Novice 
Vprašanje škofu: Smo vsi ljudje Božji otroci?
Vprašanje bralca Ivana: »Zanima me, ali smo vsi ljudje Božji otroci (v tem primeru ne glede na starost). Ali to pomeni, da nas Jezus vedno sprejema kot tiste otroke v Svetem pismu (Mr, 10,13-16)?«
Vir novice: Družina
Spoštovani Ivan, hvala za Vaši zanimivi vprašanji.
Ali smo vsi ljudje Božji otroci? Bog je človeka ustvaril po svoji podobi, beremo v prvih vrsticah Svetega pisma. Človek je ustvarjen od Boga in za Boga. V sebi nosi hrepenenje po Bogu, Bog pa človeka ne neha pritegovati k sebi, ker ga ljubi zaradi njega samega (prim. KKC 356). Božja ljubezen je tista, ki človeka nenehno vabi v odnos. To je ključna stvar med človekom in Bogom ter med ljudmi. V tem se razodeva, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi; kakor so Božje osebe med seboj v ljubečih odnosih, je tudi človek ustvarjen po tej podobi, za tak način bivanja.
Z Jezusom se je ta odnos še spremenil, tako da po zakramentu krsta postanemo Jezusovi bratje in sestre, sinovi in hčere Boga Očeta po delovanju Svetega Duha. Če je bila po stvarjenju človekova temeljna odlika bogopodobnost, potem je po Jezusovem odrešenjskem daru človek po krstu postal Božji otrok. K Božjemu otroštvu smo poklicani vsi ljudje, kakor je Jezus naročil svojim učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19-20).
V drugem vprašanju se nanašate na dogodek, ko ljudje k Jezusu prinašajo otroke, da bi jih blagoslavljal, in vprašujete, ali Jezus vse ljudi sprejema kakor tiste otroke. Odgovor je da. Sicer ta odlomek bolj podčrtuje, kako sprejemati Božje kraljestvo (preprosto, ponižno, brez zasluženj, kakor otroci običajno sprejemajo ljubezen in naklonjenost), a druga mesta v Novi zavezi pričajo o tem, da Jezus kliče v svoje občestvo vse ljudi in jim želi izkazovati svojo ljubezen. Že v božični skrivnosti smo poslušali o razodetju odrešenja preprostim in nič kaj uglednim pastirjem, ki počastijo Jezusa in veseli odhajajo od Njega; evangelist Matej poroča o veselju modrih, ki so iskali novorojenega Kralja.
Imamo več evangeljskih poročil o tem, kako je Jezus klical grešnike, bil z njimi usmiljen in jim odpuščal grehe ter jih vabil, da bi hodili za Njim. Nihče, niti njegovi sovražniki, niso bili izključeni iz Božjega odrešenjskega načrta. Ob križanju tako Jezus kliče k Očetu, naj vsem odpusti, da ti, ki mu jemljejo življenje, ne vedo, kaj delajo. Apostol Pavel slavi Jezusa, ki nas je blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom (prim. Ef 1,3). Še več nam Jezus daje v evharistiji: sebe samega. Svojim učencem je naročil, naj to delamo v njegov spomin, in vabi vse k mizi svojega telesa in krvi; dal nam je zakrament sprave, v katerem ljubeče sprejema vsakega skesanega grešnika in ga razbremeni greha.
Bog nas s svojo besedo in zakramenti nenehno vabi k sebi in nas opogumlja, da bi tudi nam Njegova bližina postala domača, da bi Jezusa in njegovo besedo z zaupanjem sprejeli, saj nas od njegove ljubezni nič ne more ločiti.
