležno pozdravljam v Jezusu Kristusu.

Na začetku novih zgodb, ki nam določajo življenjsko smer, je vedno dobro priti k Materi Mariji. Vse, kar začenjamo z njo, potem dobro steče in se tudi izteče. Zato smo sedaj pri njej tukaj v Logu pri Vipavi. Na stežaj nam je odprla svojo cerkev za obhajanje svete maše, ki pomeni zahvaljevanje in pomeni tudi dar.

Zahvaljevanje Bogu za Jezusovo daritev na križu in dar Bogu vseh naših prizadevanj za dobro pot vere in osebnostnega zorenja.

Ker gre pri vsaki sveti maši za križ in žrtvovanje Božjega Sina, bomo ob koncu te svete maše blagoslovili svetoletni križ, ki ga papež Leon XIV. podarja vam, dragi mladi. Ta križ je papeža in mlade spremljal na poteh svetoletnega romanja.

Rad bi vam povedal zgodbo o mladi brezi.

Bila je mlada breza, ki je že od svojega rojstva želela nekaj več kot druga drevesa svoje vrste. Želela je videti svet, pogledati onkraj obzorja, spoznati nekaj novega. Ni sicer vedela, kaj natančno išče in kam bi rada odšla. Vedela je samo, da ji ni dovolj ostati tam, kjer je zrasla.

Zato je nekoč rekla svoji mami: »Mama, rada bi šla v svet.«

Mama ji je odgovorila: »Ne moreš še. Si premlada in potrebuješ mojo zaščito.«

Breza je rasla naprej. Čez nekaj let je ponovno vprašala mamo: »Zdaj pa lahko grem?« Mama ji je odgovorila: »Ne moreš še zdaj. Kdo bo pa ptičkom dajal zavetje? Navajeni so nate.«

In breza je rasla naprej. Postajala je vedno večja in močnejša, vendar je bila njena želja po svetu vedno večja. Nekega dne je rekla mami: »Sedaj pa se res odpravim po svetu.«

Takrat ji je mama povedala resnico: »Ne moreš po svetu, ker si drevo.«

Breza ni hotela verjeti. Odločila se je, da bo odšla. Toda ko je hotela narediti prvi korak, je ugotovila, da se ne more premakniti. V vseh teh letih je namreč pognala tako globoke korenine, daje bila popolnoma pritrjena na svoje mesto.

In tako seje začelo njeno notranje mučenje. Želela je iti, pa ni mogla. Hotela je nekaj več, vendar je ostajala tam, kjer je bila od nekdaj. Postajala je vedno bolj napeta in nestrpna. Zdelo se ji je, da ji življenje ne daje tega, kar si želi.

Nekega dne pa je prišel drvar z motorno žago.

Ko ga je zagledala, je za trenutek pomislila, da je prišel trenutek, ko bo vendarle odšla. Toda motorna žaga je zapela in odrezala njene korenine. Brezo je zelo bolelo. Padla je na tla in se še vedno upirala: »Tega nisem hotela! Ali je to moja smrt? Tako zelo sem vendar hrepenela po nečem več!«

Odrezali so ji veje, njeni listi so oveneli, nato pa so jo razrezali na štiri dele in odpeljali na žago. Iz njenega debla so naredili deske. Nekaj časa so bile zložene na kupu, veter in zrak pa sta iz njih počasi odvzela vso vodo, ki ji je nekoč dajala življenje.

Potem je nekega sončnega dne prišel mizar. Deske je obdelal in iz njih naredil čudovito mizo in stole.

In tako se je breza znašla v neki kuhinji.

Tam se je vsak dan dogajalo življenje. Ob mizi so sedeli mož in žena, pogovarjala sta se, prihajali so obiski, rodili so se otroci. Otroci so tekali okoli mize, plezali na stole in se igrali. Ob tej mizi so ljudje praznovali, se smejali, včasih tudi jokali in si pripovedovali zgodbe.

Breza je vse to spremljala.

In zanimivo je, da se ni več spominjala svojega prejšnjega življenja. Ni se več spominjala, kako je nekoč stala v gozdu, kako je svoje veje raztezala proti soncu in kako je skozi njene korenine in deblo tekel sok življenja. Vse to je postalo nepomembno.

Postala je nekaj drugega. Postala je prostor, kjer se je dogajalo življenje.

Draga dekleta, dragi fantje.

Pred vami je novo šolsko leto, za nekatere tudi popolnoma novo okolje, novi profesorji, novi sošolci, novi vzgojitelji, nove zahteve in nova vprašanja.

Za svojo rast morate na nek način zapustiti nekaj, kar vam je bilo doslej domače. To je vaš dom. Šola vas bo počasi vabila iz sveta, ki ste ga poznali do sedaj. Srečali boste nove ljudi, drugačne poglede, drugačna mnenja in vprašanja, na katera morda še ne boste znali odgovoriti.

Profesorji vam bodo razlagali nekaj, česar do sedaj niste razumeli. Učna snov vas bo prisilila, da premislite nekaj, v kar ste bili prepričani. Pri kakšnem predmetu boste ugotovili, da niste tako sposobni, kot ste mislili.

Tudi vzgojitelji bodo do vas pristopali mogoče drugače, ko ste bili vajeni do sedaj pri očetu in mami. Včasih najbrž ne bo tako enostavno to sprejeti. Urniki bodo nujni na gimnaziji in v dijaškem domu. Znotraj urnikov se vse dogaja: učenje in molitev, razvedrilo in prostočasne dejavnosti, napori in počitek.. .Urniki vas bodo ohranjali v ravnovesju in tudi pri zdravju.

Vse to je lahko neprijetno. Toda prav to je del rasti.

Če bi drevo ostalo samo seme, bi bilo varno, vendar nikoli ne bi postalo drevo. Če bi vse življenje ostali samo pri tem, kar že vemo, pri ljudeh, ki jih že poznamo, in pri odgovorih, ki smo jih že dobili, tudi ne bi zares odrasli.

Izkoreninjenje ne pomeni, da moramo pozabiti svoje korenine. Vsi potrebujemo svoje korenine: družino, prijatelje, ljudi, ki so nas vzgajali, in vse dobro, kar smo prejeli. Korenine niso namenjene temu, da nas za vedno držijo na istem mestu. Namenjene so temu, da nam dajejo moč za rast.

Jezus se je vrnil Nazaret, kjer je odraščal. V soboto stopi v shodnico in prebere besede preroka Izaija: » Gospodov duh je nad menoj; ker meje mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim; da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled; da izpustim zatirane v prostost in oznanim leto Božjega usmiljenja.« Nato pove, da se je danes ta beseda izpolnila. Ljudje ga sprva občudujejo, potem pa ga zavrnejo. Evangelij pravi, daje šel sredi med njimi in odšel (prim. Lk 4, 16-30).

Tudi Jezus je moral zapustiti varnost domačega Nazareta, da bi izpolnil poslanstvo, ki mu gaje dal Oče. Toda ni pozabil svojih korenin. Prav nasprotno: iz njih je črpal moč. Zato seje rad vračal v domači kraj, čeprav ga njegovi niso več sprejemali. Domačini ne morejo sprejeti, daje drugačen, kot so ga poznali prej.

Tudi Mati Marija gaje morala izročiti poslanstvu, ki ga ni mogla v celoti razumeti. Od njegovega rojstva je spremljala njegovo odraščanje, ga varovala in sprejemala, potem pa se je morala tudi on naučiti izpuščati.

Marija je podoba matere, ki otroka ne drži zase, ampak mu pomaga, da postane to, za kar ga je poklical Bog.

Zato je Marija tudi vaša Mati, ki vas spremlja, pomaga in tudi tolaži. Včasih pa celo briše solzice..

Ko odraščate, ko postajate samostojnejši in iščete svojo pot, vas ne zapušča. Prosite jo, naj vam pomaga ohraniti dobro, kar ste prejeli, in hkrati pogumno stopati naprej.

Naj vas uči zaupanja, kakršnega je sama pokazala, ko ni imela vseh odgovorov, vendar je rekla Bogu: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38),

Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom pravi, da ni prišel z velikimi besedami in človeško modrostjo, ampak je želel poznati Jezusa Kristusa. Vso modrost je našel v Kristusu. Vse odgovore je iskal pri njem. Kristus mu je bil vse. Pavel je hitel, da bi vse pridobil za Kristusa. Življenje se mu je zdelo prekratko.

Ni imel časa za počivanje. Vsem je hotel oznaniti Kristusovo modrost (prim. 1 Kor 2, 1-5).

Prav je, da se trudite, dragi mladi. Prav je, da razvijate svoje talente in želite nekaj doseči. Toda vprašanje vašega življenja ni samo: »Kaj bom nekoč počel?« Veliko pomembnejše vprašanje je: »Kakšen človek želim postati? In še: Kako bom delal to, kar bom delal? In zakaj bom to delal?«

Na začetku tega šolskega leta vam želim, da bi rasli. Da bi rasli v znanju, pa tudi v modrosti. Da bi znali vedno več, vendar da bi bili pripravljeni tudi priznati, česa še ne veste. Da bi znali razmišljati s svojo glavo, vendar tudi poslušati drugega. Da bi si upali sanjati o velikih stvareh, vendar ne bi postali sužnji svojih ambicij.

In ko boste včasih doživeli neuspeh, razočaranje ali spremembo, se spomnite naše breze. Mislila je, da je z njenimi koreninami umrla tudi njena zgodba. Pa se je takrat šele pričela.

Postala je miza. Postala je stol. Postala je prostor, kjer so se srečevali ljudje in kjer seje odvijalo življenje.

Tudi vi danes še ne veste, kaj vse boste postali. In ni treba, da veste. Pomembno je, da rastete, se učite, iščete in se pustite oblikovati

Pridite sedaj pred Jezusa takšni, kakršni ste - s pričakovanji in strahovi, s talenti in omejitvami, z željo po uspehu in s strahom pred neuspehom. In mu recite: »Jezus, pomagaj mi rasti. Pomagaj mi, da se ne bom bal sprememb. Pomagaj mi, da ne bom obupal, ko bo težko. Pomagaj mi, da moja vrednost ne bo odvisna samo od ocen. Pomagaj mi, da bom znal sprejeti svoje korenine in hkrati pogumno rasti.«

Dragi dijaki, naj bo to leto leto rasti. Naj vas šolsko in vzgojno okolje nauči gledati širše, misliti globlje in vztrajati. Naj vas včasih tudi malo zaboli, kajti brez napora ni prave rasti.

Ko boste tu in tam imeli občutek, da se je nekaj za vas končalo, se spomnite breze. Ne veste še, kaj vse boste postali. Toda Bog ve. Z njegovim blagoslovom dozorevajte v dobre, poštene in pokončne osebnosti.

Mati Marija naj bo vedno z vami. - Amen.

vir: SŠK