Novice

Življenjska zgodba današnjega godovnjaka sv. Marcela, stotnika rimske vojske, potrjuje staro resnico, da tirani vseh časov človeške zgodovine hočejo imeti trdno oporo vojaštva, kajti laž se more obdržati na površju le s silo. Vojaki morajo misliti in delati tako, kakor hoče vladar. Za tistega, ki se temu pravilu ne podreja, v njihovih vrstah ni prostora.

Komaj desetleten je Mihael vstopil v don Boskov oratorij v turinskem predmestju Valdocco, tam obiskoval zavodsko šolo, zato se je zdelo nekako samoumevno, da je s petnajstimi leti iz don Boskovih rok prejel talar in bil nato čez dobrih sedem let posvečen v duhovnika. Vseskozi, od samih začetkov Družbe sv. Frančiška Saleškega, je bil tesen don Boskov sodelavec.

Sinoda, ki se je končala je utrdila vizijo vključujoče Cerkve, ki posluša in spremlja vernike, pravi celjski škof Maksimiljan Matjaž. V pogovoru za Radio Ognjišče je škof povzel svoja občutja ob zaključku sinode, ki se je odvila v Vatikanu. »Vesel sem, da sem bil lahko del tega procesa, ki je trajal skoraj štiri leta,« je dejal in dodal, da se je sinoda osredotočila na premislek o prihodnosti Cerkve, ki je vključujoča, v stiku z verniki in pozorna na glas Svetega Duha.

Papeški slovenski zavod Slovenik, ki deluje v Rimu, ima novo spletno stran www.slovenik.org, na kateri so predstavljeni njegova zgodovina, delovanje in možnost nastanitve za romarje. Romarji lahko pošljejo povpraševanje za prenočitev v zavodu po spletnem obrazcu, nato bodo glede na razpoložljive kapacitete prejeli navodila za rezervacijo. Za nastanitev romarjev, skupin vseh starostnih skupin, kot so birmanci, cerkveni pevci, člani ŽPS-jev, družine ali občasni obiskovalci, je na razpolago 24 dve- oziroma triposteljnih sob s sanitarijami. Tako je možna nastanitev za avtobus romarjev ali za tri/štiri manjše skupine obiskovalcev. Poleg redne duhovne oskrbe in osebnega pogovora v Sloveniku nudijo tudi možnost obrokov.

Starokrščansko izročilo ve povedati, da so nekateri apostoli po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha oznanjali evangelij skupaj. Med temi naj bi bila tudi Simon in Juda, ki ju na vseh seznamih apostolov v evangelijih najdemo na desetem in enajstem mestu – na dvanajstem, zadnjem, je vselej izdajalec Juda Iškariot. Zaradi tega sta apostola Simon in Juda neločljivo povezana tudi na vseh svetniških koledarjih katoliške Cerkve in njun praznik obhajamo 28. oktobra.

Sabina je skupaj s sestro Kristeto rešila brata Vincenca iz ječe. Zaprli so ga med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana in njegovega sovladarja Maksimina Daja, ker ni hotel častiti vladarja. Vsi trije so pobegnili, a so jih v Avili ujeli in jih kruto mučili. Bičali so jih, jih tepli, razčetverili in na koncu strli. Ostanke trupel so vrgli v hrano živalim.

Med mnogimi Lucijani, ki jih katoliška Cerkev časti kot svetnike in so bili povečini mučenci iz prvih krščanskih stoletij, je najbolj znan sv. Lucijan Antiohijski, teolog in mučenec (+ 312), čigar god obhajamo 7. januarja.

Ime Darinka je tvorjenka na ‑ka iz imena Darina. To ime je s priponskim obrazilom ‑ina izpeljano iz imenske podstave Dar‑, ki je lahko nastala po krajšanju imen Darij, Darija, Darja ali Božidar, Božidara. Imeni Darina in Darinka je možno razlagati tudi naravnost iz občne besede dár ‘darilo’. Iz imenske podstave Dar-, ‑dar so s priponskimi obrazili ‑ja, ‑ka, ‑ko tvorjena imena Darja, Darka, Darko. Ime Darja razlagajo tudi kot rusko skrajšano obliko imena Dorofeja, slovensko Doroteja.

Rodil se je leta 1807 v španski pokrajini Kataloniji, v družini, ki se je preživljala s tkalstvom. Čeprav je kazal velik talent za nadaljevanje očetove obrti, se je raje odločil za študij bogoslovja in želel postati kartuzijan. Pozneje je vstopil k jezuitom, a se je zaradi bolezni vrnil v Španijo in začel misijonariti. S pridiganjem, spovedovanjem in založniško dejavnostjo (ustanovil je versko knjižno družbo) je spreobrnil celotno Katalonijo, Kanarske otoke, Kubo in Madrid, kraje, kjer je deloval.

Čeprav se je nasilje v Franciji oktobra 1794 uradno končalo, je bila Cerkev še vedno preganjana. Izmed uršulink, ki so bile zaprte v Valenciennesu, jih je bilo 17. in 23. oktobra 1794 enajst obgavljenih z giljotino. Benedikt XV. jih je 13. junija 1920 razglasil za blažene.