Novice 
Božič - Gospodovo rojstvo -Slovesni praznik
Bogato vsebino današnjega slovesnega praznika rojstva učlovečenega božjega Sina razglaša bogoslužje, opevajo jo srcu ljube božične pesmi, očem jo približajo jaslice. V tem sestavku se bomo omejili na podatke o nastanku praznika Kristusovega rojstva, ki jih navaja dr. Anton Strle v Letu svetnikov.
Vsekakor je bil božični praznik uveden precej kasneje kakor velika noč, praznik Kristusovega trpljenja in vstajenja, v katerem je na neki način povzeta celotna skrivnost odrešenja, tudi rojstva, ki pomeni začetek odrešenja. Natančnega dne Jezusovega rojstva niti ne poznamo, čeprav je to rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem štejemo leta. Ob koncu 2. stoletja so kristjani že začeli premišljevati o datumu Kristusovega rojstva, kar so nekateri cerkveni učitelji imeli le za streženje radovednosti. Na Vzhodu so datum Jezusovega rojstva postavljali v pomladanski čas (konec marca, začetek aprila, sredi maja). Ko so se kasneje odločali za najbolj ustrezen datum – to naj bi se zgodilo sredi 4. stoletja – so vzeli tisti čas leta, ko se začenjajo dnevi spet daljšati. 25. december kot praznik Jezusovega rojstva je za Cerkev v Rimu z gotovostjo izpričan vsaj že za leto 336. Nekateri raziskovalci menijo, da je bil 25. december kot praznik Jezusovega rojstva določen leta 275 in sicer kot krščanski odgovor na odlok cesarja Avrelijana, s katerim je 'rojstni dan nezmaganega sonca', ki so ga dotlej obhajali le na Vzhodu, razglasil za obvezni državni praznik. Rimska cerkvena občina je namesto tega pogansko-rimskega praznika na 25. december zavestno postavila 'rojstni dan Kristusa' kot resničnega 'sonca pravice' in kot 'prave luči, ki razsvetljuje vsakega človeka".
Dan praznika je bil dobro izbran: to je dan preobrata zime. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki nikoli ne ugasne. Kako primerno ljudski duši je bil izbran ta dan, kaže dejstvo, da je nagnjenje k češčenju sonca uveljavljalo svoj vpliv tudi še daleč v čas krščanskega Rima. Kristjani so vzhajajoče sonce sprejeli kot simbol prihajajočega Odrešenika. Praznik se je iz Rima presenetljivo hitro razširil drugam.
V vzhodni Cerkvi so praznik Kristusovega rojstva sicer sprejeli, vendar so ga prenesli na 6. januar, na nekdanji praznik Epifanije, Gospodovega razglašenja. Tudi kasneje, ko so božični praznik obhajali 25. decembra in je 6. januar spet postal le praznik Epifanije, je le-ta v primerjavi z božičem ohranil večji sijaj. Tudi zahodna Cerkev je sprejela praznik Gospodovega razglašenja in sicer v 4. stoletju, v 6. stoletju pa so začeli na ta dan obhajati god sv. Treh kraljev in praznik se je z novo vsebino ljudem zelo priljubil.
