Škof Saje pri duhovniškem posvečenju v Novem mestu: Poklic se začne pri vprašanju, kdo je zame Kristus

Novomeški škof Andrej Saje je pri duhovniškem posvečenju br. Dominika Papeža OFMCap v stolnici sv. Nikolaja v Novem mestu poudaril, da vsak duhovni poklic izvira iz osebnega srečanja s Kristusom in iz odgovora na njegovo vprašanje: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Ob prazniku svetih apostolov Petra in Pavla je izpostavil, da novi duhovniški poklic ni le osebni praznik kandidata, ampak znamenje, da Bog tudi danes kliče, pošilja in obnavlja svojo Cerkev.

V homiliji je posebej poudaril, da Cerkev stoji na veri apostolov in da je tudi duhovniški poklic sad Božje pobude, zvestobe in postopnega zorenja. Br. Dominiku je položil na srce, da kot kapucin in sin svetega Frančiška Asiškega nosi posebno občutljivost za preprostost, bratstvo in bližino ubogim ter trpečim. Ob njegovi izkušnji spremljanja umirajočih in pomoči ljudem v stiski je poudaril, da duhovnik postaja rodoviten takrat, ko živi iz odnosa z Jezusom in ko s svojim življenjem pomaga ljudem srečati Kristusa, Sina živega Boga.

Homilijo škofa Sajeta objavljamo v celoti.

Dragi brat Dominik, spoštovani provincial br. Primož Kovač, dragi starši, domači, farani in župnijski sodelavci župnije Ambrus, bratje kapucini, novomašniki, sobratje duhovniki in diakoni, redovnice in redovniki, bratje in sestre v Kristusu!

Danes obhajamo velik praznik vesoljne Cerkve, slovesni praznik svetih apostolov Petra in Pavla. Hkrati pa je današnji dan poseben praznik tudi za našo krajevno Cerkev in za kapucinsko skupnost, saj bomo br. Dominika Papeža posvetili v duhovnika. V enem samem bogoslužju se srečujeta dva velika darova: apostolska vera, ki jo je Kristus zaupal Petru in Pavlu, ter nov duhovniški poklic, po katerem želi isti Kristus tudi danes nadaljevati svoje delo med ljudmi.

Zato današnjega dogodka ne moremo razumeti zgolj kot osebni praznik kandidata za posvečenje, temveč kot znamenje, da Bog tudi v našem času kliče, pošilja in obnavlja svojo Cerkev. V času, ko se pogosto govori o negotovosti prihodnosti, je vsak duhovni poklic znamenje upanja in dokaz, da Gospod ostaja navzoč med svojim ljudstvom.

1. Na skali vere stoji Cerkev

V središču današnjega evangelija (Mt 16,13-19) je vprašanje, ki ga Jezus zastavi svojim učencem: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« To vprašanje je srce današnjega praznika in srce vsakega krščanskega življenja. Jezus ne sprašuje najprej po mnenju množic, ampak po osebnem odnosu. Vera ni le poznavanje verskih resnic ali pripadnost določeni skupnosti. Vera je odgovor na srečanje z osebo Jezusa Kristusa. Peter v imenu vseh učencev odgovori: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«

To ni le pravilna teološka trditev, ampak izpoved srca. Jezus zato razglasi Petra za skalo, na kateri bo zgradil svojo Cerkev. Ne zaradi njegove moči ali popolnosti, ampak zaradi vere, ki jo je prejel kot dar od Boga. Tudi danes Cerkev stoji na tej isti veri. Spreminjajo se časi, kulture in družbene razmere, vendar ostaja isto vprašanje in isti odgovor: Jezus Kristus je Sin živega Boga, Odrešenik sveta in temelj našega upanja.

Ko danes praznujemo Petra in Pavla, se spominjamo dveh mož, ki sta bila po značaju in življenjski poti zelo različna. Peter je bil ribič iz Galileje, Pavel izobražen poznavalec postave. Eden je hodil z Jezusom po poteh Palestine, drugi ga je srečal po njegovem vstajenju na poti v Damask. Oba pa sta dovolila, da ju je Kristus popolnoma prevzel. Njuna moč ni bila v njunih sposobnostih, ampak v pripadnosti Gospodu. Zato njuno življenje tudi danes ostaja navdih za Cerkev. Učita nas, da svetosti ne ustvarjamo sami, ampak jo prejemamo kot sad odnosa z Bogom.

2. Poklican, da odgovori Kristusu

Dragi brat Dominik, današnji evangelij je na poseben način namenjen tebi. Tudi tebe danes Jezus sprašuje: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« Duhovniški poklic se vedno začne pri tem vprašanju. Ne nastane iz osebnega načrta ali življenjske strategije, ampak iz srečanja s Kristusom. Vsak poklic je najprej zgodba Božje pobude. Gospod pokliče človeka po imenu, ga spremlja, oblikuje in potrpežljivo vodi po poti zorenja.

Tvoja pot je bila pot postopnega odkrivanja Božje volje. Bog te je vodil skozi različne življenjske izkušnje, srečanja in preizkušnje. Na tej poti so te spremljali starši, domači, prijatelji, vzgojitelji, predstojniki in bratje v redovni skupnosti.

Danes se skupaj z njimi zahvaljujemo Bogu za dar tvojega poklica. Zahvaljujemo se za vse, kar je bilo posejanega v tvoje srce in je skozi leta obrodilo sad. Poklic je vedno skrivnost sodelovanja med Božjo milostjo in človekovo svobodo. Zato je današnji dan predvsem praznik hvaležnosti. Hvaležnosti Bogu, ki kliče, in hvaležnosti vsem, ki so pomagali, da si njegov klic lahko prepoznal in mu odgovoril.

Ob pogledu na tvojo pot se spomnimo tudi Pavlovih besed iz drugega berila (2 Tim 4,6-8.17-18): »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Vsak poklic zahteva zvestobo in vztrajnost. Cerkev danes z veseljem prepoznava, da si skozi leta priprave rasel v tej zvestobi in da želiš svoje življenje izročiti v službo evangelija.

3. Frančiškov brat med najmanjšimi

Posebna milost tvojega poklica je, da si kapucin, sin svetega Frančiška Asiškega. Letos frančiškanska družina obhaja osemsto let od njegove smrti. Osem stoletij po njegovem odhodu ostaja njegov glas izredno sodoben. Frančišek nas uči, da je evangelij najprej življenje. Njegova svetost ni bila v velikih načrtih, ampak v preprostosti, bratstvu in ljubezni do Kristusa. Posebej ga je zaznamovalo srečanje z ubogimi. V njih je videl Kristusov obraz.

Tudi tvoje življenje je zaznamovano s to občutljivostjo za človeka. Spremljanje umirajočih v hospicu in pomoč ljudem v stiski niso bili zgolj posamezni pastoralni koraki, ampak dragocena šola človečnosti in evangelija. Tam, kjer človek doživlja svojo krhkost, postanejo pomembne stvari zares jasne. Tam se učimo poslušati, sočustvovati in spoštovati dostojanstvo vsakega človeka. Frančišek je razumel, da je pot do Kristusa vedno povezana s potjo do človeka. To ostaja tudi danes eno najlepših poslanstev duhovnika.

Papež Frančišek je večkrat poudaril, da mora biti duhovnik blizu ljudem in da mora nositi v srcu njihove radosti in stiske. Svet potrebuje pastirje, ki ne ostajajo na razdalji, ampak hodijo skupaj z ljudmi. Prav v tem duhu naj bo tudi tvoje prihodnje služenje znamenje Božje bližine in usmiljenja.

4. Poslan, da oznanja Kristusa

Čez nekaj trenutkov boš po polaganju rok in posvetilni molitvi postal duhovnik Jezusa Kristusa. Cerkev ti bo zaupala veliko poslanstvo. Oznanjal boš evangelij, obhajal evharistijo, odpuščal grehe, spremljal družine, obiskoval bolnike in zbiral občestvo vernikov okoli Kristusove mize. Vse to pa ima en sam cilj: pomagati ljudem srečati Kristusa.

Duhovništvo je dar in poslanstvo. Njegova lepota ni najprej v nalogah, ampak v povezanosti z Gospodom. Duhovnik postaja rodoviten takrat, ko sam živi iz odnosa z Jezusom. Zato se tudi na koncu vračamo k istemu vprašanju, ki odmeva skozi današnji evangelij: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« To vprašanje te bo spremljalo vse življenje. Vsak dan znova boš nanj odgovarjal pri oltarju, v molitvi, v srečanju z ljudmi in v vseh okoliščinah svojega služenja.

Želim ti, da bi bil tvoj odgovor vedno podoben Petrovemu: jasen, preprost in poln vere. Da bi tudi po tebi ljudje odkrivali Kristusa, Sina živega Boga. Naj te pri tem spremljata apostola Peter in Pavel, naj te navdihuje zgled svetega Frančiška Asiškega in naj te varuje Marija, Mati Cerkve. Tako bo tvoje življenje postajalo blagoslov za mnoge in znamenje Božje navzočnosti v svetu.

Amen.

vir: SŠK