Novice 
Okrogla miza 'Vloga okolja pri preprečevanju zlorab in oblikovanju varnih odnosov' - poročilo
Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je v torek, 5. maja 2026, potekal strokovni dogodek z naslovom Vloga okolja pri preprečevanju zlorab in oblikovanju varnih odnosov. Srečanje je bilo namenjeno premisleku o tem, kako lahko okolje – skupnost, institucija, družina, pastoralni prostor ali odnos – prispeva k preprečevanju zlorab in k oblikovanju varnih, zdravih in odgovornih odnosov.
Dogodek je organizirala Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani v sodelovanju s Slovensko škofovsko konferenco in Inštitutom za antropologijo Papeške univerze Gregoriana iz Rima. Program je potekal v dveh delih: predstavitev Etičnega kodeksa in standardov ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški Cerkvi v Sloveniji ter okrogla miza.
Uvodoma sta zbrane nagovorila dekan Teološke fakultete doc. dr. Tadej Stegu in veliki kancler fakultete, ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM. Dekan je poudaril, da namen srečanja ni zgolj obsodba zlorab, temveč konkreten korak k ustvarjanju varnih odnosov. Teološka fakulteta želi k tej temi pristopiti celostno: etično, antropološko in duhovno. Nadškof Zore je izrazil hvaležnost vsem, ki že delajo na področju zaščite, in opozoril, da se mora Cerkev ob pogledu na Kristusa znati soočiti tudi s svojo grešno resničnostjo.
Etični kodeks kot osebna in skupna zaveza
V drugem delu sta Benjamin Tomažič in p. Tomaž Mikuš DJ predstavila Etični kodeks in standarde ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški Cerkvi v Sloveniji, ki ga je Slovenska škofovska konferenca potrdila novembra 2025. Kodeks je bil predstavljen kot pomemben, vendar ne povsem zadosten korak. Njegov namen ni le postaviti pravila, ampak opolnomočiti vse, ki vstopajo v življenje Cerkve: voditelje, duhovnike, redovnike, pastoralne sodelavce, prostovoljce in vernike.
Osnovno izhodišče kodeksa je priznanje dostojanstva vsakega človeka. Varno okolje se začne tam, kjer ljudje znajo spoštovati meje, prepoznavati tveganja ter ravnati pregledno in odgovorno. Kodeks posebno skrb namenja mladoletnim in odraslim v ranljivih situacijah, vendar njegova zaveza velja za vse. Predstavitelja sta poudarila, da gre za gradnjo kulture, ki preprečuje telesno, psihično, čustveno, spolno in duhovno zlorabo.
Eden ključnih poudarkov je bilo vprašanje duhovne svobode in odgovorne avtoritete. Kodeks jasno opozarja, da nihče v Cerkvi ne sme nastopati kot edini razsodnik, govoriti v Božjem imenu na način, ki zahteva slepo poslušnost, ali uporabljati strah in prisilo. Odgovorna avtoriteta ne nadzoruje in ne ustvarja odvisnosti, ampak spremlja, opogumlja in po potrebi človeka usmeri k strokovni pomoči.
Pomemben del predstavitve je bil namenjen mejam med pastoralnim poslanstvom in zasebnim življenjem. Pastoralno delo mora potekati v jasnih, primernih in preglednih okoliščinah. Zasebni prostor ne sme postati samoumeven prostor pastoralnega dela, posebej ne v odnosih podrejenosti. Pri osebnih srečanjih in duhovnem spremljanju morajo biti vnaprej jasni namen srečanja, prostor, čas, vloge in možnost, da oseba odnos ali pogovor svobodno zapusti.
Posebej je bilo poudarjeno tudi načelo glede telesnega stika: dotik je izjema in ne nekaj samoumevnega. Če je potreben, mora biti utemeljen, spoštljiv, vnaprej napovedan in nikoli usmerjen v zadovoljitev potreb tistega, ki pomaga. Pri občutljivih situacijah je potrebna dodatna previdnost, vključitev tretje osebe in preglednost pred voditeljsko skupino.
Kodeks naslavlja tudi področja, kjer v praksi pogosto nastajajo sive cone: delo z otroki in mladimi, prenočevanja, vožnje, garderobe, kopalnice, stranišča in spletna komunikacija. Predavatelja sta sicer poudarila, da namen kodeksa ni »neživljenjska birokratizacija«, ampak jasnejše ravnanje v okoliščinah, kjer lahko nejasne meje postanejo prostor tveganja.
Posebej sta poudarila dejstvo, da so stališča kodeksa napisana v prvi osebi ednine, kar že samo po sebi bralca vabi k osebnemu sprejetju odgovornosti. Ta zaveza ni razumljena kot formalni podpis, ampak kot potrditev, da pastoralni delavec/ka pozna kodeks, sprejema njegove standarde, spoštuje dostojanstvo vsake osebe, zna prepoznati tvegana ravnanja in je ob utemeljenem sumu zlorabe pripravljena ukrepati. Predstavljeno je bilo tudi, da naj bi bila takšna zaveza pogoj za pastoralno delo, posebej tam, kjer gre za delo z osebami v ranljivih situacijah.
Poslušanje žrtev kot temelj varnega okolja
Drugi del dogodka je bila okrogla miza, ki jo je moderiral Benjamin Tomažič. V pogovoru so sodelovali p. dr. Hans Zollner DJ, p. Tomaž Mikuš DJ, prof. dr. Tanja Repič Slavič in doc. dr. Matjaž Celarc.
P. dr. Hans Zollner DJ je poudaril, da se delo s sprejetjem kodeksa ne konča, ampak se šele začne. Ključna beseda je implementacija. Kodeks in smernice so potrebni, vendar dobijo pomen šele, ko postanejo del konkretnih postopkov, odnosov in vsakdanjega ravnanja.
Pri vzpostavljanju sistema pritožb in povratnih informacij je po njegovih besedah najprej potrebna jasnost. Ljudje morajo vedeti, kdo je odgovoren, na koga se lahko obrnejo, kaj je naloga te osebe, kakšna je raven zaupnosti, kakšna zaščita obstaja ter kakšna psihološka in duhovna pomoč je na voljo. Nejasnost v takšnih primerih ne pomeni samo organizacijske slabosti, ampak lahko žrtvi povzroči novo stisko.
Zollner je opozoril, da odgovornost ne more biti prepuščena samo škofom, predstojnikom ali župnikom. Ti imajo posebno odgovornost, vendar kultura varnosti ne more nastati, če skupnost pričakuje, da bodo voditelji vse rešili sami. Vsak človek v svoji vlogi, v svojem okolju in v svojih pristojnostih prispeva k temu, ali bo skupnost varna ali ne.
Prof. dr. Tanja Repič Slavič je spregovorila iz terapevtskih izkušenj dela z žrtvami spolnih zlorab. Opozorila je, da žrtve pogosto leta ali desetletja zbirajo pogum, da spregovorijo. Ko se za to odločijo, je njihovo ključno vprašanje: ali mi bodo verjeli?
Zato je prvi odziv odločilen. Žrtev mora slišati: »Verjamem ti. Žal mi je, da se ti je to zgodilo. Nisi kriva.« Ti stavki niso le prijazna gesta, ampak lahko pomenijo začetek varnega prostora. Nasprotno pa zmanjševanje, relativiziranje, dvom ali neprimerna vprašanja žrtev znova ranijo in pogosto še bolj utišajo.
Poudarila je, da žrtve ne pričakujejo popolnega sistema. Pričakujejo pa, da bodo slišane, da bodo dobile odziv in da bodo vedele, kaj se dogaja z njihovo prijavo. Pomembna je transparentnost: kaj bo naslednji korak, kdo bo vključen, kam se lahko obrnejo po psihološko pomoč in kje lahko dobijo informacijo o poteku postopka. Odsotnost odgovora, nedosegljivost ali občutek, da zanje ni časa, lahko pomenijo novo obliko zapuščenosti.
Glas žrtev ne sme biti le simbolna vključitev
Pri vprašanju vključevanja žrtev v oblikovanje smernic je Zollner poudaril, da takšna vključitev ne sme biti formalna. Žrtve morajo biti resnično slišane v svoji konkretni izkušnji. Ker je vsaka zgodba drugačna, mora biti pristop dovolj prilagodljiv, hkrati pa jasno opredeljen.
Osrednje vprašanje je zaupanje. Žrtev, ki je bila ranjena v Cerkvi, pogosto znova stopa pred isto institucijo ali pred njene predstavnike. To je izjemno velik korak. Zaupanje je zato krhko in ga lahko porušijo že nejasnost, neiskrenost, neodzivnost ali nepremišljen odziv. Institucija mora jasno povedati, kaj lahko ponudi, česa ne more, koliko časa bo proces trajal, kdo sodeluje in kakšna so pričakovanja.
Zollner je poudaril tudi, da empatija ne pomeni neodločnosti. Hoja z žrtvami zahteva spoštovanje, potrpežljivost in občutljivost, vendar tudi jasnost, pogum in pripravljenost na napetost. Če pričakovanja niso jasna, lahko tudi dobro zamišljeni procesi povzročijo nova razočaranja.
Od kodeksa k izobraževanju in praksi
Doc. dr. Matjaž Celarc je predstavil program Safeguarding Basics, ki ga Teološka fakulteta letos prvič izvaja v okviru mikrodokazil Univerze v Ljubljani v sodelovanju z Inštitutom za antropologijo Papeške univerze Gregoriana. Program je v prvem letu usmerjen predvsem v usposabljanje tistih oseb, ki so v delovnih telesih Slovenske škofovske konference odgovorne za implementacijo novih smernic in Etičnega kodeksa in standardov ravnanja za ustvarjanje varnega okolja v Katoliški Cerkvi v Sloveniji.
Program združuje samostojno učenje prek video in avdio gradiv, delavnice in izkustveno delo. Vsebinsko obravnava definicije, pravičnost, osebe – žrtve in storilce –, okolje ter komunikacijo. Njegov namen ni zgolj prenos informacij, ampak sprememba razumevanja in ravnanja. Celarc je poudaril, da kodeks ne sme ostati le dokument, saj so za vsakim pravilom konkretni ljudje in konkretne bolečine, ki se jim je potrebno prilagajati.
Posebej je izpostavil pomen spremembe perspektive. Marsikdo ob novih pravilih najprej pomisli: »Spet en papir, spet dodatna omejitev, ali sploh še smem karkoli narediti …«. Toda bistvo kodeksa ni nadzor, ampak varovanje dostojanstva. Meje niso samo zaščita ranljivih oseb, ampak tudi pomoč pastoralnim delavcem, da jasneje razumejo svojo vlogo, odgovornost in poslanstvo.
Sprememba kulture na treh ravneh
V zaključnem delu okrogle mize je Zollner spregovoril o spremembi kulture, ki jo safeguarding zahteva. Razdelil jo je na tri ravni: osebno, skupinsko in institucionalno.
Na osebni ravni je ključno delo na iskrenosti, samospoznavanju in lastnih mejah. Človek mora poznati svoje moči, slabosti, potrebe po priznanju, pomembnosti, bližini in sprejetosti. Pri tem potrebuje tudi druge ljudi, ki mu lahko dajo pošteno povratno informacijo. Zollner je ob tem posebej poudaril pomen stalne formacije. Ta ne sme biti omejena le na začetno obdobje duhovniške, redovne ali pastoralne poti, ampak mora spremljati celotno življenje in delo.
Na skupinski ravni je treba zmanjšati tišino, sram in nelagodje. O zlorabah ni treba govoriti ves čas, vendar tema ne sme ostati tabu. Skupnost mora najti jezik, ne samo besed, ampak tudi gest in simbolov, s katerim lahko govori o ranah, mejah, neuspehih in odgovornosti.
Na institucionalni ravni je ključna beseda pogum. Pogum za soočenje z resničnostjo, pogum za priznanje, da nimamo vseh odgovorov, in pogum za korake, ki jih zmoremo narediti. Zollner je ob tem opozoril tudi na zahtevno vprašanje ravnanja s storilci. Tudi to področje zahteva strokoven in odgovoren pristop, saj zgolj odstranitev storilca brez nadaljnjega načrta ne pomeni nujno varnosti za druge.
Potrebna bo celovita safeguarding politika
V pogovoru je bilo večkrat poudarjeno, da kodeks sam po sebi ne more povezati vseh elementov sistema. Potrebni so jasni postopki, odzivne prijavne poti, usposobljene osebe, formacija, spremljanje žrtev in preglednost. P. Tomaž Mikuš DJ je ob tem pojasnil, da bo treba oblikovati celovito safeguarding politiko, ki bo posamezne gradnike povezala v bolj pregleden in delujoč sistem.
To je pomemben poudarek celotnega dogodka: dokument je potreben, vendar je šele začetek. Če ni jasnih poti, če odgovorne osebe niso odzivne, če žrtve ne vedo, kam naj se obrnejo, ali če postopki niso razumljivo predstavljeni, sistem ne doseže svojega namena.
Sklep: dokumenti morajo postati odnosi
Dogodek je pokazal, da se slovenska Cerkev na področju zaščite ranljivih oseb premika od splošnih izjav k bolj konkretnim korakom: sprejetju etičnega kodeksa, začetku usposabljanja, odpiranju strokovnega dialoga in povezovanju z mednarodnimi izkušnjami. Hkrati pa je bilo jasno povedano, da pravo delo šele sledi.
Varno okolje ne nastane samo s pravilniki, smernicami in podpisi. Nastaja tam, kjer avtoriteta pomeni služenje, kjer je prvi odziv na žrtev poslušanje in ne dvom, kjer so meje jasne, kjer se skupnost uči prepoznavati tveganja in kjer vsak sprejme svoj del odgovornosti.
Prof. dr. Tanja Repič Slavič je ob koncu poudarila, da žrtve ne potrebujejo popolnega sistema, ampak izkušnjo, da niso obsojene, da niso krive in da jih nekdo posluša. Doc. dr. Matjaž Celarc je sklepno misel strnil v preprosto podobo: vsak lahko postane uho, ki posluša, in vsak lahko gleda Kristusa ter ga odseva v življenju.
Srečanje se je sklenilo z blagoslovom celjskega škofa dr. Maksimilijana Matjaža.
Dr. Gabriel Kavčič, tiskovni predstavnik SŠK
