Novice

Lik asiškega Ubožca spada med najbolj mikavne v vrsti svetnikov katoliške Cerkve. Zgled njegovega življenja je še posebej dragocen danes, ko mnogi ljudje prodajajo dušo in telo bogu, ki se imenuje standard, ki pa jih ne more osrečiti. Človek je srečen, če hoče biti 'orodje miru', kakor je zapisano v lepi molitvi, ki jo pripisujejo svetemu Frančišku Asiškemu.

Frančišek Borgia se je rodil v plemiški družini, zato ga je čakal ugleden položaj v kraljevski službi in diplomaciji. Pri osemnajstih letih so ga poklicali na španski kraljevski dvor. Čeprav je služil z odliko, je nekaj drugega pritegnilo njegovo srce. Leta 1539 je umrla kraljica Izabela. Ob tem je Frančiška prevzel občutek prazne ničevosti posvetnih časti, zato se je začel vedno pogosteje posvečati molitvi. Ko mu je leta 1543 umrl oče, ga je Frančišek nasledil na vojvodskem prestolu Gandije. Kmalu je navezal stike s pripadniki novoustanovljenega jezuitskega reda v Španiji. Ko je Frančišku leta 1546 umrla žena, se je odločil vstopiti v ta red. Potem ko je v vsem oskrbel svojih osem sinov, je izpovedal svoje prve zaobljube. To je storil ravno pravi čas, da se je izognil papeževemu imenovanju za kardinala.

»Sveti angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj; stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani! Prav prisrčno prosim te, varuj me in vodi me. Amen.« Ta pesmica je ena prvih molitev, ki jih z ustnic svojih vernih mater (pogosto starih mater) poberejo nedolžni otroci. Morda je prav zaradi tega nastala zgrešena podoba angela varuha: najpogosteje ga slikajo, kako spremlja otroka čez ozko brv, ki predstavlja življenjske nevarnosti. Bogoslovni pisatelji pravijo, da angel spremlja slehernega človeka od začetka do konca njegove življenjske poti. Romano Guardini je zapisal: »Angel je najbolj zgodaj ustvarjena božja stvar. Njegovo bitje je silna moč. Če se prikaže človeku, se njegova prva beseda glasi: 'Ne boj se!' – kar pomeni toliko kot trditev, da on sam daje moč ... Med Bogom in njim vlada soglasje v tem, da angel skrbi za to, kar je svetega v človeku, ki mu je izročen od Boga; in angel čuva to sveto skozi zablodelost, trpljenje in smrt.«

Louis Martin in Zelie Guerin, oče in mati današnje godovnjakinje Terezije Deteta Jezusa, sta v mladih letih oba hotela iti v samostan. Pa je Bog njuni življenjski poti vodil tako, da sta se prekrižali. Poročila sta se in imela sta devet otrok, dva dečka in sedem deklic. Dečka sta umrla v nežni mladosti, od sedmih deklic jih je pet izbralo redovniški poklic: štiri so bile karmeličanke, med njimi tudi Terezija; ena pa je vstopila v družbo sester Marijinega obiskanja. Vse so dočakale visoko starost – razen Terezije. Bile so skromne in preproste; med drugim se niso hotele udeležiti slovesnosti, ko je bila njihova najmlajša sestra leta 1925 v cerkvi sv. Petra v Rimu slovesno razglašena za svetnico. Teče postopek, da bi med blažene in svetnike uvrstili tudi njene vzorne starše.

»Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa,« je zapisal sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino, ki ga je v nekaj desetletjih pripravil sam, in je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno vzbujalo občudovanje. Zaslovel pa je tudi z bistrimi razlagami Svetega pisma in z drugimi spisi, zlasti asketskimi.

V bogoslužju je v četrti evharistični molitvi v hvalospevu na Boga Očeta, lepo rečeno: »Edini ti si dober in vir življenja, vse si ustvaril zato, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom in mnoge razveselil s sijajem svoje luči. Pred teboj stoje neštete množice angelov, ki ti noč in dan služijo, gledajo slavo tvojega obličja in te nenehno poveličujejo.« V Svetem pismu so po imenu predstavljeni trije božji poslanci s posebnimi nalogami, zato jim pravimo nadangeli. To so: Mihael, Gabriel in Rafael. Po prenovljenem bogoslužnem koledarju obhajamo njihov praznik skupaj na današnji dan, ko je bil poprej praznik nadangela Mihaela; praznik nadangela Gabriela je bil 24. marca, nadangela Rafaela pa 24. oktobra.

Praga, glavno mesto Češke, spada med najlepša mesta na svetu. Za njenega ustanovitelja velja knez sv. Vaclav Pšemisl, po naše Venčeslav, ker je ta kraj izbral za sedež svoje kneževine. Svoj dvor je imel na Višegradu na desnem bregu reke Vltave. V srcu mesta, na Hradčanih, pa je dal graditi romansko stolnico sv. Vida. Še preden je bila posvečena, je v njej našel zadnje počivališče. V sedanji stolnici sv. Vida, največji gotski stavbi v 'zlati' Pragi, je ena najlepših kapel posvečena temu svetniku, zavetniku Češke. Po njem nosi ime tudi najlepši praški trg – Vaclavske namesti.

Prava veličina človeka se meri po njegovem srcu. Po tem merilu je Vincencij Pavelski, ki je bil majhne postave – meril je le 1,59 metra – pravi velikan. »Po njegovi zaslugi,« je zapisal slovenski življenjepisec, »se je nekaj let nevidno božje prijateljstvo na viden način razodevalo nemirnim srcem in bolnim telesom trpečega človeštva.« Nemirnim srcem – po duhovnikih njegove Misijonske družbe, katerih glavna naloga je bila s preprosto evangeljsko besedo po ljudskih misijonih oznanjati glavne verske resnice krščanstva in jih navajati k dobri spovedi; bolnim telesom – po Družbi usmiljenih sester ali usmiljenk, ki jih je ustanovil skupaj z Ludoviko Marillac, da bi stregle bolnikom in skrbele za trpeče, v katerih trpi Kristus sam.

Pravega zgodovinskega dokaza za njuno bivanje nimamo, bogato ljudsko izročilo pa ju uvršča med najbolj priljubljene svetnike, saj so ju močno častili že v 5. stoletju. Bila naj bi dvojčka in najmlajša med petimi brati. Njuna domovina je bila Arabija, kjer sta izučila zdravniške vede in uspešno pomagala mnogim bolnikom.

Če hočemo spoznati globoko vernost ruske duše, jo moramo iti iskat v samostane ali lavre. Mnogi so nastali v 14. stoletju, ko je bila Rusija zaradi napadov Mongolov opustošena. V teh žalostnih okoliščinah so si ljudje želeli miru in samote za zbrano molitev in za spokorno življenje. Tako razpoloženje je bilo kakor nalašč, da so mnogi iskali samoto, v katero so jih vabili gozdovi na severu prostrane dežele. Najlepši spomenik tega 'odhoda iz sveta' je samostan Svete Trojice, ki ga je ustanovil današnji godovnjak sv. Sergij Radoneški. Kraj, ki se od leta 1930 imenuje Zagorsk in leži kakšnih 70 kilometrov severno od Moskve, je bil pred razpadom Sovjetske zveze eden redkih, kjer so redno opravljali bogoslužje, pri katerem so lahko ljudje sodelovali. V Zagorsk so se zgrinjale množice romarjev zlasti za velikonočne praznike.