Novice

Peter Klaver (1580 -1654) se je rodil v Kataloniji na španskem kot sin globoko verne delavske družine. Srednje šole je končal v Barceloni, noviciat DJ v Tarragoni. Za njegov misijonski poklic je bilo posebej odločilno, da so ga po noviciatu poslali študirat filozofijo v novi kolegij na Mallorci. Tam je sveti vratar Alfonz Rodriguez s svojim globokim duhovnim življenjem izredno vplival na duhavno rast Petra Klaverja in ga pridobil za misijone med črnci v Južni Ameriki.

Praznik Marijinega rojstva so začeli obhajati v Jeruzalemu, kamor je apokrifni (t. i. od Cerkve nepriznani) 'Jakobov protoevangelij' ali 'prvotni evangelij' postavil spomine na Marijino otroštvo. Ta spis, katerega najstarejše prvine segajo v začetek 2. stoletja, pravi, da je bila hiša Marijinih staršev Joahima in Ane v jeruzalemski mestni četrti, kjer se pri Ovčjih vratih nahaja vodnjak z imenom 'Probatika' in je prav blizu kopeli Bethezda, kjer je, kot vemo iz Janezovega evangelija, Jezus ozdravil moža, ki je bil bolan osemintrideset let. Prvi kristjani so oboje, Probatiko in Bethezdo, istovetili. V bližini zdaj stoji cerkev sv. Ane, ki ji pravijo tudi cerkev Marijinega rojstva. Prva cerkev je bila sezidana med letoma 422 in 438, sedanja je iz križarskih časov, grajena v romanskem slogu. V tej cerkvi je bila procesija na praznik Marijinega rojstva, ki so ga v Jeruzalemu od vsega začetka obhajali na današnji dan.

Iz Francije, natančneje iz Burgundije, pokrajine med Juro in jugovzhodnim robom Pariške kotline, je bila doma današnja svetnica, devica in mučenka Regina. O njej je znano zelo malo. Njeno življenje in njeno mučeništvo sta obdajia z legendami. Zelo verjetno je, da je darovala svoje življenje za Kristusa okoli leta 300 pri mestu Alise v sedanji Franciji, tedanji Galiji. Z najrazličnejšimi mukami so jo hoteli oblastniki pripraviti do tega, da bi zatajila svojo vero, toda Regina je junaško vztrajala, zato je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. Leta 864 so njene relikvije prenesli v mesto Flavigny–sur–Ozerain. V tem burgundskem mestecu je ohranjena kripta romanske cerkve iz karolinške dobe.

Prerok Zaharija – njegovo ime pomeni 'Gospod se spominja' – je eden izmed dvanajstih svetopisemskih 'malih' prerokov: mali so v tem pomenu, da so njihovi spisi manj obsežni. Deloval je nekako od leta 520 do 518 pred Kristusom. Kazen babilonske sužnosti, ki je zadela izvoljeno ljudstvo zaradi nezvestobe sinajski zavezi, je minila. Perzijski kralj Kir je bil Judom naklonjen in je takoj ob nastopu svoje vlade leta 538 dal po vsej državi razglasiti, da se sme vsak Jud vrniti v svojo domovino. Tisti, ki so se vrnili, so našli doma same ruševine in neobdelano pokrajino. Pri obnavljanju jeruzalemskega templja so jih ovirali Samarijani, mešanci Izraelcev in poganskih Asircev. Ljudstvo je bilo malodušno: ali se bodo nad to peščico, kolikor se jih je vrnilo iz Babilonije, sploh izpolnile veličastne mesijanske obljube, ki so jih naznanjali preroki prejšnjih časov?

Žena, ki jo poznamo kot mater Terezijo iz Kalkute, se je rodila 26. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skopju z imenom Agnes Ganxhe. Umrla je 5. septembra 1997 v Kalkuti, papež Janez Pavel II. (1978–2005), jo je za blaženo razglasil 19. oktobra 2003, papež Frančišek pa 4. septembra 2016 za svetnico. Njen god praznujemo 5. septembra.

Rozalija iz Palerma je živela v 12. stol. na otoku Siciliji. Rojena je bila okoli leta 1130 v mestu Palermo, kjer je imel svoj dvor sicilski kralj Roger II. Po materi je bila Rozalija v sorodu z njim, njen oče grof Slnibald pa je bil gospodar nad mestecema Coschina in Rosa. Rozalija se je razcvetela v pravo rožo. Vzgajali so jo kot kraljično. Ko je kazalo, da bo dobila bogatega ženina, pa se je pred snubci umaknila v samoto. Naselila se je v votlini na Monte Reale (Kraljevski gori) nad mestecem Coschino. S seboj je vzela le razpelo (križ) in nekaj nabožnih knjig. Tam je živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom.

Za Leonom I. je Gregor I. drugi in edini papež, ki mu je zgodovina prisodila naslov Veliki. Zaslužil si ga je, ker je modro vodil krmilo Kristusove Cerkve v času, ko je stari vek prehajal v srednjega. Razumno je povzel pridobitve dotedanjih krščanskih stoletij in jih kot skrbno urejeno dediščino izročil prihodnjim. Bil je prvi papež iz vrst zahodnega meništva, zato je mogel benediktinskemu redu naložiti dolžnost misijonarjenja med novimi evropskimi poganskimi narodi. Zapustil je globoke duhovne spise, preuredil je bogoslužje in petje (gregorijanski koral), kar je vse imelo stoletno veljavo. Bil je res 'božji konzul', kakor je zapisano na njegovem grobu: namreč od Boga poslani pomočnik vsemu človeštvu in svetovalec ljudem kot glasnik božje volje.

Lahko rečemo, da je bil prvi duhovni učitelj svete Terezije Margarete prav njen oče Ignacij, mož globoke vere in plemenitega značaja. Že kot majhna deklica je bila namreč obdarovana s čisto in jasno vero, ki ji je omogočala, da je v vsem svojem ravnanju pozabljala nase in imela pred očmi zgolj izpolnjevanje božje volje. V vsem je videla Boga, tako da je bilo hrepenenje po Bogu »dihanje njene duše«. S sedemnajstimi leti je vstopila v samostan bosonogih karmeličank v Firencah in z vso gorečnostjo svojega čistega srca in duše živela redovno življenje. Poslušnost in zatajevanje svoje volje jo je vodilo k čim večji notranji zbranosti, obenem pa je bila s svojim notranjim mirom velika opora sestram. V globoki ponižnosti je pozabljala nase in se razdajala v službi bližnjim.

Sveti Egidij, s katerim se začenja svetniški koledar meseca septembra, je zelo češčen svetnik v Angliji, po deželah Srednje Evrope in tudi pri nas, kjer je uvrščen med pomočnike v sili. O veljavi, ki jo ima ta svetnik, ki mu pri nas pravimo Tilen ali Šent lij, na Krasu tudi Tilih (ali Tilh), pričuje dejstvo, da mu je na Slovenskem posvečenih 18 cerkva (12 sv. Egidiju, 4 sv. Tilnu, 2 Št. Ilju) – po teh cerkvah se kraji imenujejo Št. Ilj ali Šentilj. Osebno ime Egidij ali Tilen pa je danes pri nas razmeroma redko.

Danes obhajamo spomin takega junaka krščanskega usmiljenja. V dejanju je pokazal, kako resnično je mislil, ko je govoril: »Rešitev sužnja mi je več kot lastno življenje.« Umrl je za posledicami ječe in pomanjkanja, prestanega za krščanske ujetnike, ko mu je bilo komaj štirideset let. Luč sveta je zagledal okoli leta 1200 v španski pokrajini Kataloniji. Priimek Nonat (latinsko non natus – nerojeni) je dobil, ker je mati umrla pred njegovim rojstvom in gaje rešila zdravniška pomoč. Že zgodaj je čutil veselje do duhovniškega poklica, toda oče se je bal, da bi šolanje preveč stalo, zato ga je poslal na samotno pristavo ovce past. Tam blizu je bila kapela z lepo Marijino podobo in pastirček Rajmund je rad zahajal vanjo.