Novice 
Pridiga nadškofa Antona Stresa pri sveti maši za domovino v sklopu praznovanj spomina na TIGR-ov spopad na Mali gori
Dragi bratje in sestre!
Pravkar smo poslušali odlomek iz pisma apostola Pavla kristjanom v Efezu, kjer apostol poudarja potrebo po dobrosrčnosti in resnicoljubnosti med člani krščanske skupnosti. V tej odgovornosti za resnico, poštenost in mirno sožitje obhajamo tudi to sveto mašo za domovino in v spomin prvih žrtev vojne.
Molitev za domovino ni le priložnost za spomin na naš narod ali državo, ampak predvsem trenutek hvaležnosti Bogu za dar doma, jezika, kulture, vere in ljudi, med katerimi smo prejeli življenje in vzgojo duha, omiko, sposobnost, da oblikujemo kot posamezniki in kot politična skupnost življenje, ki bo v skladu s človekovim dostojanstvom vsakega od nas. Naša domovina ni samo lepo naravno okolje tega »raja pod Triglavom«, domovina je naša zgodovina, materin jezik in duhovna kultura, pesmi in povesti naših prednikov, domovina pa je tudi upanje prihodnjih rodov.
Sedanja prevladujoča miselnost domoljubje prezira v prid nekega meglenega svetovljanstva. Toda pravo domoljubje ni ošabno poveličevanje samega sebe in še manj zaničevanje drugih narodov. Krščansko domoljubje raste iz hvaležnosti za to, kar smo po zaslugi svojih prednikov. Človek, ki ne spoštuje svojih korenin, tudi drugih ne more resnično spoštovati. Narod brez spomina postane kakor drevo brez korenin.
Zato narodna zavest in ponos nista nikoli odveč ali zastarela, ampak znamenje zrelosti naroda, ki ve, kdo je, od kod prihaja in kam želi iti. Kristjan ljubi svoj narod, vendar ne proti drugim narodom. Ljubi svojo domovino, vendar ne tako, da bi izključeval ali zanikal dostojanstvo drugih ljudi, saj v njih vidi brate in sestre v Kristusu.
Narod ne more živeti samo od gospodarske moči ali političnih programov. Narod živi najprej iz duhovnih ali moralnih vrednot, med katerimi sta pravičnost in poštenost na prvem mestu. Torej tudi iz poštenega, resnicoljubnega odnosa do svoje zgodovine, do svojih zmag in tudi do svojih ran.
Želim poudariti pomen resnicoljubnosti. Brez resnice ni sprave. Brez resnice ni zaupanja. Brez resnice ni svobode. Zato Jezus v evangeliju tako močno poudarja pomen resnice in svari pred nevarnostjo laži. Njegove besede o hudiču, ki je hkrati oče laži in morilec, ker v njem ni resnice (prim. Jn 8, 44), so izjemno resne in zato vredne naše pozornosti, posebno v našem okolju propagande, manipulacije in ideoloških delitev.
Kajti v našem času je vprašanje resnice postalo posebej pereče. Obdani smo z množico informacij, žal pa tudi propagande, manipulacij in polresnic. Ljudje pogosto ne vedo več, komu verjeti. Resnico krojijo interesi, oblastiželjnost in ideologije. Nekateri celo trdijo, da resnicoljubnost nima smisla, ker resnice ni, zato naj ima vsak svojo. A če naj ima vsak svojo resnico, potem ima vsak svojo – laž. Kajti resnica je samo ena, laži je pa lahko več. Toda Jezusov učenec ne more nikoli pristati na laž in zavajanje s polresnicami. Evangelij nas ne kliče k udobni laži, ampak k pogumni resnicoljubnosti. Jezusove besede: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32) mora postati program za življenje posameznika in naroda. Samo resnica osvobaja človeka strahu, manipulacije in sovraštva. Laž pa narod razkraja od znotraj. Kjer propaganda zamenja resnico, tam se začne nezaupanje, razdeljenost in duhovna utrujenost. In, kot opozarja Jezus, na koncu se vse konča v propadu in smrti, kajti hudič kot oče laži je tudi morilec, uničevalec.
Zavezanost resnici velja tudi za naš odnos do preteklosti. Noben narod ne more graditi prihodnosti na zamolčanih dejstvih ali na enostranskih razlagah zgodovine. Pošten odnos do zgodovine pa zahteva, da sprejmemo resnico v celoti — tudi tam, kjer je boleča. Kristjan se ne boji resnice, ker veruje, da je Bog gospodar zgodovine, ki nas preko vseh zmot in zablod vabi k odpuščanju in spravi in nam ju tudi on sam prvi podarja.
To je tudi naša naloga danes. Ljubiti domovino pomeni graditi skupno dobro, ravnati pošteno ter govoriti resnicoljubno, odgovorno in spravno. Naša domovina danes potrebuje ljudi, ki bodo znali govoriti resnico brez sovraštva, braniti pravičnost brez maščevalnosti in ohranjati spomin brez novih delitev. Potrebuje poštene in odgovorne politike, potrebuje učitelje, ki vzgajajo k resnicoljubnosti in medsebojnemu spoštovanju, potrebuje starše, ki so svojim otrokom zgled, potrebuje mlade, ki so polni upanja in optimizma, potrebuje kristjane, ki v javno življenje prinašajo mir, pogum, resnicoljubnost in poštenost.
Posebej moramo prositi Boga, da bi v našem narodu ozdravel odnos do besede, odgovoren odnos do tega, kar izrečemo. Koliko ran povzročajo laži, poniževanje, medsebojno obtoževanje in manipulacije! Kolikokrat se močnejši poslužujejo propagande namesto dialoga! Kristjan ne more sodelovati pri širjenju laži, četudi bi bile politično koristne ali ideološko privlačne. Resnica tudi ni last ene stranke ali ene skupine. Resnica je moralna dolžnost za vsakogar. Zato je danes tako zelo aktualno naročilo apostola Pavla, ko pravi: »Proč z lažjo! Govorite resnico vsak svojemu bližnjemu« (Ef 4,25).
Dragi bratje in sestre, domovina ne bo rasla samo zaradi gospodarstva ali tehnologije. Rasla bo toliko, kolikor bomo v njej rasli ljudje resnice, pravičnosti in medsebojnega spoštovanja. Prihodnost naroda se začne v vesti vsakega njegovega člana.
Prosimo danes Gospoda, naj v naši domovini prevlada duh resnice in modrosti. Naj ozdravi rane preteklosti, preseže ideološke delitve in utrdi med nami spoštovanje do vsakega človeka. Tudi resnicoljubnost je vprašanje medsebojnega spoštovanja. Kdor drugega človeka spoštuje, mu ne laže in ga ne vleče za nos. Naj bodo v našem javnem življenju na prvem mestu poštenost, odgovornost in služenje skupnemu dobremu. In naj nas vedno spremljajo in usmerjajo Jezusove besede: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Amen.
Msgr. dr. Anton Stres
upokojeni ljubljanski nadškof metropolit
