Exodus TV

Novice

30.7.2020

Priročnik za pastoralo mladih: »Duh prenavlja vse stvari. Mlada pastorala za mlade«

29.7.2020

V Benetkah pod mozaiki našli starodavne freske

28.7.2020

Tomaž Erzar na simpoziju SAZU-ja: Žal mi je, ampak...

27.7.2020

Msgr. Pasini o novi spletni strani Vatikanske apostolske knjižnice: Bolj živa in intuitivna

27.7.2020

Nadškof Stanislav Zore na praznik sv. Jakoba podelil zakoncema Rigler odličje sv. Cirila in Metoda

Več novic

Blagoslov nove kapele v Ignacijevem domu

1.8.2011


nova kapela v Igacijevem domuNa god sv. Ignacija Lojolskega, 31. julija, je nadškof Anton Stres blagoslovil novo kapelo v obnovljenem Ignacijevem domu ob cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani. Več o arhitekturi kapele v pogovoru z umetnikom Robertom Dolinarjem.

Ko ste prišli v prazen prostor, namenjen kapeli – na kaj ste najprej pomislili?

Prostor v obstoječi stavbi je vnaprejšnja danost, kot vsak projekt pa mi je tudi ta ponudil nov skok v neznano. Prvi strah, ali bom nalogi kos ali ne, se postopoma spremeni v izziv, ta pa včasih v ustvarjalni zanos. Želim se mu približati s spoštovanjem do takšnega, kakršen že je, do njegove zgodovine, do tišine, ki jo zeva praznina. Stavba je prišla izpod rok arhitekta Plečnika. V njej je bila včasih porodnišnica, tu sem bil rojen, tako da sem se po mnogih letih, tokrat na drugačen način, vrnil. Pri snovanju te kapele je bil ključen naročnik. Patri jezuiti so želeli prostor, kjer se bo dalo moliti. Želeli so odpreti vrata kar najrazličnejšim iskalcem Boga, jaz pa sem si poskušal zamisliti ljudi, ki bodo semkaj vstopali.

Kaj vas je vodilo pri snovanju?

Želja, da bi ta prostor dobil sakralno dimenzijo, hkrati pa ostal kakor dom.

Pogosto mi je prihajalo na misel, da bi bilo dobro, ko bi bil arhitekt, poleg stalnega opazovanja sveta, podoben spovedniku. Ta ni prišel zato, da bi razsojal življenje ali paternalistično podučeval in poznal vse odgovore, ampak morda zato, da bi v tišini zgolj prisluhnil, kako diha svet. Arhitekt naj bi bil morda podoben tudi poetu, ki, kakor se izrazi pesnik Juan Ramón Jiménez, leže v tvojo dušo in posluša.

Pogled kar sam uhaja na tabernakelj, tam je tudi največ »surovega«, neobdelanega ...

Iz teme bo zasvetila luč, so govorili že preroki. Po izročilu naj bi bil Jezus Kristus rojen sredi revščine, v hladni noči, daleč od zlata in svetlečih cunj. Dete je prišlo, da bi prineslo luč. Ta luč je postala meso in se naselila med nami. Luč ni osvetljena, ampak je sama tista, ki posreduje svetlobo vsemu drugemu. Svetloba je prišla v slečeno, oskubljeno, temno človeško srce in vanj prinesla novega življenja. Gre za stalen kontrast, ki spremlja tudi naše življenje. Kaj nismo tudi mi pogosto razpeti med občutkom lastne majhnosti in slutnjo vonja, ki prihaja iz velikonočnega jutra? Tako tudi govorica kapele seže v napetost med golo materijo s svojimi pravili in pa realnostjo krhkega človeškega življenja. Tabernakelj v kapeli, ki je namenjena predvsem molitvi v tišini in osebni meditaciji, namenoma postane središče te izbe. Kdor moli, je vendar zazrt tja, od koder prihajata luč in upanje.

V svoje male arhitekture vnašate po večini le naravne materiale. Zakaj?

Verjamem, da ljudje zaznavamo svet, ki je posredno ali neposredno vezan na kraj, kjer se nahajamo zdaj ali kjer smo kdajkoli bili. Gre za občutja, ki se nabirajo in usedajo globoko v nas. To je spomin. Podobe zemlje in vode, sončne svetlobe in vetra, vegetacije in pokrajine. Spomin na naravnost, pa naj bo ta karkoli že, nam je blizu. Arhitekt vse te spomine poskuša prenesti in prevesti v arhitekturo. Ker je govorica arhitekture zelo specifična, je uporabniku ne bo vedno enostavno razumeti, na površinah in v globini uspele arhitekture pa bo ta vendarle lahko zaslutil, da ima vsak element svoje mesto, ker je tja postavljen z razlogom. Pogled na surov material omogoča stik in odpira dialog notranjosti prostora z zunanjim svetom. Dobra arhitektura nujno odpira vrata v druge svetove.

V preprostosti materialov, ki jih uporabljam, gre za vzpostavljanje komunikacije med varnostjo, ki jo daje dom, ter očarljivostjo, hkrati pa izpostavljenostjo, ki jo človek doživlja v stvarstvu.

Poseben poudarek dajete razsvetljavi. Arhitekt posreduje luč?

Fizična resničnost stavbe je neobhodno povezana s svetlobo. Svetloba v arhitekturi je tako pomembna kakor sonce ali luč v človeškem življenju. Zato ni vseeno, kako svetloba prihaja v prostor, pada na površine, kako se lomi, odbija in prši po prostoru. V teksturi pravilno osvetljenih materialov lahko čutimo, kako utripa življenje. O svetlobi bi lahko govoril ure in še ne bi dorekel, kako pomembna je ta za arhitekturo. Saj velja, da, če spregovorimo o arhitekturi, pravzaprav govorimo o svetlobi. In vrniva se k vprašanju: mar ni naloga nas vseh, da drug drugemu prinašamo luč? Torej bo tudi za arhitekta veljalo enako.

Kaj mora imeti prostor, kamor se želimo vedno znova vračati?

Arhitektura je gotovo najbolj materialna od vseh umetnosti. Po Vitruviju, zgodnjem teoretiku arhitekture, zanjo veljajo firmitas, utilitas, venustas, ali slovensko trdnost, uporabnost in lepota. Morda o slednji lahko debatiramo največ, povemo pa najmanj tehtnega. Kakorkoli že, ne moremo reči, da je arhitektura zgolj fizična zgradba. Mislim si, da je arhitektura na nek način podobna človeku. Ta je lahko odprt ali zaprt, prijazen ali aroganten. Tudi arhitektura je lahko odprta ali zaprta, svetla ali težka, umirjena ali napadalna, kričeča, arogantna ali pa sprejemajoča. Tudi hiša lahko oddaja hlad ali toplino. Taka je kot živo bitje.

Dobra arhitektura, kar še posebej velja za sakralno arhitekturo, bo v vas zbudila izkušnjo zavetja in varnosti, topline in sprejetosti, miru in tišine.

In če se boste na nekem kraju, v neki stavbi, v cerkvi ali kapeli počutili doma, se boste tja želeli vrniti. Ker se boste tam notranje umirili. Ker vam bo prostor pomagal, da se boste odpočili, se boste vanj vedno znova vračali. Domov se vedno radi vračamo.



»Um se odpre, ko je srce očarano,« ste mi navedli Platona pred dnevi, ko sva se dogovarjala za intervju. Kako arhitektura očara srce?

Iz izkušenj vemo, da šele doživetje naredi življenje resnično. Ker mislim, da smo vsi ljudje kljub različnosti predvsem otroci doživetja, sem se tudi te male arhitekture lotil z željo, da bi z njo ustvaril okolje, ki v tistem, ki vanj vstopa, vzbudi posebno ter enkratno doživetje. Da bi arhitekt ustvaril pravo atmosfero, mora biti pri snovanju prostora pozoren na material, njegovo obdelavo, svetlobo, barvo, obliko. Te povsem banalne materialne stvari mora postaviti v skladen odnos. Ker imam rad glasbo, si včasih domišljam, kako je arhitekt kakor glasbenik, ki je pozoren na kompozicijo, ritem, tišino. Marsikateri uživalec pa tudi zgolj uporabnik arhitekture se sprašujeta, ali je treba poznati zapleten jezik arhitekture. Poznavanje morda lahko pomaga tako kakor pri vsaki drugi umetnosti in tudi v povsem vsakdanjem življenju. Preveč strokoven pogled pa je marsikdaj lahko tudi ovira, da bi se iskreno čudili bivanju, svetu. Še pomembneje in kar velja za vse nas, je, da čim bolj odmetavamo predsodke, da ne kompliciramo, potrebna je pravzaprav preprostost srca. Ko bomo vstopili v prostor, pristopili k sliki oziroma prisluhnili glasbi, z lastnim srcem na dlani, tedaj se ne bomo več toliko spraševali, kaj naj bi vsaka stvar pomenila. Nič več nas ne bo zanimalo, zakaj to oziroma ono prav tako in zakaj ne morda drugače. In seveda, ko se bomo vsaj za trenutek uspeli osvoboditi neštetih informacij, zaskrbljenosti in vsakodnevnega razburjenja, tedaj bomo morda opazili lepoto, ki je vse okoli nas. Upam, da bo ta mala kapela pripomogla tudi k temu.


K.H.

VIR TEDNIK DRUŽINA

TRENUTNO NA TV



E-NOVICE

Prejemajte sveže novice v vaš nabiralnik. Naročite se na naše e-novice.

kje smo

SPREMLJAJTE NAS

Vabimo vas, da nas spremljate tudi na socialnih omrežjih:

Facebook
Twitter