Novice 
Svetnik dneva - 3. februar
Sv. Blaž, obvezni god
Češčenje sv. Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno. Zlasti ga časte Hrvati, posebno Dalmatinci. Pravijo mu sveti Vlaho. Dubrovnik si ga je izbral že morda v desetem stoletju za svojega zavetnika. Ko je bil Dubrovnik še samostojna republika, je imel sliko sv. Blaža na državni in trgovski zastavi, na državnem pečatu in kovancih.
V vsej Cerkvi velja sv. Blaž za priprošnjika zoper bolezni vratu in grla. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, da je bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj reši otroka gotove smrti. Požrl je ribjo kost, ki je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Rablji so ga neusmiljeno tepli, potem pa trgali z železnimi grebeni. Naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316. Sv. Blaž goduje 3. februarja.
V zvezi z omenjenim čudežem, ki ga je storil svetnik na poti v smrt, deli Cerkev vsako leto na god sv. Blaža - Blažev blagoslov. Mašnik najprej blagoslovi sveče za ta blagoslov s posebno molitvijo. Nato vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, in ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov. Blagoslov podeli z besedami: »Na prošnjo sv. Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Na te besede odgovorimo z Amen.
»Blažev žegen« je eden izmed številnih blagoslovov, s katerimi Cerkev prav posebno moli za svoje vernike. Tudi ta blagoslov ima moč iz njene molitve in našega pobožnega prejemanja. Zato je neupravičeno vsako zaničevanje, ki ga izražajo besede: »Koristi toliko ko blažev žegen.«
Sveti Blaž je bil po legendi zdravnik in škof v mestu Sebaste v Armeniji, umrl je leta 316 mučeniške smrti. Cesar Licinij je dal kristjane preganjati, prijeli so tudi Blaža. Tedaj je predenj padlavdova z edincem in ga rotila, naj reši sina, ki je požrl ribjo kost. Blaž ga je blagoslovil in ozdravil, sam pa je šel v smrt z obglavljenjem. V zvezi s tem čudežem Cerkev podeljuje Blažev blagoslov: duhovnik približa grlu vernika prekrižani sveči, ob tem moli, vernik pa odgovori z: »amen«.
Sveti Blaž je zavetnik zoper razne bolezni, zlasti vratu in grla, priprošnjik za dobro spoved in eden štirinajstih priprošnjikov v stiski.
O življenju tega, še danes izjemno priljubljenega svetnika, pripovedujejo predvsem legende, ki pa skrivajo v sebi, če drugega ne, vsaj zgodovinsko jedro. Sprva naj bi bil zdravnik, kasneje pa je, še mlad, postal škof v Armeniji v mestu Sebaste, v bližini katerega je bil po vsej verjetnosti tudi rojen. Pred hudim preganjanjem cesarja Licinija se je najprej zatekel v argejsko gorovje in tam živel v skalnati votlini. Tu so mu delale družbo divje živali, ki pa jih je škof s svojo milino in skrbjo ukrotil. Kasneje, ko so mu bili preganjalci že na sledi in mu je Kristus v molitvi razodel, da je čas za mučeništvo, pa se je Blaž sam pustil prijeti in odvesti v ječo. Tu je pogumno, tudi z očitnimi čudeži, do zadnjega branil svojo vero. Tako ga je npr. cesarjev namestnik Agrikolaj ukazal vreči v jezero, Blaž pa je vodo blagoslovil in se po njej sprehajal kakor po suhi zemlji. Po hudem mučeništvu, ko so krvniki njegovo telo razmesarili z železnimi glavniki, je bil na koncu obglavljen, pobožna žena Olivija pa ga je z vsem častmi pokopala.
