Sv. Juta, neobvezni god (splošni koledar)

Rodila se je okoli leta 1200 v Turingiji. Že v otroštvu ji je bilo dano spoznanje, da se bo poročila, vendar pa zakon ne bo dolgo trajal. Tako se je res zgodilo. Za roko jo je zaprosil pruski plemič poljske krvi Jan Konopacki. Juta je bila vzorna žena in mati. Svojega moža je ljubila in spoštovala, vse domače je iskreno ljubila, do služinčadi je bila obzirna in spoštljiva.  Veliko je tudi molila. Svoje otroke je vzgajala v verskem duhu, tako da so si vsi po vrsti izbrali redovniški poklic. Mož je odšel tudi na romanje v Sveto deželo, kot ogromno ljudi tistega časa in s tega romanja se ni vrnil.

Ko je vdova Juta pospremila v samostan svojega najmlajšega otroka, je po zgledu sv. Elizabete Turinške, katero je v vsem posnemala, prodala vse svoje imetje in izkupiček razdelila med uboge. Zase je obdržala le obleko iz raševine in vrv, s katero je bila prepasana. Hodila je okoli kot beračica, ter skrbela za svoje varovance - za slepe in hrome. Nato si je izbrala samotno pokrajino v Prusiji in tam naprej delovala. V tej samoti se ji je pogosto prikazoval Jezus v spremstvu svojega najljubšega učenca Janeza.  Juta se je hotela prepričati, če so ta prikazovanja resnična in potrdilo o pristnosti je bil dar, da je znala razlagati Sveto pismo, čeprav ga ni nikoli znala.

Po štirih letih delovanja je Juta zbolela, Ko jo je napadla mrzlica, je vedela, da se bliža njen zemeljski konec. Ukazala je, naj jo položijo na gola tla. Škof ji je podelil zakramente za umirajoče. Počasi je izgovarjala Jezusovih sedem poslednjih besed na križu, potem je nagnila glavo in zaspala v Gospodu. To je bilo 5. maja 1264. Kmalu so se na njeno priprošnjo začeli dogajati čudeži in petnajst let po smrti je bila razglašena za blaženo. Prusi jo častijo kot svojo deželno zavetnico.

vir: http://www.skofija-sobota.si